Jedro

Odločba o zavrnitvi izdaje potrdila iz uradne evidence je upravni akt, ker se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2606/97-8 z dne 23.4.1999 se spremeni tako, da se pritožbi ugodi ter se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, št. 0012/7-209-87/97 z dne 12.9.1997.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 12.9.1997, s katero je kot nezakonit izpodbijal svoj izbris iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je bila tožniku vročena odločba, s katero ni bilo ugodeno njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije dne 8.5.1992. Zato so zanj v skladu z 2. odstavkom 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I) začele veljati določbe navedenega zakona. Tega dne je tožniku, ne glede na njegovo predhodno prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, po Zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list RS, št. 6/83, Uradni list RS, št. 26/90-29/95 v nadaljevanju: ZENO), prenehala veljati prijava stalnega prebivališča po tem zakonu. Ta evidenca ne zajema podatkov o osebah, ki niso državljani Republike Slovenije. Pravica do stalnega prebivališča je tožniku prenehala z nastopom statusa tujca, status tujca je tudi razlog njegove izločitve iz uradne evidence, katere predmet je evidentiranje z zakonom predpisanih podatkov o državljanih Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Zato podatkov o tujcih ne zajema. Register prebivalstva je uradna evidenca. Odločba o vpisu sprememb v register prebivalstva ni potrebna, sam vpis ali izbris podatkov v uradni evidenci predstavlja dejanje upravnega organa, izvršeno na podlagi predpisa. Ne gre za upravni akt, saj se z njim ne odloča o pravicah, obveznostih, ali pravnih koristih. Tožena stranka je zato pritožbo tožnika utemeljeno zavrgla kot nedovoljeno.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bil stalni prebivalec in državljan Republike Slovenije od leta 1968, to je 23 let pred pričetkom osamosvajanja. Izpodbijana sodba nima prave utemeljitve. Tudi ne drži, da izbris ni upravni akt. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnikovo pritožbo zoper izbris iz registra stalnega prebivalstva bi morala tožena stranka, po presoji pritožbenega sodišča, obravnavati kot vlogo za izdajo potrdila iz navedenega registra. Ker gre za uradno evidenco, je imel tožnik pravico zahtevati izdajo potrdila, da je vpisan v register stalnega prebivalstva. Tako potrdilo izda upravni organ na podlagi 171. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Zato bi morala tožena stranka, če takega potrdila ni hotela izdati, tožnikovo vlogo (pritožbo) zavrniti in ne zavreči. Odločba o zavrnitvi izdaje potrdila iz uradne evidence pa je upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Pritožbeno sodišče meni, da bi tožniku moral upravni organ omogočiti dokazovanje dejstev, od katerih je odvisen izbris iz registra stalnega prebivalstva in ta dejstva ugotavljati po pravilih dokaznega postopka, vključno z upoštevanjem pravice do udeležbe v postopku (143. člen ZUP/86).

Odločilna pravna podlaga, na katero sta tožena stranka in sodišče prve stopnje oprla svojo odločitev, je 81. člen Zakona o tujcih. V zvezi s to zakonsko določbo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) ugotovilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z ustavo zaradi protiustavne pravne praznine. Z razlago 81. člena, kakršna je vsebovana v izpodbijani odločbi in sodbi sodišča prve stopnje, je bil tožnik postavljen v neenak položaj s tistimi tujci, ki niso bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, pa so imeli v času uveljavitve Zakona o tujcih v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožniku s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS, ki se v postopku odločanja o pravicah, obveznostih, pravnih koristih posameznika kaže kot kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo (3. točka 2. odstavka 77. člena ZUS).