Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa v zvezi s posamičnimi spornimi računi jasno izhajajo razlogi, zaradi katerih davčni organ ni priznal pravice do odbitka DDV. Davčni organ ni priznal pravice do odbitka DDV, ker sporni računi niso izpolnjevali 1. in 3. pogoja iz 63. člena ZDDV-1.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku v točki I.1. izreka dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2015 v skupnem znesku 978,19 EUR in obresti v znesku 288,84 EUR za leto 2016 v skupnem znesku 1.200,11 EUR in obresti v znesku 269,33 EUR, za leto 2017 v skupnem znesku 1.647,45 EUR in obresti v znesku 266,62 EUR ter za leto 2018 v znesku 804,91 EUR ter obresti v znesku 55,51 EUR (preglednice na straneh 1 in 2 izpodbijane odločbe). Tožniku je v ponovnem postopku naložil obveznosti iz naslova DDV za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2018 v skupnem znesku 5.510,96 EUR (glavnica 4.630,66 EUR in obresti 880,30 EUR). Tožniku v skladu s 96. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), od dneva plačila po odpravljeni odločbi DT 0610-5317/2018-39 z dne 17. 10. 2019, dne 22. 11. 2019, pripadajo obresti, do dneva izdaje odločbe in sicer glavnica in obresti v skupnem znesku 3,564,01 EUR in zamudne obresti v znesku 597,73 EUR, skupaj 4.161,74 EUR (preglednica na strani 3 izpodbijane odločbe). Znesek 4.161,74 EUR se tožniku vrne v 30 dneh od vročitve izpodbijane odločbe. Zamudne obresti tečejo od dneva plačila do dneva vračila. Pod točko II.1 izreka je davčni organ navedel, da se davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) tožniku odmeri za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 od davčne osnove 3.777,65 EUR po stopnji 19 %, v znesku 717,75 EUR in obresti, po obrestni meri 7 % letno, obračunane od poteka roka za plačilo 9. 4. 2018 do dneva plačila obveznosti 22. 11. 2019, po odpravljeni odločbi DT 0610-5317/2018-39 z dne 17. 10. 2019, v znesku 81,49 EUR, skupaj 799,24 EUR. Glede na to, da je tožnik svojo obveznost, po odpravljeni odločbi DT 0610-5317/2018-39 z dne 17. 10. 2019, plačal v znesku 1.270,52 EUR (glavnica 1.147,90 EUR in obresti 122,62 EUR), dne 22.11.2019, se mu preveč odmerjeni DDPO in obresti za leto 2017, v znesku 471,28 EUR ter zamudne obresti, v znesku 79,04 EUR, skupaj 550,32 EUR, vrne v 30 dneh od vročitve te odločbe. Zamudne obresti tečejo od dneva plačila do dneva vračila. Pod točko II.2 izreka je davčni organ navedel, da je v zadevi ponovnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) DDPO za obdobje od od 1. 1. 2015 do 31.12. 2015 pri tožniku ugotovil, da je v Obračunu DDPO za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 izkazal previsoko davčno izgubo za 5.773,49 EUR. Davčna izguba po ugotovitvah davčnega organa ne znaša 35.991.94 EUR, ampak 30.218.45 EUR. Pod točko II.3 izreka je v zadevi DIN DDPO za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 pri tožniku ugotovil, da je v Obračunu DDPO za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 izkazal previsoko davčno izgubo za 5.355,13 EUR. Davčna izguba po ugotovitvah davčnega organa, ne znaša 26.898,14 EUR, ampak 21.543,01 EUR. Pod točko III izreka je navedel, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Davčni organ in tožnik trpita vsak svoje stroške postopka. Pod točko IV izreka pa je navedel, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre v zadevi za ponovni postopek na podlagi odločbe Ministrstva za finance DT-499-16-219/2019-2 z dne 25. 1. 2021 z napotilom, naj v ponovnem postopku davčni organ utemelji razloge za svojo odločitev na podlagi predloženih dokazil tako, da bo mogoč preizkus. Tožnikove pripombe na zapisnik DIN in odgovori davčnega organa nanje so razvidni na straneh 7 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe. Od prejetih računov, ki se nanašajo na poslovne prostore na naslovu A. in jih tožnik uveljavlja v višini 100 % ali v deležu, glede na kvadraturo poslovnega prostora po cenitvenem poročilu (47 % : 53 %), je davčni organ v postopku DIN priznal 47 % delež odbitka. Od računov, za katere je bilo ugotovljeno, da imajo znake privatnosti, davčni organ odbitnega deleža ni priznal (popravilo freze, sesalnik za pepel, škropilnica, gnojilo, računi družbe B., d.o.o.,). Iz predloženih računov je razvidno, da je tožnik plačeval račune in odbijal vstopni DDV od računov za zasebno življenje. Od prejetih računov odvetniške družbe C., d.o.o. za odvetniške storitve v zadevi Kp 5208/2012 na Okrajnem sodišču v Kranju je tožnik odbijal vstopni DDV. Odvetniške storitve niso bile opravljene za tožnika, ampak za fizično osebo, tožnikovega prokurista D. D. Ugotovljeno je bilo, da D. D. ni opravljal del po naročilu E., d.d. v korist tožnika, ampak je storitev opravljal in plačilo prejel kot fizična oseba D. D. Zato v zvezi s temi računi davčni organ ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV. Glede računov za hrano, za opremo in za veterinarske storitve za psa, je davčni organ ugotovi, da tožnik ne opravlja rizične dejavnosti, za katero bi bilo potrebno dodatno varovanje. Stanovanjsko hišo varujeta ograja in živa meja. Zato ni priznal odbitka vstopnega DDV od teh računov. Davčni organ ugotavlja, da tožnik kupljeno blago in storitve ni uporabljal za opravljanje svoje obdavčljive dejavnost, zato računov za kupljeno pasjo hrano, veterinarske storitve za psa, ženski nahrbtnik in kovček, popravilo freze, material za sesalnik za pepel, škropilnik, termometer in odvetniške storitve ter 53 % stroškov, ki so se nanašali na del stanovanjske hiše na naslovu A., ki se uporablja za bivanje družine prokurista, torej za stanovanjski namen, D. D., na podlagi katerih je tožnik uveljavljal odbitek DDV na podlagi 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ni priznal. Posledično je z izpodbijano odločbo za inšpicirana obdobja tožniku dodatno obračunal DDV.

