Jedro

Ustavno sodišče je v zadevi U-I-300/04 z dne 2.3.2006 razsodilo, da zakonodajalec ni imel razumnega razloga za to, da tek zakonitih zamudnih obresti uredi drugače za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ in za tista, ki so nastala po uveljavitvi OZ. Če to velja za zamudne obresti, enako velja tudi za pogodbene obresti. Zato lahko tudi zapadle pogodbene obresti tečejo do 1.1.2002, če so do tega datuma dosegle ali presegle glavnico, če pa obresti še niso dosegle glavnice, pa tečejo tudi po 1.1.2002 dokler ne dosežeje glavice oz. do plačila.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v izpodbijani I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje: - v 13., 14. in 15. alineji zneski in datumi zapadlosti spremenijo tako, da se na novo glasijo: " - 34.662,00 SIT od dne 10.2.1998, - 35.083,00 SIT od dne 10.3.1998, - 49.831,20 SIT od dne 10.4.1998, - 30.146,22 SIT od dne 10.5.1998," - v vseh alinejah besedilo "do plačila" spremeni tako, da se to besedilo nadomesti z: "do 1.1.2002 oziroma v primeru, da do tega datuma vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti še ni dosegla glavnice, do datuma, ko ga doseže oziroma do plačila, kar tožeča stranka iz naslova obresti zahteva več pa se zavrne".

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka spremeni tako, da se spremenjen na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.627.468,70 SIT z obrestmi po obrestni meri, ki velja za vezane vloge nad eno leto pri Banki Koper in sicer od zneskov: - 33.500,00 SIT od dne 10.11.1995, - 26.800,00 SIT od dne 11.12.1995, - 42.114,30 SIT od dne 10.01.1996, - 32.684,30 SIT od dne 09.02.1996, - 57.275,40 SIT od dne 11.03.1996, - 35.797,10 SIT od dne 10.04.1996, - 71.116,00 SIT od dne 10.05.1996, - 47.616,80 SIT od dne 10.06.1996, - 39.113,80 SIT od dne 10.07.1996, - 56.724,40 SIT od dne 10.10.1996, - 50.046,10 SIT od dne 11.11.1996, - 66.268,20 SIT od dne 10.12.1996, - 61.072,40 SIT od dne 10.01.1997, - 68.317,20 SIT od dne 10.02.1997, - 53.652,30 SIT od dne 10.03.1997, - 39.483,70 SIT od dne 10.04.1997, - 60.947,80 SIT od dne 09.05.1997, - 126.412,60 SIT od dne 10.06.1997, - 128.835,50 SIT od dne 10.10.1997, - 53.469,40 SIT od dne 11.11.1997, - 72.681,20 SIT od dne 10.12.1997, - 78.888,50 SIT od dne 09.01.1998, - 78.789,60 SIT od dne 10.02.1998, - 87.578,40 SIT od dne 10.03.1998, - 75.972,40 SIT od dne 10.04.1998, - 63.697,60 SIT od dne 11.05.1998, - 160.029,90 SIT od dne 10.06.1998, - 80.492,30 SIT od dne 10.07.1998, - 176.843,00 SIT od dne 10.11.1998, - 69.776,00 SIT od dne 10.02.1999, - 139.864,70 SIT od dne 10.03.1999, - 198.688,80 SIT od dne 09.04.1999, - 192.919,00 SIT od dne 10.05.1999 do 1.1.2002 oziroma v primeru, da do tega datuma vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti še ni dosegla glavnice, do datuma, ko jo doseže, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar tožeča stranka zahteva več (znesek 984.070,00 SIT in obresti), se zavrne." Pritožbama tožeče in tožene stranke zoper izrek o stroških postopka se delno ugodi in se izpodbijana III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 545.005,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2005 dalje." V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 113.956,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2006 do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Revizija zoper zavrnilni del sodbe se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da plača tožeči stranki 2.273.349,00 SIT ter zakonske zamudne obresti po obrestni meri, ki velja za vloge, vezane nad eno leto pri Banki Koper, od posameznih zneskov kot izhaja iz I. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede potnih stroškov utemeljilo z listinami, ki niso čitljive in iz njih niti ni razvidno, da bi jih podpisala toženka. Tožeča stranka tudi ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je toženka navedene zneske sploh prejela. Poudarja, da izvedenka ni pristojna ugotavljati utemeljenosti zahtevka.

