Jedro

Zdravstveni inšpektorat ni strokovno usposobljen za ugotavljanje tehničnih pomanjkljivosti kurilne naprave in ravno zaradi tega je koncesionar tisti, ki opozarja na odpravo pomanjkljivosti, medtem ko je zdravstveni inšpektorat vezan na sporočilo koncesionarja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal uporabo kurilnih naprav in sicer stenskega kotla tipa Zeus 21 Maior proizvajalca Immergas na utekočinjen naftni plin, ker so bile pri pregledu ugotovljene pomanjkljivosti, ki predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi zaradi zastrupitve ali zadušitve z dimnimi plini. Odredil je, da je rok za izvršitev ukrepa takoj po vročitvi odločbe in da pritožba zaradi nujnih ukrepov ne zadrži izvršitve. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil pri tožeči stranki s strani gospodarske družbe A. d.o.o. opravljen redni letni pregled kurilnih, dimnovodnih in prezračevalnih naprav. Iz poročila z dne 19. 7. 2010 in dopisa z dne 21. 7. 2011 omenjene družbe je razvidno, da so bile pri pregledu naprave ugotovljene pomanjkljivosti, ki predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi in zato nadaljnja uporaba ni primerna. Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti je bilo tožniku izdano pisno opozorilo, da je potrebno pomanjkljivosti takoj odpraviti oziroma odpraviti pred nadaljnjo uporabo. Nadalje se prvostopenjski organ sklicuje na določilo 3. alineje prvega odstavka 30. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju Uredba), po kateri je določeno, da mora koncesionar najprej uporabnika opozoriti na način odprave pomanjkljivosti in na rok, če ugotovi med drugim tudi to, da je lahko ogroženo človekovo zdravje zaradi zastrupitve ali zadušitve. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena Uredbe pa je inšpekcijski nadzor v zvezi z ogrožanjem človekovega zdravja in odpravo s tem povezanih pomanjkljivosti v pristojnosti inšpekcije, pristojne za zdravje. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je potrebno prepovedati uporabo kurilne naprave, ker ta predstavlja veliko nevarnost za zdravje ljudi.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da odločba ne navaja, katere naj bi bile pomanjkljivosti, zaradi katerih obstaja nevarnost za zdravje ljudi in v čem naj bi bila nevarnost in zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tako nepopolna in se je ne da preizkusiti. V odločbi tudi ni navedeno, ali je bil določen način odprave pomanjkljivosti ter rok, v katerem naj se odpravijo ter kaj je bilo ugotovljeno pri ponovnem pregledu in je odločba tudi zaradi tega nerazumljiva in je s tem podana dodatna bistvena kršitev določb upravnega postopka. Odločba se sicer sklicuje na poročilo A. d.o.o., vendar pa prvostopenjski organ sam ni opravil nikakršnega pregleda objekta in kurilne naprave in je odločil zgolj na podlagi poročila A. d.o.o.. Sam ni preveril dejanskega stanja in v pritožbi ni upošteval utemeljenih dokazov, ki jih je tožnik posredoval. Tožnik ni imel možnosti izreči se o dejstvih, ki se tičejo dokazov in je bila tudi s tem storjena kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Razen tega tožnik ni bil seznanjen s tem, da prostor nima izvedenega prezračevanja ali da bi bilo potrebno urediti prezračevanje, s tem ni bil seznanjen niti v poročilu o prvem pregledu niti v opozorilu o odpravi pomanjkljivosti niti v poročilu o ponovnem prvem pregledu, ampak se ta trditev prvič pojavi v dopisu kot prijavi prvostopenjskemu organu. A. d.o.o. je opravilo svoje delo površno in nestrokovno in presojalo o zadevah, za katere mu koncesijska pogodba in uredba ne dajeta pooblastil. Stanovanjski objekt na naslovu B. je pridobil uporabno dovoljenje 13. 