3.Glede odhodkov davčni organ navaja 29. člen Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Ugotovljeno je bilo, da so za odhodke, ki se nanašajo na stroške (material in storitve) na naslovu A. bili plačani računi v višini 100 % iz tožnikovega TRR. Odhodki, v višini, ki presega ključ delitve (47 % - delež glede na kvadraturo poslovnega prostora po cenitvenem poročilu), imajo značaj privatnosti in niso bili potrebni za pridobitev prihodkov. Odvetniške storitve predstavljajo odhodke, ki imajo značaj privatnosti in se nanašajo na plačane odvetniške storitve za fizično osebo - tožnikovega prokurista. Računov za odhodke, ki zasledujejo zasebne cilje in imajo značaj privatnosti in niso potrebni za pridobitev prihodkov ter niso v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov (računi za npr. popravilo freze, material za sesalnik za pepel - v poslovnem prostoru ni kamina, palica škropilna, škropilnica za gnojilo, računi družbe B., d.o.o.) davčni organ ni priznal. Prejeti računi, za navedeno blago, se ne upoštevajo med odhodki. Izvzeti odhodki niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja tožnikovih prihodkov. Odhodki v Obračunu DDPO se zato zmanjšajo: za nepriznane stroške po ključu delitve (47 % / 53 %) glede na kvadraturo poslovnega prostora po cenitvenem poročilu na naslovu A., za nepriznane stroške v višini 100 %, ki imajo značaj privatnosti in niso v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov ter za nepriznane stroške odvetniške storitve, ker je odvetniška družba v kazenski zadevi zastopala D. D. kot fizično osebo in ne tožnika. Zaradi davčno nepriznanih odhodkov je davčni organ v inšpiciranem obdobju povečal davčno osnovo za obračun DDPO in tožniku dodatno odmeril DDPO.