Tožeča stranka ni podala pravočasnega predloga za vpogled v blagajniške dnevnike in druge listine, ki jih je izvedenka pregledala, obstajajo pa tudi razlike med posameznimi dnevi izplačil, kot izhajajo iz potnih nalogov in izrekom sodbe.

Ugotovitve izvedenke ne temeljijo na izvedenih dokazih, katerih izvedbo bi predlagala ena od pravdnih strank. O vsebini določenih listin pa se izvedenka sploh ni mogla prepričati, saj tožeča stranka listin ni imela, čeprav bi jih morala hraniti in z njimi dokazovati svoj premoženjsko pravni zahtevek do toženke.

Izvedenka je izdelala izvedeniško mnenje na podlagi listin, ki jih tožeča stranka ni predložila v spis in se nanje tudi ni sklicevala, izvedenka pa je ugotavljala posamezna dejstva, kar vsekakor ni v skladu z določili pravdnega postopka. Blagajniški izdatki niso podpisani in sodišče bi moralo upoštevati pravilnik o blagajniškem poslovanju, ki določa, da mora biti gotovinski prejemek potrjen s podpisom upravičenca do povrnitve potnih stroškov. Toženka je podpisala štiri blagajniške prejemke, ostalih pa ne. Glede na jasna pravila o podpisovanju bi morali biti narejeni tudi ustrezni zaključki. Za leto 1998 je tožeči stranki priznan znesek 69.744,25 SIT z obrestmi od 10.2.1998 dalje. Iz tožbenih navedb izhaja, da gre za povrnitev potnih stroškov, ki naj bi bili izplačani dne 10.2.1998, izvedenka in izvedeni dokazi pa nobenega od teh dejstev niso potrdili. Iz preglednice povračila za potne stroške za leto 1998 izhaja, da

10.2.1998 ni bil plačan znesek v višini 69.744,25 SIT, pač pa dne

3.2.1998 34.662,00 SIT. Tožeča stranka ni navedla vseh relevantnih dejstev, ki bi dokazovali njene trditve, ni postavila nobenih določnih trditev v svojih vlogah in ni predlagala izvedbe dokazov, ki bi utemeljevali vračilo potnih stroškov. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP), ker je izvedenki naložilo opraviti nalogo tudi po vpogledu listinske dokumentacije pri toženi stranki. Izhajati bi bilo mogoče le iz listin, ki jih je tožeča stranka predložila v spis oziroma v listine, v katere vpogled je pravočasno predlagala.

Glede akontacije za specializacijo je tožeča stranka postavila le trditev, koliko je toženki plačala. Toženka je zahtevku ugovarjala po višini in po temelju, tožeča stranka pa v nadaljnjih vlogah glede tega zahtevka ni predlagala nobenih dokazov. Tako sodišče ni razpolagalo z dokumenti ali drugimi izvedenimi dokazi, ki bi utemeljevali ta del tožbenega zahtevka.

Toženka je izpostavila in dokazala dejstvo, da je bila specializacija financirana s strani združenja zdravstvenih zavodov. Zato tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve sredstev za izobraževanje do višine, ki jo je financiralo združenje (723.976,00 SIT). Sodišče prve stopnje se torej ni opredelilo do materialnopravnega vprašanja, kaj je s sredstvi, ki jih je za izobraževanje toženke prispevala tretja oseba. Vsi zdravstveni domovi po dogovoru o financiranju specializacij so dolžni nakazovati sredstva za financiranje specializacije na račun združenja zdravstvenih domov, kar predstavlja njihovo nepogojno obveznost. Toženka ugovarja tudi izreku o stroških postopka, saj bi bil njen uspeh v pravdi, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo vse navedeno, drugačen.

