Jedro

Opis ravnanja obdolženca v izreku sodbe, da je poleti 1997 v Novem mestu v centralnem skladišču nadomestnih delov podjetja R. vzel in nato za drugega obdolženca v boksu, kjer se je pripravljalo rezervne dele za Avtohišo X pripravil nosilni most motorja, pomeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku tatvine po I. odstavku 211. člena KZ in ne pomoči k temu kaznivemu dejanju po členu 211/I KZ v zvezi s členom 27 KZ, kakor je napačno pravno opredelilo ravnanje storilca sodišče prve stopnje.Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo spremenilo tako, da je temu obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ ter mu nato izreklo novo kazensko sankcijo.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod točko II/1. v odločbi o pravni opredelitvi spremeni tako, da se obdolženemu S. Ž. očitano kaznivo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ in se temu obdolžencu po členu 50 KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu po I. odstavku 211. člena KZ določi kazen 1 (en) mesec in 15 (petnajst) dni zapora, ki se ne bo izvršila, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožba zagovornice obdolženega S. Ž. pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi S. Ž. je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki je obdolženemu S. Ž.

očitala storitev kaznivega dejanja tatvine po členu 211/II in I KZ ter ga istočasno spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči k kaznivemu dejanju tatvine po členu 211/I KZ v zvezi s členom 27 KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 (en) mesec in 15 (petnajst) dni zapora ter preizkusno dobo dveh let, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Obdolženega R. K. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, kateri mu je določilo kazen 1 (en) mesec zapora in preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Z isto sodbo je obdolženega J. K. spoznalo za krivega dveh napeljevanj h kaznivemu dejanju tatvine po členu 211/I KZ v zvezi s členom 26 KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo in mu v njej določilo posamični kazni po en mesec zapora ter nato enotno kazen 1 (en) mesec in 15 (petnajst) dni zapora ter preizkusno dobo dveh let in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper takšno sodbo sta se pritožili okrožna državna tožilka in zagovornica obdolženega S. Ž.. Prva meni, da je sodišče prekršilo kazenski zakon glede kaznivega dejanja, očitanega obdolženemu S. Ž. ter predlagala, da sodišče druge stopnje v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega S. Ž. spozna za krivega kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ in mu izreče primerno kazen. Zagovornica istega obdolženca pa meni, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni v celoti in popolnoma rešilo predmeta obtožbe ter je zato predlagala, da sodišče druge stopnje samo zavrne obtožbo za obdolženega S. Ž. v delu, ki se nanaša na dve prednji vilici s končnikoma za Clio.

Višji državni tožilec - svetnik J. S. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je predlagal, da sodišče druge stopnje ugodi le pritožbi okrožne državne tožilke.

Utemeljena je le pritožba okrožne državne tožilke.

Vse do naznanitve predsednika senata oziroma sodnika posameznika, da je glavna obravnava končana (člen 351/I ZKP), ima zastopnik obtožbe pravico, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka spremeni v obtožnem aktu opisano dejansko stanje, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico (člen 344/I ZKP). V obravnavani kazenski zadevi je po zaključenem dokaznem postopku okrožna državna tožilka iz prvotnega opisa obdolženemu S. Ž. očitanega kaznivega dejanja, opisanega pod točko I/1b obtožnega predloga opr. št. Kt 117/98 z dne 16.4.1999, izpustila trditev, da naj bi obdolženec razen nosilnega mostu motorja za Renault Megan vzel tudi dve prednji vilici s končnikoma za Clio. Tej spremembi ustrezno je nadomestila tudi prvotni znesek 97.744,00 SIT z zneskom 77.726,00 SIT in tako ob spremenjenem opisu kaznivega dejanja obdolžencu še vedno očitala storitev kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v izrek sodbe.

Ker je tedaj državna tožilka le skrčila prvotni obtožbeni očitek obdolženemu S. Ž., oziroma iz prvotnega opisa kaznivega dejanja izpustila le enega od njegovih sestavnih delov, ni mogoče šteti, da je obtožbo zoper S. Ž. v tem delu umaknila. Zato tudi sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrekati v tem delu zavrnilne sodbe, kot to zmotno meni pritožnica. Pritožbo obdolženčeve zagovornice je bilo zato potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

Nasprotno pa državna tožilka pravilno ocenjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ko je ravnanje obdolženega S. Ž.

pravno opredelilo kot pomoč k kaznivemu dejanju tatvine po členu 211/I KZ v zvezi s členom 27 KZ. Pomoč v kazenskopravnem smislu namreč pomeni objektivno le podporo, pripravljanje, omogočanje in podobna ravnanja, namenjena sodelovanju pri storitvi tujega kaznivega dejanja, ki bi ga storilec lahko storil tudi brez pomoči pomagača in zato praviloma ravnanja slednjega niso vzrok nastale prepovedane posledice v kazenskopravnem pomenu vzročne zveze. Istočasno mora naklep pomagača obsegati zavest, da pomaga pri določenem kaznivem dejanju, vsebovati pa mora tudi hotenje te pomoči, prav tako pa naj bi se nanašal tudi na določeno kaznivo dejanje. v obravnavanem primeru je že iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem aktu razvidno, da je bil obdolženec S. Ž. tisti, ki je vzel nosilni most iz centralnega skladišča nadomestnih delov in s tem v kazenskopravnem smislu oškodovancu onemogočil razpolaganje s tem predmetom. S tem pa je že uresničil vse zakonite znake kaznivega dejanja tatvine. Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe niti sam po sebi ne omogoča drugačnih zaključkov, saj ni jasno, komu naj bi ta obdolženec pomagal pri storitvi kaznivega dejanja. Te oblike udeležbe namreč ni, v kolikor temeljno kaznivo dejanje ni bilo poizkušeno ali storjeno, sodišče prve stopnje pa je tudi sicer pri opisu kaznivega dejanja prikrivanja, očitanega obdolženemu J. K. v zvezi z istim predmetom (nosilni most motorja za Renault Megan, vreden 77.726,00 SIT) navedlo, da je ta predmet obdolženi S. Ž. dobil s kaznivim dejanjem tatvine. Glede na povedano je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je dejanje, očitalo obdolženemu S. Ž. in storjeno po letu 1997 na škodo podjetja , pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po I. odstavku 211. člena KZ. Glede na novo pravno opredelitev je moralo temu obdolžencu za to kaznivo dejanje izreči tudi novo kazensko sankcijo. Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi za izrek pogojne obsodbe in v njej določenih zaporne kazni in preizkusne dobe pravilno ovrednotilo vse olajševalne okoliščine, je tudi pritožbeno sodišče glede na določbo I. odstavka 27. člena KZ, po katerem se pomagača kaznuje enako kakor storilca (sme pa se ga kaznovati tudi mileje) obdolžencu izreklo v okviru pogojne obsodbe enaki kazen in preizkusno dobo.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz I. odstavka 383. člena ZKP, je v preostalem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker obdolženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, bo moral obdolženi S. Ž. plačati stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.