Jedro

Toženka ni upoštevala navodila sodišča, da je treba navesti, koliko članov senata je bilo prisotnih in kakšen je bil izid glasovanja. Kadar namreč odloča kolegijski organ, je nedvomno pomembno to, da je bil organ sklepčen in da je odločitev veljavno sprejeta.

Če je toženka pri predhodnem odločanju že upoštevala tožnikov dokaz, je protislovno, da ga v ponovljenem postopku ob sklicevanju na 238. člen ZUP ne upošteva. Poleg tega sodišče izpostavlja, da sama objava Navodil za vlogo prošnje za izjemen vpis še ne pomeni upoštevanja načela zaslišanja stranke. Če je imel prvostopenjski organ namen tožnikovo prošnjo zavrniti, ker meni, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, bi moral tožniku ob upoštevanju 9. člena ZUP dati možnost, da se pred izdajo akta izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Komisije za študij 1. in 2. stopnje Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani št. 1350/2012 z dne 27. 9. 2012 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 80,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je s sklepom z dne 27. 9. 2012 zavrnil prošnjo tožnika za izjemni vpis v višji letnik iz razloga izjemnih družinskih in socialnih razmer. Tožnik je svojo prošnjo utemeljeval s tem, da mu je zmanjkovalo časa za študij, ker je zaradi bolezni gospodarja – strica pomagal na domači kmetiji. V tem času pa je za rakom zbolel tudi njegov oče, kar ga je močno potrlo in je izgubil motivacijo ter zbranost pri študiju, kasneje pa je aktivno sodeloval pri njegovem okrevanju. Prvostopenjski organ je prošnjo zavrnil iz razloga, ker tožnik ni priložil dokazil. Tožnik se je zoper prvostopenjski akt pritožil, k pritožbi priložil zdravniško potrdilo, drugostopenjski organ, to je Senat Biotehniške fakultete pa je pritožbo zavrnil in navedel, da v skladu z akreditiranim programom niso izpolnjeni pogoji za vpis višji letnik kljub upoštevanju priloženih dokazil. Komisija za pritožbe študentov Univerze v Ljubljani je z odločbo št. 751-16/2012 z dne 6. 11. 2012 sklep senata z dne 3. 10. 2012 razveljavila po nadzorstveni pravici in zadevo vrnila Biotehniški fakulteti v ponovno odločanje. V obrazložitvi odločbe med drugim ugotavlja, da iz potrdila o opravljenih izpitnih obveznostih z dne 16. 10. 2012 izhaja, da je tožnik v drugem letniku dosegel 46 kreditnih točk od celotnih 60 kreditnih točk in da je s tem prvi pogoj za izjemni vpis v višji letnik izpolnjen in hkrati zaključuje, da je izpolnjen tudi pogoj izjemne družinske in socialne okoliščine, saj ga je ugotovil in upošteval že Senat Biotehniške fakultete. Komisija pa hkrati navaja, da se ni pooblaščena spuščati v presojo izvedenih dokazov, ker mora presoditi pravilno uporabo materialnega prava po tistem dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku.

Senat Biotehniške fakultete je na seji dne 17. 12. 2012 ponovno obravnaval pritožbo tožnika in sprejel sklep, da se pritožba ponovno zavrne, ker niso izkazani opravičljivi razlogi in se dejstva niso bistveno spremenila.

Tožnik je nato zoper sklep Senata Biotehniške fakultete št. 1388/2013 z dne 8. 1. 2013 vložil tožbo na Upravnem sodišču RS, kateri je sodišče s sodbo št. I U 452/2013-4 z dne 17. 4. 2013 ugodilo in sklep senata odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V sodbi sodišče ugotavlja, da v sklepu ni navedeno, na podlagi katerih določb o pristojnosti je senat odločil o zadevi, koliko članov senata je bilo prisotnih in kakšen je bil izid glasovanja, navedlo je tudi, da bo moral organ v ponovnem postopku pravno relevantna dejstva z upoštevanjem dokazov, ki jih je predlagal tožnik tudi aplicirati na zakonski dejanski stan, povzeti navedbe tožnika, opredeliti ugotovljeno dejansko stanje, razloge za presojo dokazov in razloge za odločitev.

Drugostopenjski organ je po prejemu sodbe upravnega sodišča izdal sklep št. 725-1/2013-2 z dne 21. 5. 2013, s katerim je pritožbo tožnika ponovno zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na to, da tožnik k prošnji ni priložil dokazil, čeprav je bilo v Navodilih za vlogo prošnje za izjemen vpis navedeno, da je v dokaz izjemnih družinskih in socialnih okoliščin potrebno priložiti dokazilo pristojne socialne službe, lahko pa tudi potrdilo o bolezni v družini. Dokazilo, ki ga je tožnik priložil, pa drugostopenjski organ šteje kot nov dokaz in navaja, da tožnik ni obrazložil, zakaj tega ni navedel že v postopku na prvi stopnji in se pri tem sklicuje na določilo tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zdravniško potrdilo sicer potrjuje izjemne družinske in socialne okoliščine, vendar ga ni mogoče upoštevati, ker ga je bil tožnik dolžan predložiti že ob vložitvi prošnje.

