Jedro

Zakon o dedovanju pri institutu ločitve zapuščine ne postavlja pogoja prezadolženosti dediča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo upnika A. A. d.o.o. za ločitev zapuščine.

2. Zoper tak sklep se pritožuje ločitveni upnik, ki v pritožbi navaja, da ZD v členu 143 ne postavlja nikakršnega pogoja v zvezi z izkazovanjem prezadolženosti dediča in je postavljanje takega pogoja v nasprotju z zakonom. Praksa pritožbenih sodišč ni formalni pravi vir. Če se sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso, bi se moralo opredeliti do sodnih odločb višjih sodišč v zadevah VSM I Cp 2206/2008, VSL I Cp 3865/2008, VSL I Cp 1610/2005, VSL I Cp 1722/2005 iz katerih izhaja, da za ločitev ni pogoj prezadolženost. Pritožnik se sklicuje na določbe ZIZ in navaja, da za izdajo začasne odredbe ni potreben pogoj prezadolženost dolžnika.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ločitev zapuščine Zakon o dedovanju ureja v členu 143, ki določa, da zapustnikovi upniki lahko zahtevajo v treh mesecih od uvedbe dedovanja, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja in v takem primeru lahko zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. Ločitev zapuščine sodišče dopusti, če zapustnikov upnik dokaže verjetnost obstoja terjatve, ni mu pa potrebno dokazovati nevarnosti, da jo brez ločitve ne bo mogel realizirati. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji s tem, da je sodišče prve stopnje poleg navedenih pogojev še navaja, da bi moral upnik izkazati še prezadolženost dediča po novejši sodni praksi, ki jo citira sodišče prve stopnje. Res, da je sodna praksa v takem primeru neenotna in obstajajo odločbe, na katere opozarja pritožba (VSM I Cp 2206/2008, VSL I Cp 3865/2008, VSL I Cp 1610/2005 in VSL I Cp 1722/2005), da dodatnega pogoja, to je prezadolženost dediča, ne zahtevajo. Kaj takega, kot že omenjeno, ne izhaja tudi iz določb člena 143 ZD, ki ločitveno pravico ne pogojuje z prezadolženostjo dediča in so odločbe, ki jih citira sodišče prve stopnje ta pogoj razširile mimo zakona kot utemeljeno opozarja pritožba, poleg tega pa upnik take možnosti dokazovanja prezadolženosti praktično nima, saj do takih podatkov ne more priti zlasti ob velikem številu dedičev ali če ti živijo v tujini. Taka zahteva je ne samo protizakonita, temveč praktično nemogoča. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj je novejša sodna praksa, ki določa pogoje mimo zakona pravilnejša od druge sodne prakse, ki takega pogoja ne zahteva. Taka praksa tudi ni ustaljena kot navaja sodišče prve stopnje. Tudi pravna teorija kot pogoja za ločitev zapuščine ne omenja prezadolženost dediča (Zupančič K.: Dedno pravo 2009, Ur. l. RS, stran 237; Penko Ana: Ločitev zapuščine, PB 2012/2), saj tega kot že omenjeno, ne določa zakon. Tudi ne gre za pravno praznino tako, da sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje mimo zakona, pogojujejo ločitveno pravico z prezadolženostjo dediča, ko pa se terjatev nanaša na zapustnikovo premoženje.

5. Glede na navedeno je bilo pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje (člen 365/3 ZPP v zvezi s čl. 163 ZD). V novem odločanju ni nobene ovire, da sodišče prve stopnje ugodi upnikovemu predlogu za ločitev zapuščine s tem, da navede premoženje, ki je predmet zapuščine.