Jedro

Napačen je zaključek toženke, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v svojo provinco Nangarhar soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 3. alinee 28. člena ZMZ. Sodišče se strinja s tožnikom, da iz navedenih poročil o stanju v izvorni državi izhaja, da v provinci Nangarhar vlada situacija splošnega nasilja, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-278/2012/14 (1312-08) z dne 13. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da je tožnik v postopku navedel, da je v izvorni državi preganjan s strani Talibanov, ker je njegov starejši brat A.A., ki je delal pri mejni policiji, 1. 6. 2011 pri kontroli prometa na cesti v provinci Nangarhar sam, ob kasnejši pomoči še enega stražarja in policistov iz bližnje policijske postaje, ki jih je priklicalo streljanje, aretiral pet Talibanov, ki so bili oblečeni v ženska oblačila in njihovega voznika. Ob tem jim je zasegel pet kalašnikov, pet pištol in pet jopičev z bombami. Dne 21. 6. 2011 (20 dni po aretaciji in le en dan po tem, ko je njegov brat zaradi uspešne aretacije prejel priznanje Američanov), so prišli Talibani do prosilčeve hiše, močno pretepli brata in želeli s seboj zaradi maščevanja odpeljati tudi tožnika, ki pa jim je pobegnil skozi zadnja vrata. Od tega dogodka tožnikova družina A.A. ni nikoli več videla ali slišala kaj o njem, saj so ga Talibani verjetno ubili. Toženka ugotavlja, da so navedeni razlogi za zapustitev države v skladu s sedmim odstavkom 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki opredeljuje politično prepričanje in bi se lahko šteli kot preganjanje. Vendar pa ob primerjavi tožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi ugotavlja, da se te ne skladajo z več vidikov. Prvi vidik je čas, ko naj bi se dogodek zgodil. Prosilec je zatrdil, da se je ugrabitev njegovega brata zgodila dan po tem, ko je prejel priznanje Američanov, to pa je bilo 20 dni po aretaciji Talibanov. Iz priznanja, ki ga je predložil tožnik v postopku, izhaja, da je bilo podeljeno 20. 6. 2011, torej se je ugrabitev tožnikovega brata zgodila 21. 6. 2011. Ob upoštevanju teh podatkov naj bi torej tožnikov brat Talibane aretiral 1. 6. 2011. To pa ni v skladu z informacijami o izvorni državi, saj iz njih izhaja, da naj bi se aretacija v ženske preoblečenih Talibanov zgodila šele 4. 7. 2011, kar pomeni 4 dni po tem, ko naj bi tožnik zaradi ugrabitve brata že zapustil izvorno državo. Tožnik naj bi namreč izvorno državo zapustil že 30. 6. 2011, saj naj bi bil en dan po ugrabitvi brata nastanjen pri svoji sestri in še osem dni pri sprovajalcu, potem pa naj bi z letalom zapustil izvorno državo. Toženka izpostavlja, da je tožnik večkrat potrdil, da je popolnoma prepričan, da so datumi, ki jih je navedel, pravi. Drugo neskladje je, da aretiranih Talibanov ni bilo pet, ko je zatrdil tožnik, ampak sedem ter da niso zasegli pet kalašnikov, pet pištol in pet jopičev z bombami, kot je trdil tožnik, ampak zgolj šest kalašnikov in en jopič. Tretje neskladje, ki je pri presoji toženke bistveno, pa je, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da je bilo sedem Talibanov v ženskih oblačilih zajetih v usklajeni akciji mejne policije. Podatke o tem, da bo sedem talibov v ženskih oblačilih prestopilo pakistansko afganistansko mejo, je mejna policija dobila od obveščevalne službe, zato so jih v okraju Nazyan pričakali v zasedi. To je v popolnem nasprotju z izjavo tožnika, da naj bi njegov brat sam (ob kasnejši pomoči stražarja z mostu in policistov, ki jih je privabilo streljanje) aretiral v ženska oblačila preoblečene Talibane ob naključni kontroli prometa, ker so se mu ženske v avtu zdele prevelike. Tako zaključuje, da tožnik v zvezi s tem dogodkom ni podal verodostojnih izjav. Drugih razlogov za zapustitev izvorne države ni navajal. Ker pa iz informacij o izvorni državi izhaja, da so tudi družinski člani zaposlenih v državnih organih lahko ogroženi s strani Talibanov, je toženka preverjala tudi to ogroženost. Ker iz nobene informacije o izvorni državi ne izhaja, da bi že samo dejstvo, da je nekdo zaposlen v državnih organih, pomenilo, da je upravičen do podelitve mednarodne zaščite, ampak je potrebno opraviti individualno presojo, toženka zaključuje, da tožnik zgolj zato, ker je družinski član policista, ni upravičen do priznanja mednarodne zaščite. Razen dogodka, za katerega je toženka ugotovila, da ga je predstavil neverodostojno, namreč ni navedel nobenih težav s Talibani zaradi bratove zaposlitve pri policiji. Tako zaključuje, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Glede presoje upravičenosti za priznanje subsidiarne zaščite pa ugotavlja, da tožnik ni upravičen do podelitve mednarodne zaščite niti na podlagi 1., niti na podlage 2. alinee 28. člena ZMZ, saj ni navedel nobenih drugih razlogov za zapustitev izvorne države, kot dogodek aretacije petih Talibanov s strani njegovega brata, ki ga je toženka ocenila kot neverodostojnega. Tako je nadalje preverjala, ali bi bil tožnik lahko upravičen do podelitve subsidiarne zaščite na podlagi 3. alinee 28. člena ZMZ. Pri presoji, ali je stopnja nasilja v provinci Nangarhar zaradi notranjega oboroženega spopada tako visoka, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se tožnik samo zaradi navzočnosti v tej provinci soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 3. alinee 28. člena ZMZ, se je toženka oprla na informacije o izvorni državi, vendar navaja, da ni našla nobenih poročil, ki bi kazala na to, da tožnikova izvorna država svojim prebivalcem ne more zagotoviti najbolj osnovnih sredstev, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči v taki meri, da bi to predstavljalo realno nevarnost, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju po 3. členu EKČP. Tega pa ni izpostavil niti tožnik sam. Tako zaključuje, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v svojo provinco Nangarhar soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 3. alinee 28. člena ZMZ. Ugotovila je namreč, da v provinci Nangarhar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoči oboroženi spopad, ne dosega tako visoke stopnje, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo tožnik, če se vrne v Nangarhar, samo zaradi svoje navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da bo resno ogroženo njegovo življenje ali osebnost. Oboroženi spopad sicer poteka tudi v vzhodnem delu države, kjer se nahaja provinca Nangarhar, pri čemer se uporabljajo taktike in metode, zaradi katerih obstaja nevarnost civilnih žrtev. Vendar pa iz informacij o izvorni državi nedvoumno izhaja, da se nasilje ne izvaja neposredno nad civilisti, ampak so ti naključne žrtve ciljnih napadov. Tudi število mrtvih in ranjenih v provinci Nangarhar ni tako visoko, da bi se lahko štelo, da bi bil vsak civilist zgolj zaradi svoje navzočnosti v tej provinci ogrožen, saj je bilo zaradi oboroženih spopadov neposredno prizadetih manj kot 0,03 % prebivalstva Nangarharja. Prav tako iz informacij o izvorni državi izhaja, da je provinca Nangarhar provinca, kamor se priseljujejo ljudje tako iz province Kunar, kot tudi iz Pakistana. Preverila je tudi, ali lahko tožnik varno pripotuje v svoj domači okraj Nazyan in ugotovila, da je cestna povezava Kabul – Jalalabad – Torkham varna za afganistanske civiliste vsaj med 9.00 in 15.00 uro, tako da bo tožnik lahko iz Kabula prispel v svoj domači okraj brez večjih varnostnih tveganj.