12. 2006, ki je postalo pravnomočno 4. 1. 2007 in je bilo poleg ostalega ugotovljeno tudi, da je objekt zgrajen skladno s projektno dokumentacijo. Pred pridobitvijo uporabnega dovoljenja je bil opravljen tehnični pregled in je bila članica komisije tehničnega pregleda tudi predstavnica Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj, iz zapisnika o tehničnem pregledu pa je razvidno, da je bila investitorju sicer naložena odprava pomanjkljivosti, vendar jih je investitor odpravil, pristojni organ pa je za objekt vključno z vsemi napravami izdal uporabno dovoljenje. Prvi tehnični pregled je bil 15. 11. 2006 in je bila kurilna naprava v tem času že vgrajena. A. d.o.o. je izročil ob pregledu vso projektno in ostalo dokumentacijo, vključno z vsemi soglasji in zapisnikom o tehničnem pregledu ter uporabnim dovoljenjem. Objekt z vsemi napravami tožnikova družina uporablja vse od 20. 8. 2007 in v tem času ni bilo nobenih težav. Po prevzemu objekta se ni spreminjalo ničesar, kar se tiče naprav za ogrevanje in prezračevanje. Neresnična je trditev, da prostor, v katerem je kurilna naprava, nima prezračevanja. Prostor, v katerem je predmetni kotel, ima okno, ki je vedno odprto in ventilacijske reže na vratih, peč pa ima izveden odduh. Predmetni stenski kotel je tudi redno servisiran. Pooblaščeni serviser ni ugotovil nobenih pomanjkljivosti v delovanju naprave, še manj pa nevarnosti za zdravje ljudi, ampak je v svojem poročilu ob rednem pregledu označil prezračevanje prostora kot dobro. Za pridobitev požarnega soglasja od Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami je potrebno tudi to, da dimnikarska služba potrdi ustreznost vgradnje kurilnih in dimnovodnih naprav, to pa pomeni, da je pristojna dimnikarska služba podala pozitivno mnenje, na podlagi katerega je bilo izdano požarno soglasje. A. d.o.o. je 23. 12. 2011 izvedlo meritve emisij in ugotovilo, da vrednosti ne presegajo dovoljenih mej. Pri prvem ali ponovnem prvem pregledu pa dimnikarstvo sploh ni opravilo meritev, kar naj bi bila osnova za ugotavljanje pravilnega delovanja naprav, ampak je vse pomanjkljivosti utemeljilo na ugotovitvah o načinu vgradnje naprave, kar pa ni njegova pristojnost. To je bil predmet tehničnega pregleda. Že to, da je dimnikarstvo dalo rok za odpravo pomanjkljivosti 60 dni in ne krajši rok pomeni, da ni bilo mnenja, da gre za veliko nevarnost za zdravje ljudi ali nevarnost zadušitve. Prvostopenjski organ ni pridobil od koncesionarja dejstva, na katera bi lahko oprl odločbo in zato tožnik meni, da je tudi njegovo ukrepanje brezpredmetno, saj je pristojen le v primerih, ko gre za dokazano ogrožanja zdravja in življenja ljudi, tega pa A. d.o.o. ni dokazalo. Razen tega je tožnik seznanjen tudi z drugostopenjsko odločbo Ministrstva za okolje in prostor, ki je ugotovilo, da so navedbe dimnikarstva pavšalne in da ni ugotovilo, da obstaja dejanska nevarnost za požar ali za zastrupitev s CO, kot tudi ne, ali emisije snovi v zrak presegajo predpisane mejne vrednosti. Objekt je zgrajen v naselju šestih novogradenj enakega tipa, v katerih je vgradnja peči identična. Dimnikarstvo pa je negativna poročila o prvem pregledu prijavilo zdravstvenemu inšpektorju le nekaterim od novogradenj. Pri identični situaciji pa dimnikarstvo teh prijav ni podalo. Glede na to je ravnalo dimnikarstvo samovoljno in diskriminatorno. Pri domnevah o neustreznosti kurilne naprave se dimnikarstvo sklicuje na predpise (DVGW-TRGI 2008), ki so kasnejšega datuma kot vgradnja predmetne kurilne naprave. Dokazi o nevarnosti zastrupitve z ogljikovim monoksidom so neutemeljeni, kar je razvidno iz meritev emisij in roka