Tožnik v tožbi navaja, da kljub navodilom sodišča iz zadnjega sklepa senata ni razvidno, koliko članov senata je bilo prisotnih na seji in kakšen je bil izid glasovanja. Vse do vložitve te tožbe še vedno ni prejel pravilne in zakonite prvostopenjske odločbe, na katero bi se lahko celovito pritožil. Tožena stranka bi morala upoštevati vse dokaze, ki so predloženi do zaključka postopka pred njenimi organi, saj je drugostopenjski organ v sklepu z dne 3. 10. 2012 njegova dokazila enkrat že upošteval. To, da izpolnjuje vse predpisane pogoje, pa je ugotovila že tudi Komisija za pritožbe Univerze v Ljubljani. Poleg tega je tožena stranka v vsebinsko enakih primerih že večkrat študentom odobrila izjemen vpis v višji letnik. Tožnik predlaga, naj se odpravi tako sklep prvostopenjskega organa kot tudi sklep tožene stranke z dne 21. 5. 2013 in naj se ugotovi, da izpolnjuje pogoje za izjemni vpis v višji, to je tretji letnik na univerzitetnem študijskem programu prve stopnje Kmetijstvo-agronomija, ali pa naj se tožbi ugodi, oba sklepa odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prepričana, da je bil tožniku prvostopenjski sklep vročen tudi v izvirniku, vendar s potrdilom o vročitvi ne razpolaga. Že ob oddaji prošnje pa je bilo tožniku znano, da se bo lahko s sklepom seznanil preko študentskega informacijskega sistema in če se ne bi seznanil, potem tudi pritožbe ne bi vlagal. V Navodilih za vlogo prošnje za izjemen vpis je bilo navedeno, da je potrebno priložiti dokazilo k prošnji in je bila tako tožniku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločitve. Tožnik je predlagal nove dokaze in ni z ničemer obrazložil, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Podatki o tem, koliko članov senata je bilo prisotnih na seji in kakšen je bil izid glasovanja, so nerelevantni, ker niso obvezna sestavina sklepa (212. člena ZUP). Tožena stranka dostavlja zapisnik seje senata, v katerem je razvidno, koliko članov je bilo prisotnih in kakšen je bil izid glasovanja. Iz tožbe tudi ni razvidno, kateri akt tožnik izpodbija, izpodbijati je namreč mogoče le akt Komisije za študij prve in druge stopnje Oddelka za agronomijo. Tožnik pri popravi tožbe tožbenega zahtevka ni ustrezno spremenil. Tožena stranka tudi zavrača očitek o neenakem obravnavanju. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožnik in tožena stranka sta vložila vsak svojo pripravljalno vlogo, kjer dodatno utemeljujeta vsak svoje argumente.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da se sicer strinja s toženo stranko, da se lahko izpodbija le prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici tožnika in tožnik je po pozivu sodišča pomanjkljivost prvotne tožbe tudi popravil s tem, ko je navedel, da izpodbija tako sklep o neodobritvi prošnje za izjemni vpis v višji letnik z dne 25. 9. 2012 kot tudi posledično sklep tožene stranke z dne 21. 5. 2013, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper ta sklep. Tožba je dovolj razumljiva, da jo je mogoče obravnavati.

Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 452/2013-4 z dne 17. 4. 2013. V tej sodbi je bilo navedeno, da je potrebno citirati materialno pravno podlago za odločitev, kar je tožena stranka sicer upoštevala. Ni pa upoštevala navodila sodišča, da je potrebno navesti, koliko članov senata je bilo prisotnih in kakšen je bil izid glasovanja. Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da to v tem postopku ni relevantno. Kadar odloča kolegijski organ, je nedvomno pomembno to, da je bil organ sklepčen in da je odločitev veljavno sprejeta. Iz upravnega spisa, konkretno iz zapisnika korespondenčne seje senata z dne 20. 5. 2013, je razvidno, da jih je od 22 članov glasovalo 13, od tega je bilo 11 članov za sklep, da se pritožba zavrne, dva sta bila proti, ostali pa so se glasovanja vzdržali. V odločbi to ni navedeno, prav tako pa niso pojasnjena pravila glasovanja, ki se nanašajo na odločanje na korespondenčni seji, sklepčnost, veljavnost sprejete odločitve in podobno.

Nadalje je sodišče v zgoraj citirani sodbi navedlo, da bo moral organ v ponovnem postopku upoštevati dokaze, ki jih je predlagal tožnik in o katerih se je izrekla tudi komisija v postopku odločanja po nadzorstveni pravici. Kljub takemu navodilu sodbe tožena stranka teh dokazov ni upoštevala in se do njih ni opredelila. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 238. člen ZUP, ki določa, da pritožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji in da se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Sodišče meni, da bi tožena stranka tožnikov dokaz morala upoštevati, saj je ta dokaz v svojem sklepu št. 1388/2012 z dne 3. 10. 2012 enkrat že upoštevala, in če ga je pri predhodnem odločanju že upoštevala, potem je protislovno, da ga v ponovljenem postopku ne upošteva. Poleg tega sodišče meni, da sama objava Navodil za vlogo prošnje za izjemen vpis še ne predstavlja upoštevanja načela zaslišanja stranke. V kolikor je imel prvostopenjski organ namen tožnikovo prošnjo zavrniti zato, ker meni, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, potem bi moral z upoštevanjem določila 9. člena ZUP tožniku dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, pred izdajo akta. Tožnik pa ni bil pred izdajo prvostopenjskega akta pozvan k dopolnitvi prošnje niti mu ni bilo pred izdajo sklepa predočeno, da zgolj njegova izjava ne zadostuje, zato sodišče meni, da mu je potrebno v ponovljenem postopku pred prvostopenjskim organom dati možnost, da predloži vse dokaze za svoje trditve. Prvostopenjski organ bo moral te dokaze upoštevati in se do njih opredeliti in šele potem izdati ustrezen akt. Sodišče je iz navedenih razlogov prvostopenjski akt odpravilo zaradi kršitev pravil postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče akt odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, pripada tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu s 1. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80,00 EUR.

K točki III. izreka: Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, ker tretji odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da se v primeru, če se tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, prisodi le tožniku povračilo stroškov.