2. Tožnik v tožbi navaja, da iz nobenega poročila, ki ga je preučila toženka, ne izhaja, da so ogroženi le tisti uslužbenci in posledično njihovi družinski člani, ki so pred tem že prejeli grožnje ali bili ustrahovani. Med strankama ni sporno, da je tožnikov brat dobil priznanje ameriške vojske. Ker takšnega priznanja ne dobijo vsi, ki so zaposleni v mejni policiji, je tožnikov brat nedvomno moral narediti nekaj takšnega, za kar si je v očeh ameriške vojske prislužil priznanje. To posledično pomeni, da je verjetnost, da je postal tarča Talibanov in da so ga le-ti odpeljali, kot zatrjuje tožnik, dosti večja, saj ga ravno to priznanje loči od drugih uslužbencev mejne policije. Tožnik je torej mnenja, da je upravičen do statusa begunca na podlagi pripisanega političnega mnenja, saj je kot brat pripadnika mejne policije, ki je bil žrtev talibanov, tudi sam ogrožen. Prav tako se ne strinja z zaključki toženke glede varnostne situacije v provinci Nangarhar, kot jih je izpeljala toženka ter meni, da v Nangarharju vlada situacija splošnega nasilja, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista. Iz poročil izhajajo sledeča dejstva: - nasilje je najpogostejše na vzhodu, jugovzhodu in jugu Afganistana; - Nangarhar je ena izmed provinc, kjer je uporaba improviziranih eksplozijskih teles (v nadaljevanju IET) najpogostejša; - IET niso usmerjena na točno določene cilje, temveč na tržnice, ulice, javne površine; - Nangarhar je ena izmed najbolj izpostavljenih provinc takoj za Faryabom in Helmandom; - le štiri ali pet okrajev Nangarharja od 22 je pod nadzorom vladnih sil, ostali pa so pod nadzorom ali močnim vplivom Talibanov; - provinca Nangarhar je označena kot izjemno nevarna provinca v Afganistanu; - Nangarhar je ena izmed provinc, kjer se je zgodilo največ hudih kršitev človekovih pravic. Meni, da ni pomembno ali so napadi načrtno usmerjeni na civiliste ali ne, temveč je bistveno, ali so civilisti dejansko žrtve teh napadov in kako pogosto se to dogaja. Opozarja na mnenje UNHCR, da ne-ciljno nasilje vključuje tako nasilje, ki ni uperjeno zoper konkretni predmet ali osebo, kot tudi ciljno nasilje, uperjeno zoper določene osebe, katerega posledice pa lahko škodujejo tudi drugim. Nadalje tožnik meni, da število smrtnih žrtev glede na število populacije ne more biti merilo za presojo stopnje nasilja, še posebno ne na območjih, ki so tako gosto poseljena, kot določeni predeli Afganistana. Prepričan je tudi, da navzkrižno obstreljevanje ter spopadi med uporniki in afganistanskimi vladnimi silami še kako predstavljajo oboroženi spopad. Prav tako je nadlegovanje s strani upornikov dokaz, da gre za območje, kjer je prisotnost upornikov velika in da ti uporabljajo različne načine za osvojitev oblasti in ozemlja – od nadlegovanja prebivalcev do dejanskih spopadov. Vse to pa je relevantno pri presoji stopnje nevarnosti. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014, ki je pritrdilo mnenju Upravnega sodišča, da razmere v provinci Nangarhar predstavljajo resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost civilistov zaradi samovoljnega nasilja Talibanov v situaciji notranjega oboroženega spopada v tej pokrajini, torej vrnitev v to pokrajino ni dopustna iz razlogov iz 3. alinee 28. člena ZMZ. Navaja tudi, da situacija splošnega nasilja v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ nikakor ne obstaja zgolj na območjih, kjer je nevarnost tako velika, da se je večina prebivalstva od tam že izselila, ali pa da je bilo več kot polovica prebivalcev pobitih. Toženka je tako po mnenju tožnika zmotno uporabila materialno pravo ter napačno ugotovila dejansko stanje pri presoji obstoja situacije splošnega nasilja, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilistov po 3. alinei 28. člena ZMZ. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo sodbo, v kateri se tožniku prizna status begunca ali subsidiarno status subsidiarne oblike zaščite; podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje.