4.Iz predloženih posojilnih pogodb izhaja, da je tožnikov prokurist posojal denar tožniku z namenom plačila obveznosti in potrošnje tudi za privatne namene. Za kratkoročne posojilne pogodbe sklenjene v letih 2015, 2016, 2017 in 2018 ni bilo v teh letih obračunanih obresti, ni bilo vračil posojil. Vsa posojila so bila preknjižena v dolgoročna posojila. Tožnik v navedenih letih ni imel prilivov iz naslova opravljanja registrirane dejavnosti razen iz naslova oddajanja premoženja v najem. Iz tožnikovih poslovnih knjig je razvidno, da se obresti ne obračunavajo in se mesečno ne nakazujejo posojilodajalcu, kot je to običajno pri prejetih posojilih. Posojilne pogodbe se podaljšujejo. Iz predloženih posojilnih pogodb ne izhaja, da bi se posojilodajalec na kakršen koli način zavaroval. Davčni organ ugotavlja, da gre pri sklepanju posojilnih pogodb brez zavarovanja za neobičajno poslovno prakso. D. D., take posojilne pogodbe, ne bi sklenil z drugimi nepovezanimi osebami.

5.Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

6.Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka (izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, kršeno je bilo načelo materialne resnice in pravica do izjave) in nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi pritožbeni organ se ni konkretizirano opredelil do pritožbenih navedb, zato njegovih stališč ni mogoče preizkusiti. Glede nepriznavanja pravice do odbitka DDV tožnik navaja, da je davčni organ sporne račune le razporedil v šest skupin in jih obravnaval po posameznih skupinah, pri čemer ni navedel razlogov, na podlagi predloženih dokazov tožnika, zakaj odbitka vstopnega DDV ni priznal. Davčni organ tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV od spornih računov, navedenih v Tabelah 1, 2, 3 in 4 ter se nanašajo na poslovne prostore na naslovu A. in jih je tožnik uveljavjal v 100 % deležu, in sicer v deležu 53 %; od računov, za katere je bilo ugotovljeno, da imajo znake privatnosti, zato davčni organ odbitnega deleža v višini 47 % ni priznal; od prejetih računov odvetniških storitev ter od prejetih računov za hrano za psa. Razlogov za nepriznavanje DDV, po posameznih računih v Tabelah 1, 2, 3 in 4, davčni organ ni navedel. Tudi se ni izjasnil do vsakega predloženega dokaza posebej, ampak pavšalno po posameznih vsebinskih sklopih. Posledično je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Tožnik se ne strinja s presojo davčnega organa glede računov za odvetniške storitve, glede računov, ki se nanašajo na psa čuvaja, glede računov, ki se nanašajo na F., d.o.o., ter glede posameznih računov za različne storitve. Nepravilna je ugotovitev glede števila in lokaciji poslovnih prostorov na lokaciji ...

7.Tožnik se ne strinja z ugotovitvami davčnega organa glede računov za odvetniške storitve. Davčni organ je napačno ugotovil, da so bile te opravljene tožnikovemu prokuristu kot fizični osebi in ne tožniku. Napačno se davčni organ sklicuje na gradbeno pogodbo z dne 30. 10. 2007, kar obsežno pojasni. Gradbena pogodba nima nobene poslovne in osebne obligacije vodenja investicije med fizično osebo D. D. in družbo E., kar poizkuša dokazati davčni organ. Poleg navedenega je predložena Pogodba o zaposlitvi direktorja z dne 1. 6. 2000 vsebovala določbo, da se tožnik obvezuje direktorju povrniti ali plačati vse stroške, ki bi morebitno nastali kot posledica opravljanja dela v korist družbe - ustvarjanje prihodkov družbe, če bi prišlo do sodnih ali drugih odškodninskih zahtevkov. To velja, ko bi bil direktor vključen kot pravni zastopnik družbe ali fizična oseba. Ker je tožnik ves čas zalagal finančna sredstva za proces se je terjatev do tožnika za to vsoto zmanjšala. Tožnik ni dobil priliva iz tega naslova (6.981,09 EUR), marveč je bil nakazan na TRR D. D.