Tudi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožuje se zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in posledično zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so stroški, ki jih je tožeča stranka izplačala toženki v letu 1996 po vsej verjetnosti nastali in tudi bili izplačani toženi stranki. Tako je ugotovila tudi izvedenka, ki je opravila natančen pregled vse razpoložljive listinske dokumentacije pri tožeči stranki. Toženka ni zanikala, da je stroške prejela, ugovarjala je le pavšalno, da mogoče ne v taki višini. O stroških iz naslova dnevnic ne more biti nobenega dvoma, saj število dni odsotnosti za specializacijo toženke in število dni, ko je bila na delu (upoštevaje druge odsotnosti z dela), kaže na to, da je bil zahtevek utemeljen. Kilometrina je bila vedno priznana le na relaciji Koper - Ljubljana - Koper, število kilometrov je vedno enako, koliko je znašala višina za kilometer pa je bilo tudi objavljeno v Uradnem listu. Iz izpovedi priče Žuvela izhaja, da je avto vozila na specializacijo vedno le toženka. Izvedenka je ugotovila, da je izračun, ki ga je opravila tožeča stranka, povsem verjeten in tudi točen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje naložiti toženki plačilo prevoznih stroškov tudi za leto 1996. V zvezi z zahtevkom za vračilo nadomestila plače za čas, ko je toženka obiskovala predavanja za specializacijo, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe napačno upoštevalo pogodbo o specializaciji, ki je pravni temelj obveznosti toženke za plačilo zahtevanih terjatev. Pogodba določa, da je toženka dolžna vrniti tožeči stranki stroške specializacije v celoti (bruto plačo, kotizacijo, prevozne stroške, dnevnice, nočnine in morebitne druge stroške v zvezi s specializacijo). Odstotek doseganja plana pri tem ne igra nobene vloge. Razlogi za zavrnitev zahtevka niso tehtni. Ve se, da je plan skupek statističnih podatkov, ki jih zbira in prikazuje tožeča stranka zaradi financiranja s strani ZZZS. Na realizacijo plana vpliva tudi to, ali je tožeča stranka v ambulanti toženke v času odsotnosti le-to nadomestila z drugim zdravnikom in še drugi faktorji. Sicer pa je realizacija pomembna za pravno razmerje med tožečo stranko in ZZZS, ne pa za pravno razmerje med tožečo in toženo stranko. Iz plačilnih list oziroma obračunov plač za toženko izhaja, koliko ur je bilo opravljenih in le opravljene ure so bile podlaga za obračun plače. Edino relevantno razmerje v tej zadevi bi torej lahko bila količina ur, ki jih je toženka opravila oziroma jih ni opravila v posameznem mesecu. Število jasno izkazujejo obračuni plač, pa tudi listine, ki so k tem obračunom priložene. O tem je svoje izvedeniško mnenje podala tudi izvedenka. Zato tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje del zahtevka neutemeljeno zavrnilo. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v celoti in se ji priznajo stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Toženka je odgovorila na pritožbo in poudarila, da je glede potnih stroškov za leto 1996 potrebno upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka že pred vložitvijo tožbe vedela, da ji je požar uničil poslovno dokumentacijo in bi zato morala podati ustrezno trditveno podlago, iz katere bi se ugotovili izplačani zneski po potnih nalogih ter predlagati izvedbo ustreznih dokazov. Tega pa tožeča stranka ni storila. Izvedenka je nato samoiniciativno zahtevala določeno dokumentacijo, kar je imelo za posledico, da je namesto izvedeniškega mnenja nastalo poročilo o preiskavi z veliko naklonjenostjo do tožeče stranke. Nepomemben je tudi argument, da toženka ni zanikala, da je potne stroške prejela, ampak je le pavšalno ugovarjala terjatvi. Tožeča stranka tudi napačno tolmači pogodbo o specializaciji. Specializanti so kljub temu, da so bili v povprečju en teden na mesec odsotni, opravili vse oziroma večji del obveznosti po pogodbah o zaposlitvi. Zato se postavlja vprašanje, kakšni so bili dejansko stroški tožeče stranke zaradi specializacije njenih zdravnikov. Ponovno toženka opozarja na dokazna pravila, kot jih določa ZPP in ponavlja svoje argumente v zvezi s pridobivanjem dokaznega gradiva. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi toženke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe: Glede ugovorov, ki jih toženka kar na nekaj mestih in zelo obširno izpostavlja v zvezi z delom izvedenke, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da z zbiranjem procesnega gradiva niso bila kršena določila pravdnega postopka. Izvedenec ni vezan zgolj na gradivo, ki ga posreduje stranka v spis oz. na listine, ki jih predlaga kot dokaz. Praviloma se v delovnih sporih izvedenec finančne stroke postavlja ravno zato, da pri delodajalcu pregleda knjigovodsko in računovodsko dokumentacijo, ki je podlaga za posamezne izračune npr. plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

