Jedro

Komisija je o priznanju statusa politične zapornice tožničini materi, glede na razloge svoje obrazložitve odločila po vsebini, zato je način odločitve (da se zahteva zavrže) v tem delu napačen in bi moral tudi izrek vsebovati vsebinsko odločitev.

Tožnici pa tudi ni bila dana možnost, da se udeleži postopka in da se izjavi o dejstvih n okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar po določbah 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

1. Tožbi se ugodi tako, da se Sklep Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic št. 130-806/2008 z dne 4. 5. 2009 odpravi v delu, ki se nanaša na zahtevek tožnice, in zadeva v tem delu vrne Komisiji za izvajanje Zakona o popravi krivic v ponovni postopek.

2. Toženka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju Komisija) zavrgla zahtevke tožnice ter A.A. in B.A. za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do polnoletnosti ter vštetje tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, ker so očeta ubili Italijani leta 1942 in ker je bila mati v preiskovalnem zaporu v letih od 1945 do 1949 zaradi preiskave suma sodelovanja z okupatorjem in zaradi obvezne oddaje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Komisija povzema vsebino vložene zahteve, ki sta jo poleg tožnice vložila še njena brata A.A. in B.A. in o katerih je Komisija odločala z izpodbijanim sklepom v istem postopku. Zahtevke je zavrgla, ker je na podlagi izpovedi prič C.C. in D.D. ugotovila, da tožnica in njena brata ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa bivših političnih zapornikov na podlagi 2. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/05 - uradno prečiščeno besedilo in 92/07 – v nadaljevanju ZPKri). Komisija je tudi preverjala, ali obstajajo dokumenti o tem, ali je bila mati vlagateljev zahteve zaprta v obdobju po vojni od leta 1945 do 1949. V tej zvezi so iz Arhiva Republike Slovenije sporočili, da o tem niso našli podatkov. Zato je Komisija zavrgla zahtevek vlagateljev (in s tem tudi tožnice), kolikor temelji na trditvi, da je bila njihova mati v postopku preiskave v letih od 1945 do 1949. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila materi kot edinemu staršu odvzeta prostost in da je bila iz političnih razlogov zaprta v zaporu v Grosupljem, tožnica pa je bila kot mladoletna in brez osebe, ki bi jo preživljala, prepuščena sama sebi in prisiljena opravljati različna dela na različnih kmetijah. Pokojna mati je zaradi težkih razmer v zaporu zbolela in ni bila sposobna skrbeti zase in za otroke, kar sta potrdili tudi priči v priloženi in overjeni izjavi. Komisija sicer pravilno citira določbo 2. člena ZPKri, vendar je ne uporabi pravilno glede na to, da je bil zahtevan status po tožničini pokojni materi. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnici prizna zahtevani status, pravico do odškodnine in vštetje v pokojninsko dobo ter toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Tožnica v tožbi ne ugovarja odločitvi Komisije o zavrženju njenega zahtevka v delu, ki nanaša na zahtevo za priznanje statusa in pravic tožnici kot politični zapornici. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je Komisija glede na vsebino tožničine zahteve njeno vlogo utemeljeno obravnavala tudi kot zahtevo, da se prizna njeni materi status politične zapornice. Čim pa je tako, niso bili izpolnjeni pogoji za zavrženje vloge, saj se vloga po določbah 15. člena ZPKri in po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku po ZPKri uporabljajo subsidiarno, zavrže samo v primeru, če niso izpolnjene procesne predpostavke. V konkretnem primeru pa je Komisija o tem delu zahtevka, to je o priznanju statusa politične zapornice tožničini materi, glede na razloge svoje obrazložitve odločala po vsebini, zato je način odločitve (da se zahteva zavrže) v tem delu napačen in bi moral tudi izrek vsebovati vsebinsko odločitev.

Po presoji sodišča so bile pri odločanju storjene tudi druge bistvene kršitve pravil postopka. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da tožnica na zaslišanjih prič ni bila navzoča, niti ni bila seznanjena s tem, kar so priče izpovedale, kot tudi ne z rezultatom poizvedb, opravljenih po uradni dolžnosti. Tožnici torej ni bila dana možnost, da se udeleži postopka in da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar po določbah 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Bistveno pomanjkljivi pa so v tem delu tudi razlogi za odločitev, saj je Komisija v izpodbijanem sklepu pri ugotavljanju statusa tožničine matere kot politične zapornice upoštevala zgolj podatke, pridobljene iz Arhiva Republike Slovenije po uradni dolžnosti. Prav tako se ni opredelila do ostalih izvedenih dokazov, to je zapisnikov o zaslišanju dveh predlaganih prič, C.C. in D.D. in dokazil (izjav istih oseb), ki jih je tožnica priložila zahtevi, pri čemer Komisija ni ocenila razhajanj med vsebino njunih izpovedb na zaslišanju in med vsebino izjav, priloženih zahtevi. Izjave prič si namreč nasprotujejo v bistvenem, to je glede vprašanja, ali je bila tožničina mati v letih od 1945 do 1949 v priporu oziroma zaporu.

Sodišče je zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev postopka na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi US in 62/2010) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo v delu, ki se nanaša na tožnico ter zadevo v tem obsegu vrnilo Komisiji v ponoven postopek. O tožničini vlogi mora Komisija ponovno odločiti v 30 dneh od prejema sodbe, pri čemer je vezana vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški stroški v višini 350 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 3. člena Pravilnika).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.