3. Toženka je podala odgovor na tožbo, v katerem odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo z dne 30. 12. 2014, v kateri dodatno pojasnjuje tožbene navedbe in vztraja pri tožbi.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnik izpolnjenjuje z ZMZ predpisane pogoje za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca oziroma v obliki subsidiarne zaščite.

7. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.

8. Glede vprašanja izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca se sodišče strinja z zaključkom toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje tega statusa. Pritrditi je namreč toženki v njenem zaključku, da tožnik glede aretacije petih oziroma sedmih Talibanov, preoblečenih v ženska oblačila, ki naj bi jo izvedel njegov brat A.A. in zaradi česar naj bi tožnik tudi zapustil izvorno državo, ni podal verodostojnih izjav, saj se njegove izjave iz več vidikov, ki jih je konkretno navedla toženka v izpodbijani odločbi (stran 8 obrazložitve) ne ujemajo z informacijami o izvorni državi, ki jih je pridobila in preučila toženka. S tem v zvezi se sodišče v celoti sklicuje na razloge toženke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Sicer pa ni odveč izpostaviti, da tožnik v tožbi svojega upravičenja do statusa begunca niti ne zatrjuje več na tej podlagi, temveč zatrjuje zgolj pripisano mu politično mnenje, saj naj bi bil kot brat pripadnika mejne policije, ki naj bi bil žrtev Talibanov, tudi sam ogrožen. Vendar pa sodišče v tem delu ne more pritrditi tožniku. Da bi bil tožnik zgolj zaradi dejstva, ker je brat pripadnika mejne policije, tudi sam ogrožen, tudi po presoji sodišča in ob upoštevanju v upravnem postopku preučenih informacij o izvorni državi, ni mogoče zaključiti. Da je bil njegov brat žrtev Talibanov, pa tožnik v postopku ni uspel dokazati. Tako se sodišče tudi v tem delu v celoti strinja z zaključki toženke in se nanje, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje.