Pritožba toženke nadalje vztrajno opozarja na dejstvo, da tožeča stranka ni ponudila ustreznih listinskih dokazov, ki naj bi izkazovali, kaj vse in koliko je toženki plačala. Ne zdi se ji bistveno, da ni zanikala prejema vtoževanih zneskov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to dejstvo ni tako nepomembno, kot ga skuša prikazati toženka. Toženka je samo pavšalno ugovarjala zahtevkom po temelju in po višini. Razloga za ugovore ni povedala, zato ob izračunih, ki jih je pripravila sama in izračunih, ki jih je posredovala izvedenka, tožeča stranka ni imela razloga, da svoje trditve še dodatno dokazuje. Pritožbeno sodišče pa sicer ugotavlja, da je tožeča stranka, kljub pomanjkljivi dokumentaciji, s pomočjo listin, izvedenke in zaslišane priče Žuvela dokazala, da je tožnici plačala prisojene zneske.

Med strankama ni sporno, da toženka po predpisanem programu specializacije ni končala in je ni zaključila vse do prenehanja delovnega razmerja pri tožeči stranki. Iz 1. člena pogodbe o specializaciji (2. odstavek) izhaja, da toženka prične s specializacijo dne 23.10.1995 in jo konča po predpisanem programu. V 5. členu pogodbe je določeno, da je toženka dolžna v primeru, če ji po končanem izobraževanju po lastni volji ali po njeni krivdi preneha delovno razmerje, povrniti tožeči stranki stroške specializacije v celoti. Ti stroški predstavljajo bruto plačo, kotizacijo, prevozne stroške, dnevnice, nočnine in morebitne ostale stroške v zvezi s specializacijo, skupaj z obrestmi, kot so določene v 4. členu pogodbe o specializaciji, to je obrestmi po obrestni meri, ki velja za vloge, vezane nad eno leto, šteto od dneva, ko je bil posamezen znesek prejet. Za obresti se upošteva osnova, ki jo določa Banka Koper.

Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožeči stranki povrne zneske iz naslova potnih stroškov, za katere je tožeča stranka uspela dokazati, da jih je toženi stranki plačala. Gre za prejete dnevnice in stroške prevozov na relaciji Koper - Ljubljana - Koper v letih 1995, 1997, 1998 in 1999. Na podlagi dokumentacije, ki jo je pregledala izvedenka, je bilo ugotovljeno, da je v tem času toženka prejela 1.005.849,00 SIT.

