Jedro

Tožnik je vložil pritožbo zoper odločbo tožene stranke, s katerim je bila tožniku zavrnjena prošnja za dostop do kazenskih ovadb stranke z interesom, kljub pravnemu pouku, da je zoper to odločbo dovoljen upravni spor. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je 181. člen ZDT-1 lex specialis v odnosu do ZDIJZ. Oba predpisa sicer urejata vprašanje dostopa do istih informacij na podlagi individualne prošnje določene osebe.

ZDT-1 je specialnejši predpis, ki onemogoča uporabo določb ZDIJZ pri dostopu do informacij iz državnotožilskih spisov, kjer so (pred)kazenski postopki še v teku. Zato pridejo v poštev tudi postopkovna pravila po ZDT-1 kot specialnejšega zakona.

O vpogledu v državnotožilski spis odloča vodja pristojnega državnega tožilstva, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva po ZDT-1, možna pa je tožba v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Predlog stranke z interesom C. C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper svojo odločbo št. SDT-Tu-9-8/5/2020 z dne 21. 8. 2020. V obrazložitvi sklepa navaja, da je z izdano odločbo odpravila odločbo Vrhovnega državnega tožilstva RS št. Tu-9-5/25/2017-AL z dne 23. 6. 2017 ter zavrnila zahtevo prosilca (tožnika v tej zadevi) za posredovanje kazenskih ovadb zoper C. C. (stranka z interesom v tem postopku) iz spisov SDT RS št.Kt/23360/2014, Kt/6619/2014, Kt/5125/2015 in Kt/16988/201. Ocenjuje, da gre v zadevi za dostop do podatkov v državnotožilskem spisu v predkazenskem postopku. Pojasnjuje, da se v postopkih vpogleda v državnotožilski spis Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) ne uporablja, pač pa se uporablja specialni predpis, tj. Zakon o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1). Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020. Iz določbe 181. člena ZDT-1 je razvidno, da o vpogledu odloči vodja državnega tožilstva. ZDT-1 pritožbe zoper odločitev vodje državnega tožilstva ne predvideva. Pravica stranke do pritožbe po ZUP je povezana s stopenjskim odločanjem. Ker po ZDT-1 ni drugostopenjskega organa v primeru zavrnitve vpogleda v državnotožilski spis, tudi pritožba ni mogoča, pač pa se lahko vloži upravni spor. Zato je izdala izpodbijani sklep. Meni, da je bil tožnik pravilno poučen, da zoper izdano odločbo z dne 21. 8. 2020 pritožba ni dovoljena, da pa lahko v roku 30 dni od prejema odločbe sproži upravni spor.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je pravni pouk v izpodbijanem sklepu, ki ga je napotil na upravni spor, napačen. Meni, da ni pravilno stališče o nedovoljenosti pritožbe, pač pa bi moral o njej na podlagi 27. člena ZDIJZ odločati Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP), zoper njegovo odločbo pa bi bil na voljo nato tudi upravni spor. Poleg tega izpodbijani sklep ni eden izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zoper katere bi bil dopusten upravni spor, zato meni, da je pravni pouk zopet napačen. Tudi po tretjem odstavku 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ima zoper sklep, s katerim je bila pritožba zavržena, stranka pravico pritožbe na organ druge stopnje. Meni, da je napačno stališče tožene stranke, da je v tej zadevi uporaba ZDIJZ tudi glede pravice do pritožbe na IP izključena, saj to ruši sistem dvostopenjskega odločanja ter sodnega nadzora nad odločitvami IP. Uveljavlja kršitev pravice do pritožbe iz 27. člena ZDIJZ in načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave. Po navedenem členu ZDIJZ ima stranka zoper zavrnilno odločbo izrecno pravico do pritožbe, o kateri odloča IP. Da ima prosilka sicer za redno pravno sredstvo na voljo upravni spor, resda izhaja iz že citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, takšno stališče pa ni neposredno uporabljivo. Meni, da ker ZDT-1 ne spreminja ali razveljavlja določbe 27. člena ZDIJZ, ki izrecno predpisuje pravico do pritožbe, je treba pravico do pritožbe po ZDIJZ dopustiti. Ne iz Ustave ne iz zakonodaje ne izhaja, da stranka v takšnih okoliščinah nima pravice do pritožbe, sodna praksa pa ni pravni vir, na podlagi katerega sodišča in organi lahko odločajo. Z interpretacijo tožene stranke se IP tudi odvzame pristojnost za odločanje o pritožbi, namesto tega pa ima stranka na voljo sodno pot. S tem sodna veja oblasti odloča o nečem, kar je zakonodajalec izrecno poveril organu izvršilne veje oblasti (prvi odstavek 2. člena Zakon o informacijskem pooblaščencu), posledično pride do kršitve načela delitve oblasti. Poleg tega v ZDIJZ med izjemami do dostopa ni podatkov iz državnotožilskih spisov. Sklicuje se še na zadevo IP št. 090-177/2020/2 z dne 23. 10. 2020.1 Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni ali odpravi in priglaša stroške postopka. Hkrati predlaga še združitev postopka v tej zadevi in v zadevah istega sodišča opr. št. IV U 206/2019 ter IV U 124/2020 v skupno obravnavanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila zahteva tožeče stranke za dostop do dokumentacije vložena na podlagi ZDIJZ. Tožena stranka je 21. 8. 2020 izdala upravno odločbo, v kateri je glede pridobivanja podatkov iz državnotožilskega spisa ugotovila, da to materijo ureja 181. člen ZDT-1. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, kljub pravnemu pouku, da zoper njo pritožba ni dovoljena, možen pa je upravni spor. Pritožbo je zato tožena stranka kot nedovoljeno zavrgla. Izpodbijani sklep je upravni akt, kar določa tudi 2. člen ZUS-1. O zakonitosti dokončnih upravnih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu. V obravnavani zadevi je tožnik zahteval posredovanje kazenskih ovadb, o čemer je vodja tožilstva odločala v skladu s 181. členom ZDT-1. Zoper odločitev vodje tožilstva ni pravnega sredstva, možna pa je tožba v upravnem sporu. Zato ni pravilno stališče, da je zoper odločitev vodje tožilstva možna pritožba na instančni oz. nadzorstveni organ, tj. IP. Pravila o teku postopka niso pravica stranke, zato meni, da so tudi neutemeljena tožnikove navedbe o uporabi določb ZDIJZ, saj v primeru procesnih vprašanj ne obstaja ustavna zahteva, da bi se postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. ZDT-1 ne opredeljuje nadzornega organa druge stopnje zoper odločitve vodij tožilstev. Takšno stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. X lps 4/2020 z dne 27. 5. 2020, ki je pojasnila tudi pravna sredstva v zvezi s pridobivanjem navedenih informacij, ki so predvidena v navedenih specialnih ureditvah. Zato tudi pritožba zoper izpodbijani sklep ni mogoča, ampak je v primeru zavrnitve za vpogled v spis zagotovljeno sodno varstvo, kot potrjuje ustaljena sodna praksa (pravica do pravnega sredstva). ZDIJZ zavezuje vse države organa, tudi toženo stranko. Tako niti sodna praksa niti področni zakon določb ZDIJZ nista izključila. Čeprav je tožeča stranka zahtevala dostop do zgoraj navedenih kazenskih ovadb stranke z interesom iz spisov kot informacije javnega značaja na podlagi ZDIJZ, gre po vsebini za prošnjo za vpogled v državnotožilske spise. Navaja, da tega urejata ZDT-1 in Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot specialna predpisa v razmerju do ZDIJZ, ki vsebujeta materialne kot tudi procesne določbe, oboje pa imajo v razmerju do določb ZDIJZ naravo specialne ureditve. Zahteva tožnika po vsebini kot prošnje za vpogled v državnotožilske spise je zato izključila uporabo določb ZDIJZ. Navaja, da je sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 zgolj pritrdila stališčem o specialnosti predpisov področne zakonodaje. Okoliščina, da je bil postopek v zvezi z dostopom do informacij obnovljen, je ne odvezuje dolžnosti pravilne uporabe materialnega prava, ki je obstajal že v času izdaje prejšnje odločbe. Pravno stanje je enako kot v času izdaje izpodbijane odločbe, gre le za vprašanje pravilne uporabe zakona. Zato je tožena stranka postopek dopolnila tako, da je tožnika seznanila z relevantnimi pogoji za vpogled v državnotožilski spis in ji omogočila, da je podal izjavo, ali jih izpolnjuje. Pojasnjuje še, da kot pristojna za izdajo odločbe v obnovljenem postopku prejšnjo odločbo odpravila, saj niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke za njeno izdajo, in sicer pristojnost VDT RS za odločanje v upravni zadevi. Uradne osebe VDT RS, čeprav jih je SDT RS sicer pooblastilo za posredovanje informacij javnega značaja, niso pristojne odločati o posredovanju podatkov iz državnotožilskih spisov. Za odločanje o tem je po prvem odstavku 181. člena ZDT-1 izključno pristojna vodja pristojnega državnega tožilstva, tj. v konkretni zadevi vodja SDT RS, zakon pa je ne pooblašča za prenos te pristojnosti na drug organ. Ustava RS v 39. členu določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Cilj dostopa do dokumentov v kazenskih zadevah na podlagi ZKP je zagotoviti možnost varovanja posameznikovih pravic. ZKP, pa tudi ZDIJZ in ZDT-1, urejajo isto vprašanje, to je, ali je neke informacije sodišče oz. državno tožilstvo dolžno oz. upravičeno poslati določeni osebi, ki je zanje zaprosila, ali ne. Ureditev v ZKP in ZDT-1, ki omogoča dostop le v primeru izkazanega utemeljenega pravnega interesa prosilca oz. ki iz utemeljenih razlogov omogoča zavrnitev dostopa, je povsem v skladu z 39. členom Ustave RS, to pa je utemeljeno tudi v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člen, 39. člen Ustave RS, itd.). Kršitev pravice do pritožbe iz 27. člena ZDIJZ in pravne države (3. člen Ustave RS) ni podana, tožena stranka pa tudi ni kršila pravil postopka, saj v konkretnem primeru pritožba ni dovoljena. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Hkrati sodišču predlaga, da združi postopek le z zadevo IV U 124/2020. 4. Sodišče je v postopek pritegnilo tudi stranko z interesom C. C., ki v odgovoru na tožbo navaja, da z enostopenjskim odločanjem tožene stranke prosilcu ne morejo biti kršene nobene ustavne pravice. V takšnih primerih se pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave uresničuje v upravnem sporu, hkrati s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Meni tudi, da je še manj mogoče slediti navedbam tožnika, da naj bi bilo z odvzemom pravice do pritožbe poseženo v načelo delitve oblasti iz 2. in 3. člena Ustave. Smatra, da tožba ni dovoljena, saj v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega sklepa, ampak le tiste iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, poleg tega izpodbijani akt ne predstavlja upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Pravica do pritožbe na podlagi ZDIJZ je procesna pravica in ne materialna pravica, zato z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o materialnopravni pravici tožnika. Pridružuje se še navedbam tožene stranke glede tega, da tožnik neutemeljeno navaja, da ima zoper odločbo tožene stranke pravico do pritožbe v skladu z določbami ZDIJZ. Opredeljuje se še do bistvenih okoliščin v zvezi z zahtevo tožnika za posredovanje informacij javnega značaja. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podredno pa, naj jo zavrne, ter priglaša stroške postopka.