9. Utemeljeno pa tožnik v tožbi po presoji sodišča ugovarja zaključkom toženke glede varnostne situacije v provinci Nangarhar, ki se nanaša na vprašanje presoje upravičenosti za priznanje subsidiarne zaščite po 3. alinei 28. člena ZMZ in 15. c točki Kvalifikacijske direktive.

10. Med strankama ni spora o tem, da je tožnik civilist ter da prihaja iz kraja Sorubay, okraj Nazyan, provinca Nangarhar. Provinca Nangarhar se na podlagi razdelitve države, kot jo uporablja UNAMA in UNHCR, uvršča v vzhodni del, kamor so uvrščene še province Langhman, Kunar in Nuristan.

11. Po določbi tretjega odstavka 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Ta določba v relevantni 3. alinei določa, da resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

12. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi Elgafaji ne izhaja, katere kriterije je treba upoštevati pri ocenjevanju stopnje nediskriminatornega nasilja v oborožene spopadu, je pa v zadevi C-285/2012 (Aboubacar Diakité z dne 30. 1. 2014) Sodišče EU sprejelo stališče, da gre za resno škodo, kadar samovoljno nasilje v oboroženih spopadih doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec, če se vrne v zadevno državo ali zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno in individualno škodo.

13. Po stališču sodne prakse (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 188/2014) standarda resne škode ni mogoče spustiti na raven verjetnosti oziroma naključja, saj bi to pomenilo, da so v primeru kateregakoli oboroženega spopada, ki poteka v določeni državi, že izpolnjeni kriteriji iz omenjene določbe Kvalifikacijske direktive. Pri utemeljenem tveganju, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, gre za realno možnost, da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja.

14. Po uveljavljenem stališču sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 117/2014) je treba stopnjo nasilja ugotavljati s pomočjo štirih dejavnikov oziroma elementov: število žrtev (vključno z ranjenimi) v vojnih spopadih in število civilnih žrtev (in ranjenih) v določenem časovnem obdobju, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, dostave hrane ali pitne vode.

15. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka sicer obravnavala navedene dejavnike, vendar nepravilno. Toženka ugotavlja, da se je število civilnih žrtev v prvem polletju 2014 povečalo v primerjavi z istim obdobjem leta 2013, v zvezi s čimer se sklicuje na Smernice Ministrstva za notranje zadeve Združenega kraljestva, vendar pa poudarja, da delež civilistov, ki so neposredno prizadeti z nasiljem, ostaja nizek, saj je bilo v prvem polletju leta 2014 neposredno prizadetih zgolj 0,02 % prebivalstva, v celotnem letu 2013 pa 0,03 % prebivalstva.

16. Po prepričanju sodišča v okoliščinah, ko gre za notranji oborožen spopad, stopnje nasilja ni mogoče ocenjevati z ugotavljanjem, kakšen delež celotne populacije predstavlja število civilnih žrtev. Toženka ne zanika, da se napadi v provinci Nangarhar še vedno dogajajo. Ker število mrtvih in ranjenih civilistov s časom narašča, je primerjava med številom žrtev in celotnim prebivalstvom odvisna od poljubno dolgega časovnega obdobja, zajetega v tako primerjavo. Poleg tega toženka niti ne pojasni, katero matematično razmerje šteje za zadostno stopnjo splošnega nasilja, ki bi utemeljevala potrebo po subsidiarni obliki zaščite. Sporna primerjava tudi sicer ni v mednarodni praksi uveljavljeno merilo za oceno splošne stopnje nasilja. Po drugi strani pa je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, po kateri je treba poleg kvantitativnih dejavnikov upoštevati tudi kvalitativne dejavnike.