Glede na podatke, ki jih je predložila tožeča stranka, je toženka v letu 1995 na relaciji Koper - Ljubljana - Koper potovala trikrat, v letu 1997 dvanajstkrat, v letu 1998 osemkrat in v letu 1999 štirikrat. Toženka ni ugovarjala, da je vsakič, ko je potovala v Ljubljano in je pri tem uporabila svoje vozilo, prejela plačilo kilometrine, ter da je za vsak odhod v Ljubljano prejela ustrezne dnevnice. Potni nalogi (upoštevani so le tisti, ko je toženka opravila potovanje z namenom specializacije) izkazujejo, v katerih dneh je bila pot opravljena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le tiste potne naloge, ki se glasijo na ime toženke. Trditve toženke, da voženj ni opravila vedno ona, niso pomembne, saj se potni nalogi, ki bi se glasili na drugo ime, niso upoštevali, toženka pa ni trdila, da so se potni nalogi glasili nanjo tudi takrat, ko je vožnjo opravil drug specializant. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo razpoložljivim podatkom, ki kažejo, v katerih dneh je toženka potovala v Ljubljano, koliko časa je potovanje trajalo in kdo je vozil vozilo. Kljub temu, da v spisu ni vseh obračunov in blagajniških izdatkov (tožnica ni trdila, da pripadajočih zneskov ni prejela) in ob dejstvu, da so višine tako dnevnic kot kilometrine znane, saj so objavljene v Uradnem listu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno naložilo vrnitev potnih stroškov in dnevnic za leta 1995, 1997, 1998 in 1999. V zvezi s plačilom akontacij za specializacijo je njihovo višino ugotovila izvedenka na podlagi izdanih računov. Ali je bila tožeča stranka pri tem sofinancirana ni pomembno, saj je bistveno to, da je tožeča stranka plačala stroške za toženko. Te stroške pa se je toženka s pogodbo o specializaciji zavezala vrniti.

Utemeljeno pa pritožba toženke opozarja na napačno določitev teka obresti za prejemke v letu 1998. Opozoriti je potrebno tudi na to, da ne gre za zamudne, ampak pogodbene obresti, saj ob prejemu toženka še ni bila v zamudi z vračilom (takrat obveznost vračila sploh še ni nastala). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo 69.744,25 SIT z obrestmi od 10.2.1998, čeprav blagajniški izdatek z dne 3.2.1998 kaže, da je tega dne tožnica prejela 34.662,00 SIT (obračunano 34.662,25 SIT), plačilna lista za februar pa, da je 10.3.1998 (plačilni dan za februar 1998) prejela 35.083,00 SIT. Plačilne liste nadalje izkazujejo, da je znesek 49.831,20 SIT prejela z marčevsko plačo dne 10.4.1998, znesek 30.146,22 SIT pa z aprilsko plačo dne 10.5.1998. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe v 13. do 15. alineji

I. točke izreka tako, da je tožeči stranki priznalo zneske:

34.662,00 SIT z obrestmi od 10.2.1998, čeprav je bilo plačilo izvršeno že 3.2.1998 (tako je obresti zahtevala tožeča stranka sama), 35.083,00 SIT z obrestmi od 10.3.1998, 49.831,20 SIT z obrestmi od 10.4.1998 in 30.146,22 SIT z obrestmi od 10.5.1998. Po uradni dolžnosti je bilo potrebno spremeniti tudi celotni obrestni del I. točke izreka, saj je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki obresti od posameznega izplačilnega dneva do plačila, ne da bi pri tem upoštevalo 376. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001). Ta določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico. V 1060. členu OZ je sicer res določeno, da se določbe tega zakona ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, vendar pa je pri tem treba upoštevati temeljna ustavna načela, konkretno 14. člen Ustave RS, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. Obresti iz obligacijskih razmerij, ki nastanejo po 1.1.2002 prenehajo teči, ko upnikova zapadla vsota doseže glavnico, obresti iz obligacijskih razmerij, in so nastale pred 1.1.2002 pa naj bi po