5. Sodišče najprej v zvezi s predlogom tožnika, naj se konkretna zadeva in zadevi IV U 206/2019 ter IV U 124/2020 združijo v en postopek, kakor tudi predlogom tožene stranke, naj se združita le konkretna zadeva in zadeva IV U 124/2040, pojasnjuje, da lahko sodišče s sklepom več pri oddelku odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje (prvi odstavek 42. člena ZUS-1). Ker pa gre v navedenih zadevah za izpodbijanje različnih upravnih aktov, pri čemer pa so tudi tožene stranke različne, je sodišče odločilo, da bo zadevo tega upravnega spora obravnavalo le v tem upravnem sporu.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 8. 2020, s katerim je bila tožniku zavrnjena njegova prošnja za dostop do kazenskih ovadb stranke z interesom, kljub pravnemu pouku, da je zoper to odločbo dovoljen upravni spor, tožnik vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka kot nedovoljeno zavrgla.2 Odločbo z dne 21. 8. 2020 je tožena stranka izdala po tem, ko je tožnika pozvala, da naj izkaže utemeljen pravni interes za vpogled v državnotožilski spis po 181. členu ZDT-1. V času izdaje odločbe z dne 21. 8. 2020 so zoper stranko z interesom še vedno potekali (pred)kazenski postopki.3

8. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da zoper njeno upravno odločbo z dne 21. 8. 2020 tožnik nima možnosti vložitve pritožbe, pač pa lahko sproži upravni spor in je zato upravičeno kot nedovoljeno zavrgla vloženo tožnikovo pritožbo. Sodišče glede razlogov za tako odločitev v celoti sledi utemeljitvi v obrazložitvi akta tožene stranke, zato v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega akta. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je 181. člen ZDT-1 lex specialis v odnosu do ZDIJZ. Oba predpisa sicer urejata vprašanje dostopa do istih informacij na podlagi individualne prošnje določene osebe. Po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ je resda vsakomur omogočen prost dostop in ponovna uporaba informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi. S tem se omogoča izvrševanje pravice do svobode izražanje. Določba 181. člena ZDT-1 pa dovoljuje dostop do določenih informacij, s katerimi razpolaga sodišče ali drug organ, le v primeru, ko oseba izkaže v zakonu utemeljen pravni interes oziroma, ki iz utemeljenih razlogov izključuje dostop do določenih informacij v primerih, ki jih določa zakon. Vendar pa je tak omejen dostop tudi v skladu z Ustavo (drugi odstavek 39. člena Ustave). S tem se namreč varujejo druge človekove pravice in svoboščine ter ustavno utemeljeni javni interesi, in sicer varstvo človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskih in vseh drugih pravnih postopkih (21. člen Ustave), pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), pravica zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave). Za njihovo varstvo pa ureditev izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ne zadošča, še posebej ne pri (pred)kazenskih postopkih, kot v konkretni zadevi, kjer je ravno zaradi domneve nedolžnosti poudarjeno varstvo naštetih drugih ustavnih pravic. Zato je ob koliziji pravic in pri tehtanju pravice do svobode izražanja in pravic iz 21., 34., 35. in 38. člena Ustave treba slednjim dati večje varstvo kot pravici tožnika do svobode izražanja. Sodišče tako ugotavlja, da je zaradi varstva vseh zgoraj navedenih ustavnih pravic ZDT-1 specialnejši predpis, ki onemogoča uporabo določb ZDIJZ pri dostopu do informacij iz državnotožilskih spisov, kjer so (pred)kazenski postopki še v teku.4

9. ZDIJZ določa v 27. členu, da ima zoper odločbo, s katero je organ odločil o zahtevi za dostop ali ponovno uporabo, ter zoper sklep, s katerim je organ zahtevo zavrgel, prosilec pravico do pritožbe. Ker pa je v konkretni zadevi treba kot lex specialis uporabiti 181. člen ZDT-1, pridejo v poštev tudi postopkovna pravila po ZDT-1 kot specialnejšega zakona. Navedeno materialnopravno stališče o lex specialis ZDT-1 glede na ZDIJZ namreč vpliva tudi na pristojnost za odločanje in pravna sredstva v zvezi s pridobivanjem navedenih informacij, ki so predvidena v navedeni specialni ureditvi.5

10. Po prvem odstavku 181. člen ZDT-1 odloča o vpogledu v državnotožilski spis vodja pristojnega državnega tožilstva, v konkretni zadevi vodja specializiranega državnega tožilstva, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva po ZDT-1, možna pa je tožba v upravnem sporu, saj navedena odločba (v konkretni zadevi z dne 21. 8. 2020) predstavlja upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Tožnik pa je v konkretni zadevi menil, da je pravilneje, da namesto upravnega spora zoper tako odločbo vloži pritožbo (ker je takšno pravno sredstvo mogoče po 27. členu ZDIJZ), ki pa jo je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno zavrgla kot nedovoljeno. Ker pritožba zoper odločitev tožene stranke z dne 21. 8. 2020 ni bila dovoljena, z navedeno in izpodbijano odločitvijo tudi ni prišlo do kršitve 27. člena ZDIJZ ter ne 3. člena Ustave, saj je v konkretni zadevi zoper odločitev vodje specializiranega državnega tožilstva možen le še upravni spor.