17. Glede province Nangarhar toženka v izpodbijani odločbi na podlagi v postopku pridobljenih informacij o izvorni državi navaja, da so v vzhodnem delu države (kamor, kot navedeno, sodi tudi provinca Nangarhar) v uporabi IET, ki zaradi svoje ne selektivnosti predstavljajo nevarnost za civiliste. Napadi z IET so v prvi polovici leta 2014 predstavljali 30 % vseh civilnih žrtev. Med najbolj izpostavljenimi za napade z IET sta južni provinci Kandahar in Helmand, sledijo pa jima province Khost, Nangarhar in Ghazni. V vseh štirih provincah vzhodnega dela je bilo v prvi polovici leta 2014 zaradi napadov z IET poškodovanih oziroma ubitih 181 civilistov, kar predstavlja 12 % žrtev napadov z IET v celotni državi. V vzhodnem delu države je, kot metoda vojskovanja, v uporabi tudi kopenski spopad med sprtimi stranmi, civilisti pa so ujeti v navzkrižnem ognju. Iz Polletnega poročila UNAME izhaja, da je kopenski spopad med vladnimi in uporniški silami v prvem polletju 2014 terjal največ žrtev med civilisti, in sicer je povzročil 39 % vseh žrtev v tem obdobju. Kopenskim spopadom sta bili v prvi polovici leta 2014 najbolj izpostavljeni južna provinca Helmand in severna provinca Faryab, sledita pa jima vzhodni provinci Kunar in Nangarhar. Kot tretja najbolj smrtonosna taktika, ki jo omenja toženka v izpodbijani odločbi in ki je zahtevala žrtve med civilisti, so samomorilski in kompleksni napadi. Ta taktika je v celotni državi v letu 2014 zahtevala 583 žrtev, od teh 156 mrtvih in 427 ranjenih. V provinci Nangarhar je žrtve med civilnim prebivalstvom v letu 2013 povzročilo tudi čezmejno obstreljevanje. Dalje je iz v upravnem postopku preučenih informacij o izvorni državi v zvezi s ciljnimi napadi v provinci Nangarhar toženka ugotovila, da gre pri teh dogodkih za ciljno nasilje (napadi na NATO, afganistansko vojsko, policijo, lokalne voditelje, mule...), pri čemer pa so naključne žrtve tudi civilisti. Glede potovanja v domači okraj Nazyan, provinca Nangarhar je toženka preverjala varnost cestne povezave Kabul– Jalalabad – Torkham. Tožnik bi bil namreč najverjetneje vrnjen na letališče v Kabul. Iz poročila Landinfo z dne 18. 4. 2013 izhaja, da je v letu 2012 na tej cestni povezavi prišlo do 120 varnostnih incidentov, pri čemer glavne težave povzročajo IET, dogajajo pa se tudi neposredni napadi na vozila, in sicer se je v več kot 90 % napad zgodil na visoko profilirane cilje, kot so Afganistanske varnostne sile, mednarodne oborožene sile ter konvoji NATA. Kot ugotavlja toženka na podlagi navedenega poročila blokade na tej cesti niso pogoste, saj sta bili v letu 2012 zgolj dve blokadi, ki pa sta bili obe postavljeni ponoči. Afganistanske varnostne sile razmeroma pogosto kontrolirajo cesto, tako da vsako jutro celotno traso ceste očistijo podstavljenih IET.

18. Na podlagi navedenih ugotovitev toženke v izpodbijani odločbi, ki temeljijo na preučenih informacijah o izvorni državi, sodišče sodi, da je napačen zaključek toženke, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v svojo provinco Nangarhar soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 3. alinee 28. člena ZMZ. Sodišče se strinja s tožnikom, da iz navedenih poročil o stanju v izvorni državi izhaja, da v provinci Nangarhar vlada situacija splošnega nasilja, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014, v kateri je le-to pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da se prosilec ne more vrniti v izvorni kraj oziroma v provinco Nangarhar, ker bi mu grozila resna škoda v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ. Toženka pa v obravnavani zadevi tudi ni ugotovila izboljšanja stanja v tej provinci v smislu, da tožniku v primeru vrnitve ne bi grozila resna škoda po tej določbi.

19. Po povedanem tako sodišče zaključuje, da je toženka napačno uporabila določbo 3. točke 28. člena ZMZ, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka ugotoviti, ali bi se tožnik brez nevarnosti, da bo utrpel resno škodo, lahko vrnil v izvorno državo Afganistan, in sicer z notranjo razselitvijo v Kabul, pri čemer mora biti izkazano, da so za to izpolnjeni pogoji iz 68. člena ZMZ. V zvezi z vprašanjem notranje razselitve v Kabul mora toženka v ponovnem postopku upoštevati novejše judikate Vrhovnega sodišča (sklep I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014 in I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014).