8.Tožnik se tudi ne strinja s stališči davčnega organa glede računov v zvezi s psom čuvajem. Davčni organ je napačno ugotovil, da tožnik ne opravlja rizične dejavnosti, za katero bi bilo potrebno posebno varovanje. Ograja ali živa meja ne preprečujeta vstopa na zemljišče ali v objekt. Tožnik razpolaga s tehnologijo, ki omogoča izpeljavo sistema zasneževanja smučišča na ..., ki leži v Triglavskem narodnem parku, kjer je prepovedan odvzem vode iz ... Gre za tožnikovo intelektualna lastnina (inovacije, patenti, osebno znanje, novi izdelki, nove tehnologije,... itd.). Tožnik je družba, ki je ves čas delovanja uspešno prodajala znanje in izkušnje. Na lokaciji A. je prišlo do več kraj, za kar obstajajo policijski zapisniki. G., d.o.o., ki je prevzela vzdrževanje računalniške opreme, je ugotovila kar nekaj poizkusov vdora v tožnikov službeni računalnik v pisarni na sedežu družbe E. Glede računov družbe F., d.o.o. tožnik vztraja, da je delitev po ključu nesmiselna in da mora biti priznan odbitek DDV v celotni višini. Tožnik ima v uporabi tri delovne prostore, dva v mansardnem delu, predprostor in toaletne prostore ter v stanovanju še tretji delovni prostor. Na te prostore se tudi nanašajo računi družbe F., d.o.o. Delovni prostor v stanovanju je bil dne 1. 1. 2016 s Pogodbo oddan družbi H., d.o.o. Dogovorjeno je bilo, da bo tožnik družbi H., d.o.o. vsak mesec prefakturirala 1/3 poslovnih stroškov interneta. Glede računa družbe M., d.o.o. za popravilo freze tožnik navaja, da za poslovanje potrebuje očiščeno dvorišče. Tožnik je s podpisom kupoprodajne pogodbe pridobil poslovne prostore na lokaciji ... Tožnik ima pravico souporabe dvorišča, čeprav na njem nima lastninske pravice. Glede šobe za aparat Karcher tožnik navaja, da je bil račun zaveden v njegovih poslovnih knjigah. Čiščenje dvorišča je vezano tudi na "zasebno uporabo", zato je tožnik za leto 2018 predlagal uporabo ključa 47 % / 53 %. Glede računa družbe I., d.d. za sesalnik za pepel pojasnjuje, da so na lokaciji ... v kurilnici tri naprave za ogrevanje: toplotna črpalka, peč na kurilno olje in peč na trda goriva. Vse naprave se uporabljajo glede na letni čas in zunanje temperature. V prehodnih obdobjih se uporablja tudi peč na trda goriva in se zato za čiščenje pepela uporablja sesalec za pepel. Ker se uporablja peč na trda goriva tudi za "zasebno uporabo" , naj se za nakup sesalnika za pepel upošteva predhodno naveden ključ. V tem obdobju se je na celotnem objektu izvajala tudi obnova fasade z dodatno toplotno izolacijo. Tožnik se ne strinja s stališči davčnega organa glede računov za izdelavo izolacije in fasade. Tudi v ponovnem postopku DIN je bil kršen 22. člen in 33. člen Ustave RS, 6. člen EKČP in 1. člen Protokola k EKČP. Davčni organ se ni opredelil do vseh predloženih dokazov, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka.

