Jedro

Vrhovno sodišče bi, če bi po uradni dolžnosti raziskovalo, oblikovalo in iz toženkine vloge samoiniciativno (iz)luščilo potencialno pomembna sporna pravna vprašanja, s tem očitno preseglo svoj pasivni, nepristranski in ambivalenten položaj, ki ga ima v razmerju do pravdnih strank z enakimi možnostmi tudi v predlagalnem postopku za dopustitev revizije. Predvsem pa bi revizijsko sodišče na ta način postopalo v nasprotju z naravo predmetnega postopka, ki v nobenem primeru ne pomeni še ene dodatne pritožbene stopnje. V razmerju do že pravnomočne sodne odločbe gre le za vnaprej predvideno možnost izredne dopustitve pomembnega in osredotočenega pravnega vprašanja, katerega namen že v zasnovi presega zasebno ambicijo le konkretnega primera, pa čeprav je nanjo eksistencialno vezan.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zaradi umika tožbe za znesek 11.851,44 EUR je v tem obsegu ustavilo postopek (II. točka izreka), nato pa s sodbo toženki naložilo izpraznitev nepremičnin s št. 224 in 225 v k. o. A., ki jih mora proste oseb in stvari v roku 15 dni izročiti tožnici (III. točka izreka), ter ji plačati znesek 7.050,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (IV. točka izreka). V presežku do 8.698,50 je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo 5.142,69 EUR pravdnih stroškov (VI. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper odločbo sodišča druge stopnje vlaga toženka predlog za dopustitev revizije. V njem uveljavlja zmotnost uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Pojasnjuje, da je nepremičnina, iz katere se mora izseliti, njen dom. Varstvo slednjega izhaja iz 11. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in zajema tudi zaščito pred izselitvijo in samovoljnim uničenjem posameznikovega doma. Toženka je lastnica nepremičnine, vsi prenosi lastninske pravice, ki jih je opravila Občina K., so bili nezakoniti in nični. Tožnica živi v stanovanju že od leta 1968 in ni res, da bi v njem živela brez naslova. Stanovanjski zakon je uredil način preoblikovanja prejšnjih stanovanjskih razmerij in je v tem okviru imetnikom stanovanjske pravice omogočil odkup oziroma najem. Do leta 2010 je toženka že 42 let bivala v stanovanju, za kar je Občina K. vedela in je bila to dolžna upoštevati. Njene izselitve ni nihče zahteval. Toženka uživa enako stanovanjsko varstvo kot tisti, ki mu gre varstvo stanovanjske pravice. Tožnica nima pravice, da bi izselila toženko in mora z njo skleniti najemno razmerje za nedoločen čas. Zato je napačen zaključek sodišča, da je toženka nezakonita uporabnica stanovanja in se mora iz njega izseliti. Nikoli ji ni bila dana možnost sklenitve najemne pogodbe. Sodišči bi morali upoštevati vse zakone, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice od leta 1968 dalje. Občina K. ni naredila nič, tudi ni obvestila toženke, da je nepremičnino prenesla v svojo last niti ni z njo sklenila najemne pogodbe. O ravnanju občine je bila toženka seznanjena šele, ko ji je tožnica nasula zemljo do oken hiše in zaprla pot ter vodo do hiše. Toženka je hišo uživala kot svojo in tako zanjo tudi skrbela. V letu 1992 je bil sprejet Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in od takrat podjetje G. ni bilo več družbeno. Tako lastninska pravica ni mogla preiti na občino, ampak na podjetje G. Mati tožnice je nepremičnino priposestvovala. Do sporne pridobitve lastninske pravice občine se sodišče ni opredelilo. Občina nepremičnine ni pridobila na zakonit način. Nepremičnina spada v osnovna sredstva podjetja G. Pomembno je, kdo je pravico uporabe izvrševal, in ne, kdo je bil vpisan v zemljiško knjigo. Ne glede na to, da tožnica ne razpolaga z ustrezno pogodbo, je nepremičnino priposestvovala. Kot prava neuka stranka ni vedela, da bi lahko podala predlog za vpis lastninske pravice po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Tega ji tudi občina ni pojasnila in je nato šele sama po desetih letih podala neutemeljen predlog za vpis lastninske pravice. Sodišče bi se moralo opredeliti do tega, da je vknjižba lastninske pravice nezakonita. Občina je na podlagi tega zakona nezakonito pridobila lastninsko pravico na nepremičninah. Sodišče toženke ne obravnava enako in ji ne nudi enakega varstva lastnine. Takšna odločitev je nerazumna, nelogična in protislovna.