1060. členu OZ tekle vse do plačila, ne glede na to, kdaj so dosegle glavnico. S tem so dolžniki postavljeni v neenak položaj samo po kriteriju nastanka obligacijskega razmerja. Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-300/04 z dne 2.3.2006 glede zamudnih obresti odločilo, da zakonodajalec za različno ureditev teka zamudnih obresti glede na čas nastanka obligacijskega razmerja ni imel razumnega razloga. Če velja za zamudne, velja enako tudi za pogodbene obresti. OZ je pričel veljati s 1.1.2002. Na natečene obresti do tega datuma torej ne more vplivati, vpliva pa nanje za čas od 1.1.2002 dalje. Zato lahko zapadle obresti od posamezne glavnice iz I. točke izreka tečejo do 1.1.2002, če so do tega datuma dosegle ali presegle glavnico. Če je še niso dosegle, tečejo po 1.1.2002 vse dotlej, dokler ne dosežejo glavnice oziroma do plačila. Tako je bilo potrebno na novo določiti tek obresti v skladu z gornjo obrazložitvijo, v presežku pa zahtevek zavrniti.

K pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe:

Za leto 1996 tožeča stranka ni predložila nobenih listin, ki bi izkazovale plačilo potnih stroškov. Izvedenka je izračune naredila le na podlagi sklepanj, kar pa za razsodbo ne zadostuje.

Toženka ima prav, da bi morala tožeča stranka hraniti ustrezne listine ali pa na drug način dokazovati, koliko je v tem obdobju toženki izplačala. Ni sicer dvoma, da je toženka tudi v letu 1996 prejela vse, kar ji je na podlagi pogodbe o specializaciji pripadalo, vendar pa ji brez kakršnih koli dokazil vračila prejetega ni mogoče naložiti. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek, ki se nanaša na vračilo potnih stroškov za leto 1996, utemeljeno zavrnilo.

Glede nadomestila plače, ki naj bi jo toženka po pogodbi o specializaciji v bruto znesku vrnila tožeči stranki se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je toženka do plačila za delo, ki ga je opravila, upravičena. Ker je plan dela izpolnila skoraj stoprocentno, ji prejetih bruto plač ni treba vrniti.

Tako izhodišče je zmotno. Toženka se je s pogodbo o specializaciji zavezala, da bo svoje delovne obveznosti opravila, da pa bo vrnila prejeto bruto plačo, če vseh pogodbenih obveznosti ne bo izpolnila. Pri tem je seveda mišljeno nadomestilo bruto plače, ki ga je toženka prejela za dneve oz.

ure odsotnosti zaradi specializacije. Na njeno obveznost dejstvo, da je izpolnila plan skoraj stoprocentno, ne vpliva. Dejstvo je, da je bila zaradi specializacije odsotna in v tem času dela ni opravljala; iz plačilnih list in drugih dokazov pa tudi ne izhaja, da bi mesečno opravila večje število ur in tudi časovno nadomestila izostanek. Tožnica je lahko plan izpolnila skoraj stoprocentno, vendar pa je neizpodbitno dejstvo, da ni bila ves čas prisotna na delu. Stališče, ki mu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, bi pomenilo, da delavcu, ki mesečni plan dela izpolni npr. sredi meseca, v nadaljnjih dneh do konca meseca ni več treba prihajati na delo. Takega stališča pa seveda ni mogoče zagovarjati. Toženkina delovna obveznost je bila v povprečju 176 ur mesečno in te obveznosti v času specializacije ni opravila.

Iz plačilnih list je razvidno, koliko ur v posameznem mesecu je bila toženka odsotna zaradi specializacije in kolikšno bruto nadomestilo plače je za ta čas prejela. Zato je tožeča stranka upravičena do vračila izplačanih bruto znekov, pri čemer se upošteva bruto znesek toženkinega nadomestila in ne bruto nadomestilo, povečano za dajatve, ki gredo v breme delodajalca.