11. Tožnik in stranka z interesom menita, da zoper izpodbijani akt ne bi smel biti dovoljen upravni spor, saj naj ne bi predstavljal enega izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, prav tako pa ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ker organ z njim ni odločal o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Sodišče ugotavlja, da izpodbijani akt resda ne predstavlja upravnega akta po 2. odstavku 2. člena ZUS-1, vendar pa je o njem dovoljeno odločati v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1, saj isti zakon določa v drugem odstavku 5. člena, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi tisti sklepi, s katerimi se postopek ne konča v celoti, pač pa se konča za katero od strank. Sem spadajo tudi sklepi o zavrženju pritožbe po 240. členu ZUP6, kakršna je tudi vsebina izpodbijanega akta.

12. Tudi če je drug organ v neki drugi zadevi sprejel drugačno stališče, kot to navaja tožnik7, to ne vpliva na obravnavano zadevo. Sodišče je namreč pri presoji zadeve vezano na ustavo in zakone in ne na različna stališča drugih državnih organov v posameznih zadevah. Na sodno presojo v konkretni zadevi zato ne more vplivati, če je drug organ v drugi zadevi odločil drugače. 13. Ker je iz vseh zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, saj je ocenilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankami ni sporno. Med strankami je sporna le pravna presoja, ali je potrebno v konkretni zadevi razsoditi tudi na podlagi uporabe pravil ZDIJZ ali le na podlagi pravil ZDT-1 kot specialnega predpisa, ki izključi uporabo ZDIJZ, s tem pa je povezano tudi vprašanje uporabe procesnih pravil o pravnih sredstvih zoper odločitev organa. V takem primeru pa daje ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo sodišču, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave. Stranka z interesom je sicer v konkretni zadevi predlagala vpogled v spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Kpr 15930/2017 in X Kpr 18120/2015, in sicer z namenom dokazovanja, da je v prvem postopku preiskovalna sodnica s sklepom z dne 19. 6. 2017 odločila, da se iz spisa izločijo določene listine, navedene na 8 strani odgovora na tožbo stranke z interesom, kakor tudi, da se izločeni izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov VIC-1 uničijo, hkrati pa je z vpogledom v oba spisa želela dokazati, da je (pred)kazenski postopek v obeh postopkih v času izdaje odločbe z dne 23. 6. 2017 še trajal, saj se v prvem postopku dokazi v preiskavi še niso izvajali, v drugem postopku pa sploh še ni bilo pravnomočno odločeno o zahtevi za preiskavo. Navedenih dejstev nobena od strank ni prerekala, zato v zvezi s tem dejansko stanje ni sporno in sodišče tem dejstvom sledi (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in zato sodišče teh dokazov ni izvedlo.

K II. točki izreka:

14. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K III. točki izreka:

15. Sodišče je zavrnilo zahtevo stranke z interesom za povrnitve stroškov postopka. Pri odmeri stroškov strankam z interesom v upravnem sporu se skladno s sodno prakso uporablja ZPP in ne četrti odstavek 25. člena ZUS-1.8 Prvi odstavek 155. člena ZPP določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Ti stroški so po mnenju sodišča potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča pa stranka z interesom v odgovoru na tožbo takih navedb ni podala, saj se je sodišče lahko odločilo že na podlagi upravnega spisa ter navedb tožeče in tožene stranke in torej stranka z interesom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma vplivala na odločitev sodišča ter zato niso nastali potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Ustavno sodišče je v navedeni zadevi kot organ prve stopnje prosilca za dostop do informacij javnega značaja poučilo, da je zoper njegovo odločbo dovoljena pritožba na IP, vloženo pritožbo pa je nato odstopilo v reševanje IP. 2 Tožnik je zoper navedeno odločbo sprožil sicer tudi upravni spor, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. IV U 124/2020. 3 Glej 13. točko obrazložitve te sodbe. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, 15., 16., 19., 23. točka obrazložitve. 5 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, 29. točka obrazložitve. 6 Erik Kerševan: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, stran 50, točka 9. 7 Tožnik se sklicuje na ravnanje Ustavnega sodišča, ki je posledično povzročilo odločanje o njegovi odločitvi po IP (in ne direktno v upravnem sporu) v zadevi št. 090-177/2020/2 z dne 23. 10. 2020. 8 Tako sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.