4. Predlog ni popoln.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 367.a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V četrtem odstavku 367.b člena ZPP je določeno, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V primeru, da predlagatelj ne ravna v skladu z opisanim odstavkom, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367.b člena ZPP).

6. Za prav tak, vzorčen primer nepopolnega predloga za dopustitev revizije gre v obravnavani zadevi. Predlagateljica sicer na več kot štirih straneh svoje vloge polemizira s sprejeto odločbo sodišča druge stopnje, obširno predstavlja dejansko stanje, ki ga po svoje pravno nazira, a pri tem jasno ne navede niti enega spornega pravnega vprašanja kot tudi ne pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno. Poleg tega zatrjevanih okoliščin in kršitev konkretizirano ne predstavi z vidika pomena za (ne)zakonitost sodne odločbe niti svojih očitkov ne umesti v sistem (ne)obstoječe oziroma (ne)enotne sodne prakse.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat posebej poudarilo, da je prav konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije1 predvsem zato, da se lahko tudi v nadaljevanju vložena dopuščena revizija osredotoča le nanj in njegov pomen za pravni (ne)red. Vrhovno sodišče bi, če bi sámo po uradni dolžnosti raziskovalo, oblikovalo in iz toženkine vloge samoiniciativno (iz)luščilo potencialno pomembna sporna pravna vprašanja, s tem očitno preseglo svoj pasivni, nepristranski in ambivalenten položaj, ki ga ima v razmerju do pravdnih strank z enakimi možnostmi tudi v predlagalnem postopku za dopustitev revizije. Predvsem pa bi revizijsko sodišče na ta način postopalo v nasprotju z naravo predmetnega postopka, ki v nobenem primeru ne pomeni še ene dodatne pritožbene stopnje. V razmerju do že pravnomočne sodne odločbe gre le za vnaprej predvideno možnost izredne dopustitve pomembnega in osredotočenega pravnega vprašanja, katerega namen že v zasnovi presega zasebno ambicijo le konkretnega primera, pa čeprav je nanjo eksistencialno vezan.

8. Zato mora biti pravno vprašanje, ki izpolnjuje pogoje iz 367.a člena ZPP, jasno postavljeno, tudi podana obrazložitev pa mora biti nanj problemsko osredotočena in ne zadošča zgolj to, da stranka na splošno pojasnjuje, zakaj se s sprejeto odločitvijo ne strinja. Šele tako izpolnjen predlog omogoča revizijskemu sodišču, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja tudi v sistemski luči pravnega reda kot celote in z vidika (ne)upoštevne oziroma (ne)enotne sodne prakse. Od tega izhodišča je mogoče odstopiti, tudi če vprašanje v pomenu slovnične kategorije ni oblikovano, a le pod pogojem, da je misel lucidna in jasno izražena in da je iz nje mogoče razbrati v njej vsebovano pomembno pravno vprašanje. Tak pristop pa je z vidika 367.b člena ZPP tvegan in je že po naravi nekaj izjemnega, predvsem pa od predlagatelja zahteva bistveno bolje, več in drugače, kot je to v obravnavani zadevi storila toženka.

9. Ker glede na navedeno predlog za dopustitev revizije ni popoln, ga je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP.

1 Nazadnje v sklepu VIII DoR 24/2019-6 z dne 19. 2. 2019, II DoR 494/2018 z dne 24. 1. 2019, II DoR 278/2018 z dne 11. 10. 2018 in drugih.