Toženka mora vrniti tisto, kar je prejela sama, torej bruto nadomestilo (v pogodbi o specializaciji je zapisano "bruto plačo"). Jasno je, kaj je delavčeva bruto plača; v delavčevi bruto plači (nadomestilu) niso zajete dajatve, ki gredo v breme delodajalca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena izpodbijano II.

točko izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo zneske, ki jih je toženki plačala kot bruto nadomestilo plače za čas odsotnosti zaradi specializacije. Zneski so razvidni iz plačilnih list in se ujemajo z zneski iz izvedeniškega mnenja (list. št. 52 in 53). Kar je iz tega naslova tožeča stranka zahtevala več, je pritožbeno sodišče zavrnilo.

K pritožbama obeh strank zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe:

Zoper izrek o stroških postopka se pritožujeta obe stranki.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka. S spremembo izpodbijane sodbe se je delež uspeha strank spremenil, zato sta obe upravičeni do povrnitve stroškov postopka, sorazmerno z uspehom v pravdi. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 5.884.888,36 SIT, uspela pa je skupaj z zneskom 4.900.818,00 SIT, oz. v deležu 83%. Delež uspeha toženke pa je torej 17%. Glede na to je pritožbeno sodišče obema pritožbama delno ugodilo in izrek o stroških postopka spremenilo tako, da je priznalo tožeči stranki priglašene stroške do višine 83%, toženi stranki pa do višine 17%.

Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za tožbo v višini 700 točk, za prvo pripravljalno vlogo in pristop na prvi narok v višini po 700 točk, za pristop na narok z dne 7.9.2004 v višini 175 točk in na narok z dne 4.1.2005 v višini 350 točk, za drugo pripravljalno vlogo v višini 525 točk, za trajanje narokov v višini 200 točk, skupaj 3.385 točk oz. 372.350,00 SIT, povečano za materialne stroške in DDV pa 450.543,00 SIT. Upravičena je tudi do povrnitve sodne takse za tožbo in sodbo v višini po

58.850,00 SIT in stroškov izvedenke v višini 181.240,00 SIT.

Priznani stroški znašajo 749.483,00 SIT, glede na uspeh v pravdi pa 622.071,00 SIT.

Toženka je upravičena do povrnitve stroškov v višini po 700 točk za odgovor na tožbo, prvo pripravljalno vlogo in pristop na prvi narok, za pristop na en narok v višini 175 točk in na zadnji narok v višini 350 točk, za odsotnost iz pisarne 300 točk, za trajanje naroka 150 točk, skupaj 3.075 točk oz. 338.250,00 SIT, povečano za materialne stroške v višini 47.430,00 SIT in DDV pa

453.330,00 SIT. Glede na 17%-ni uspeh je upravičena do povrnitve stroškov v višini 77.066,00 SIT.

Po pobotu tako odmerjenih stroškov je dolžna toženka povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 545.005,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke zoper III.

točko izreka izpodbijane sodbe ugodilo in izrek o stroških spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2005 do plačila.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je s pritožbo uspela v neznatnem delu, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa k rešitvi ni pripomogel, zato pritožbene stroške na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela v deležu 73%, zato je upravičena do povrnitve stroškov sorazmerno z uspehom. Od priglašenih stroškov ji je pritožbeno sodišče priznalo za pritožbo 625 točk oz. 68.750,00 SIT, kar povečano za materialne stroške in DDV znaša 83.875,00 SIT. Stroški takse za pritožbo znašajo 72.230,00 SIT (pritožuje se zoper zavrnjeni znesek

3.611.539,00 SIT). Priznani stroški znašajo 156.105,00 SIT, glede na dežel uspeha s pritožbo pa je tožeča stranka upravičena do povrnitve v višini 113.956,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z

32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) odločalo, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker je znesek zavrnjenega dela nižji od milijona tolarjev, revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper zavrnilni del sodbe ne dopusti.