9.V zvezi s prihodki davčni organ navaja, da niso bili pridobljeni z opravljanjem registrirane dejavnosti nespecializirano posredništvo pri prodaji raznovrstnih izdelkov in so bili ustvarjeni s poslovanjem s povezanimi osebami. Tožniku se dejstvo, da posluje s povezanimi osebami, ne zdi sporno, saj veljavna zakonodaja tega ne preprečuje. Tožnik je evidentiral prihodke v skladu s SRS 15, saj so bili izpolnjeni pogoji za pripoznavanje prihodkov. Dela je opravil v skladu s Pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo J., d.o.o., vendar ga ni mogel opraviti v celoti, si pa prizadeva za pridobitev gradbenega dovoljenje za izgradnjo ... na reki Kokri. Tožnik je na podlagi Pogodbe s J., d.o.o. in aneksi izdal račune. Prihodke in terjatve do kupcev je pravilno izkazal v poslovnih knjigah, ker so bile storitve po aneksih 1, 2 in 3 k Pogodbi o poslovnem sodelovanju s J., d.o.o. tudi izvedene in so bili izpolnjeni pogoji za pripoznanje po SRS 15.3. (2016). Potek tega posla je tožnik pojasnil v prilogi 12, k pripombam na zapisnik DIN - prvotni postopek. Tožnik je v vseh inšpiciranih obdobjih posloval in ustvarjal prihodke in odhodke, ki so povezani s tožnikovim poslovanjem. Do predloženih dokazov se davčni organ ni izjavil, kar pomeni kršitev načela materialne resnice v davčnih zadevah. Davčni organ tudi ni dokazal dejstev, na podlagi katerih podaja svojo trditve, kar pomeni kršitev 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, kar pomeni bistveni kršitvi pravil upravnega postopka.

10.V zvezi z odhodki tožnik navaja, da je davčni organ na novo opredelil ključ za priznavanje davčno priznanih odhodkov. Za stroške, ki se nanašajo na poslovni prostor na ... je na novo uporabijo ključ 47 % tako, da vse stroške priznava po ključu 47 %, kar ni pravilno, saj se nekateri stroški nanašajo samo na poslovni prostor za opravljanje dejavnosti. V tem primeru bi jih davčni organ moral priznati v celotnem znesku. Za stroške odvetniških storitev davčni organ navaja, da imajo značaj privatnosti, ker se nanašajo odvetniške storitve za fizično osebo - tožnikovega prokurista. Navedba, da tožnik ni predložil dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je odvetniška družba opravljala storitve za tožnika, ni resnična, saj je tožnik ves čas davčnega postopka predlagal dokazila, da ne gre za strošek za tožnikovega prokurista D. D., ampak za stroške tožnika. Do predloženih dokazil, se davčni organ ni opredelil zato dejanskega stanja ni ugotovil v celoti, kar pomeni kršitev 76. člena ZDavP-2. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Izpodbijane odločbe se tudi v tem delu ne da preizkusiti. Davčni organ je izločil odhodke, za katere meni, da niso logično povezani z ustvarjanjem tožnikovih prihodkov. Tudi v tem delu se davčni organ ni opredelil do predloženih dokazov. Razloge za priznavanje odhodkov je tožnik navedel v "Pripombah in stališčih na zapisnik - ponovni nadzor” in v vezani knjigi "Pritožba in stališča na odločbo s prilogami", ki se nahaja v upravnem spisu. Prilaga tudi Pripombe na stališča in odločbo pritožbenega organa z dne 14. 3. 2022 s prilogami. Tožniku tudi v ponovnem davčnem postopku ni bila dana možnost, da se izjavi, izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Davčni organ posledično ni ugotovil resničnega dejanskega stanja in je izdal nezakonito odločbo.

11.Davčni organ je ugotovil, da je tožnik od prokurista D. D. v letih od 2015 do 2018 prejemal brezobrestna posojila in da je takšno posojanje denarnih sredstev neobičajno, ker gre za financiranje nakupov, ki imajo značaj privatnosti. Tožnik navaja, da je D. D. svoja denarna sredstva posojal tožniku, ker je verjel v poslovni uspeh projekta ... Ker tožnik v tem obdobju ni zasluži dovolj za pokrivanje vseh stroškov poslovanja, je bil primoran najemati kredite. Ko bo investicija končana, bo tožnik dosegal visoke prihodke in bo denar vrnil posojilodajalcu. Obresti so bile obračunane, niso pa bile še izplačane. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, tožniku pa naj tudi prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12.V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa. Tožnik v tožbi navaja enake ugovore kot v pritožbi in v pripombah na zapisnik DIN, do katerih pa se je davčni organ že opredelil. V nadaljevanju obsežno pojasnjuje razloge, zaradi katerih ni priznala pravice do odbitka DDV po posameznem spornem računu in razloge za nepriznavanje odhodkov po teh računih. Meni, da je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena, da omogoča preizkus in da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno. V postopku tudi niso bile storjene očitane kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13.Tožba ni utemeljena.

14.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja. Glede tožbenih navedb sodišče ugotavlja, da so enake kot pritožbene navedbe, ki jih je pravilno zavrnil že pritožbeni organ in se sodišče z njegovimi razlogi strinja ter se nanje sklicuje in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

15.Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljenih nepravilnost za obdobja od teta 2015 do 2018 pravilno in zakonito ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornih računov in ali je posledično tožniku pravilno in zakonito dodatno odmeril DDPO in akontacije tega davka, ker na podlagi spornih računov tudi ni priznal odhodkov (stroškov) poslovanja. Tožnik se ne strinja s presojo davčnega organa glede računov za odvetniške storitve, glede računov, ki se nanašajo na psa čuvaja, glede računov, ki se nanašajo na F., d.o.o., glede računov za popravilo freze, glede računov za nakup šobe za aparat Karcher, glede računov za nakup sesalnika za pepel, glede računov za obnovo in za toplotno izolacijo stanovanjske stavbe ter glede posameznih računov za različne storitve.

16.Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje ZDDV-1 (prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena, 81. člen in 82. člen)¹ in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen². Davčni organ v konkretnem primeru ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od spornih računov, za katere je ugotovil, da nabavljeno blago, material in storitve niso bile v celoti uporabljene za namene tožnikove obdavčene dejavnosti (ker ne izpolnjujejo 3. pogoja).

17.Podlaga za obdavčitev tožnika z DDPO za leta 2015, 2016, 2017 in 2018 je bila v določba 29. člena ZDDPO-2 na podlagi katere se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu (prvo odstavek). Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da: niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; imajo značaj privatnosti; niso skladni z običajno poslovno prakso (drugi odstavek). Odhodki niso skladni z običajno poslovno prakso, če niso običajni pri poslovanju v posamezni dejavnosti glede na pretekle in druge izkušnje in primerjavo z drugimi dejavnostmi ter dejstvi in okoliščinami, razen odhodkov, nastalih zaradi izrednih in nepogostih dogodkov, kot so naravne nesreče ali zaradi drugih izrednih in nepogostih dogodkov (tretji odstavek). Na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oz. letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in izid na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Davčni organ v obravnavani zadevi ni priznal odhodkov na podlagi spornih računov, ker je ugotovil, da niso bili potrebni oz., da gre za odhodke, ki imajo značaj privatnosti.

18.Glede nepriznanja pravice do odbitka DDV in stroškov v zvezi z računi, ki se nanašajo na psa, se sodišče strinja z ugotovitvami prvostopenjskega in pritožbenega organa, da tožnik ni navedel za kakšno vrsto psa gre in da psa tožnik tudi ne izkazuje v svojih poslovnih listinah. Tožnikove ugovore, da ne opravlja zgolj dejavnosti nespecializiranega posredništva, marveč ima v registru vpisanih 53 različnih dejavnosti je davčni organ pravilno zavrnil, da navedeno ne dokazuje, da vse te dejavnosti tožnik tudi dejansko opravlja, saj ne izkazuje prihodkov iz tega naslova. Že v predhodnem postopku je bilo pri tožniku ugotovljeno, da ima na naslovu ... registrirano poslovno enoto šele od 18. 2. 2019 dalje in da je solastnik stanovanjske hiše na tem naslovu po prodajni pogodbi z dne 19. 12. 2003 v deležu do 1/6, ki v naravi predstavlja mansardo v stanovanjski stavbi, brez deleža na dvorišču. Davčni organ je ob ogledu stanovanjske hiše na navedeni lokaciji ugotovil, da ima dvorišče ograjo. Tožnik nima solastniškega deleža na dvorišču, ki je po uradnih podatkih privatna lastnina. Tožnik zgolj zatrjuje, da je pes čuvar potreben zaradi zagotavljanja varnosti in zaščite tožnikove intelektualne lastnine, česar pa ne obrazloži in tudi s tem v zvezi ne predloži nobenih dokazov. Neutemeljen je tudi po presoji sodišča tožnikov ugovor glede poskusa vdora v službeni računalnik, ki se nahaja na sedežu družbe E., ki pa ni enak kot tožnikov sedežu, niti kot je to tožnikova poslovna enota v stanovanjski hiši. Do tožnikovih dokazov in navedb se je davčni organ povsem konkretno opredelil in z navedbo konkretnih razlogov utemeljil svojo odločitev.

19.Sodišče se strinja tudi s presojo davčnega organa glede prejetih računov za odvetniške storitve, v zvezi s katerimi davčni organ ni priznal odhodkov in tudi ne pravice do odbitka vstopnega DDV v obdobju od 2015 do 2017. Neutemeljeni so tožnikovi ugovori, da gre za odvetniške storitve, povezane z tožnikovo dejavnostjo in ne za odvetniške storitve fizični osebi, tožnikovemu prokuristu D. D. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri Okrajnem sodišču v Kranju vpogledal v spis kazenske zadeve Kp 5208/2012, na katerega se nanašajo sporni računi za odvetniške storitve in ugotovil, da ne gre za zadevo v zvezi z dejavnostjo tožnika. V poročilih Odvetniške pisarne C., d.o.o. v prilogi spornih računov je navedeno, da gre za račune za odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja v kazenski zadevi po pogodbi z dne 25. 9 2014. V navedeni zadevi pa kazenski pregon ni bil uveden zoper D. D. v funkciji tožnikovega prokurista. Ker je v tem postopku D. D. uspel, mu je sodišče prisodilo povrnitev stroškov postopka, vendar povračila teh stroškov ni prejel tožnik na svoj bančni račun, marveč je povračilo sodnih stroškov tega kazenskega postopka na svoj bančni račun prejel D. D., kar med strankama ni sporno. Tožnik se sicer sklicuje, da je imel na podlagi pogodbe o zaposlitvi z D. D. dogovorjeno, da se tožnik obvezuje povrniti stroške, ki bi morebiti nastali kot posledica opravljanja del v korist tožnika in morebitnih stroškov, če bi prišlo do sodnih postopkov, vendar pa ni predložil listin, iz katerih bi izhajalo, da je povrnjene sodne stroške in nagrado odvetnika v višini 6.981,09 EUR D. D. tudi dejansko povrnil, niti ni predložil dokazil o zatrjevanem pobotu. Tudi po presoji sodišča stroški, ki jih je tožnik uveljavljal na podlagi računov za odvetniške storitve Odvetniške pisarne C., d.o.o. v kazenski zadevi Kp 5208/2012 niso bili namenjeni tožnikovi obdavčeni dejavnosti, posledično tožnik tudi ne izpolnjuje 1. in 3. pogoja za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Od prejetih računov, ki se nanašajo na poslovne prostore na naslovu A. in jih tožnik uveljavlja v višini 100 % ali v deležu, glede na kvadraturo poslovnega prostora po cenitvenem poročilu (47 % / 53 %), je davčni organ v postopku DIN pravilno priznal 47 % delež odbitka in stroškov. Z argumentacijo prvostopenjskega in pritožbenega organa s tem v zvezi se sodišče v celoti strinja.

20.Glede računov, ki jih je izdala družba M., d.o.o. za popravilo freze ter glede računov za nakup šobe za aparat Karcher in sesalnika za pepel ter nepriznavanje stroškov in odbitka DDV po ključu, je davčni organ pravilno ugotovil, da ne gre za stroške, namenjene tožnikovi obdavčeni dejavnosti. Argumentirano je tudi zavrnil tožnikove ugovore s tem v zvezi. Svojo odločitev je pravilno oprl tudi na ugotovitev, da iz izpisa registra osnovnih sredstev izhaja, da tožnik predmetne freze, aparata Karcher in sesalnika za pepel ne izkazuje med osnovnimi sredstvi in se že iz tega razloga odhodki na podlagi računov za frezo, aparat Karcher in sesalnik za pepel ne priznajo. Posledično se tudi ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, ker nista izpolnjena 1. in 3. pogoj iz 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV in sicer, da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca in da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Sodišče se tudi strinja z razlogi, s katerimi je davčni organ zavrnil ugovor, da bi davčni organ moral priznati celotni DDV, ki ga je tožnik uveljavljal na podlagi računov družb I. in K. za obnovo fasade z dodatno toplotno izolacijo na stanovanjski hiši v kateri se nahaja tožnikova PE ... in ne le v deležu 47 % (glede na tožnikov delež v stanovanjski stavbi). Iz preglednice na straneh 28 do 33 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z letom 2018 izhaja, da je davčni organ na podlagi navedenih računov za obnovo fasade in toplotno izolacijo na stanovanjski hiši priznal stroške in odbitek DDV v višini 47 %, kot znaša tožnikov delež glede na celotno površino stanovanjske stavbe, kar je tožniku pravilno pojasnil tudi davčni organ. Naveden delež je v cenilnem zapisniku navedel tudi tožnik sam.

21.Glede nepriznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov tožnik neutemeljeno ugovarja, da je davčni organ sporne račune je le razporedil v šest skupin in jih obravnaval po posameznih skupinah, ni pa navedel razlogov v zvezi s predloženimi dokazi tožnika, zakaj odbitka vstopnega DDV ni priznal. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa v zvezi s posamičnimi spornimi računi jasno izhajajo razlogi, zaradi katerih davčni organ ni priznal pravice do odbitka DDV. Davčni organ ni priznal pravice do odbitka DDV ker sporni računi niso izpolnjevali 1. in 3. pogoja iz 63. člena ZDDV-1. Davčni organ pa je tudi pravilno izvedel dokazni postopek in predložene dokaze dokazno ocenil, kar tudi izhaja iz obrazložitev odločbe prvostopenjskega in pritožbenega organa. Jasno so navedeni tudi razlogi za davčno nepriznavanje odhodkov na podlagi spornih računov in sicer iz razloga, ker niso bili neposredni pogoj za opravljanje tožnikove dejavnosti ali ker imajo značaj privatnosti (drugi odstavek 29. člena ZDDPO-2).

22.Tožnikov ugovor, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe je podan pavšalno. Sodišče sodi, da je imel tožnik v postopku vse možnosti, da se izjasni in da predloži dokaze v zvezi z obravnavano zadevo. Tožnik je podal tudi pripombe na zapisnik DIN, o katerih se je davčni organ izjasnil. Do pritožbenih ugovorov se je izjasnil tudi pritožbeni organ. Povsem nekonkretiziran je tožnikov ugovor, da se pritožbeni organ do pritožbenih ugovorov ni opredelil. Do predloženih dokazov in do tožnikovih navedb sta se prvostopenjski in tudi pritožbeni organ konkretno opredelila, kar izhaja iz obrazložitev izpodbijane odločbe in iz odločbe pritožbenega organa.

23.Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve jasno izhaja ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, konkretna presoja dokazov, izhaja tudi navedba pravnih predpisov, na katerih odločitev temelji, navedeni so tudi razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali izpodbijano odločitev, navedeno v izreku izpodbijane odločbe. Sodišče sodi, da izpodbija odločba vsebuje vse elemente iz 214. člena ZUP in tudi zadostuje standardu obrazloženosti upravnih odločb. Davčni organ je v predmetnem postopku utemelji razloge za svojo odločitev na podlagi predloženih dokazil tako, da je mogoč preizkus izpodbijane odločbe.

24.Po povedanem je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, dejansko stanje popolno ugotovljeno, sodišče ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic in pravil postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

25.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1¹ Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f) Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki je nadomestila Šesto direktivo, in jih je RS prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.

2² Glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 342/2017 z dne 1. 7. 2020, točka 10.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 63

Zakon o davku od dobička pravnih oseb (1993) - ZDDPO - člen 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.