za odpravo pomanjkljivosti. Ocena, da naprava predstavlja veliko nevarnost za zdravje ljudi je neutemeljena in nedokazljiva. Razen tega zdravstveni inšpektorat ni pristojen za izdajanje odločb o prepovedi uporabe male kurilne naprave, ampak samo za odpravo nepravilnosti, kar izhaja iz 40. člena Uredbe. Tožnik zahteva povrnitev stroškov pritožbe v upravnem postopku, predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter da naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v skladu 39. členom Uredbe v povezavi s 3. alinejo prvega odstavka 30. člena Uredbe prvostopenjski organ pooblaščen opravljati inšpekcijski nadzor v zvezi z ogrožanjem človekovega zdravja zaradi zastrupitve ali zadušitve z dimnimi plini. Zdravstveni inšpektor ukrepa le v primeru, ko je ogroženo človekovo zdravje, do te ugotovitve pa ne pride sam, ker ni strokovnjak na tem področju. Zaradi tega je v 40. členu Uredbe predvideno, da za zadevo pristojni inšpektor odloči o uporabi naprave na podlagi sporočila koncesionarja in njegovega poročila o ugotovljenih pomanjkljivostih. V obravnavanem primeru je tako koncesionar obvestil prvostopenjski organ, da so bile ugotovljene nepravilnosti, zaradi katerih je ogroženo človekovo zdravje. Organ prve stopnje je bil v konkretnem primeru pristojen in dolžan ukrepati. V 7. točki 15. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji pa je določeno, da ima inšpektor pri izvrševanju nadzorstvenih nalog v mejah svojih pristojnosti pravico in dolžnost med drugim prepovedati tudi uporabo naprav, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za življenje ali zdravje ljudi. V navodilu Ministrstva za okolje in prostor z dne 8. 9. 2011 je navedeno, da se inšpekcijski postopek začne na podlagi prijave oziroma odstopa, za zadevo pristojni inšpektor pa odloči o uporabi kurilne naprave na podlagi sporočila koncesionarja in poročila o ugotovitvah na mali kurilni napravi. V kolikor iz odstopa poročila koncesionarja izhaja, da gre za ogrožanje človekovega zdravja zaradi zastrupitve ali zadušitve z dimnimi plini, se zavezancu izda odločba o prepovedi uporabe kurilne naprave. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ to tudi storil, pri tem pa je postopal po skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP. V drugem odstavku 144. člena ZUP je določeno, da so nujni ukrepi v javnem interesu podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, zato v teh primerih ni potrebno zaslišati stranke (tretji odstavek 144. člena ZUP). Ker je iz dopisa koncesionarja izhajalo, da vgraditev kurilne naprave ni izvedena v skladu z veljavnimi tehničnimi predpisi in zahtevami in da je lahko ogroženo zdravje stanovalcev oziroma uporabnikov naprave, je prvostopenjski organ pravilno ocenil, da so vsa dejstva, na katera se mora opreti odločba, verjetno izkazana in je izdal odločbo brez zaslišanja strank. Prvostopenjski organ je v konkretnem primeru bil dolžan ukrepati na navedeni način, saj bi v nasprotnem primeru opustil svojo dolžnost, pri čemer mora na prvo mesto vedno postaviti zdravje in varnost uporabnikov kurilnih in dimnovodnih naprav. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na delo koncesionarja in strokovnost odločitve, da obstoječa kurilna naprava predstavlja veliko nevarnost za zdravje ljudi, pa se tožena stranka ne more opredeliti, ker gre za strokovno vprašanje, za katera ne more odgovarjati prvostopenjski organ, ampak koncesionar sam, oziroma tisti, ki so opustili dolžno nadzorstvo nad njegovim delom. Tožena stranka predlaga, naj se tožba zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2012 navaja, da je koncesionar navajal neresnična dejstva in je opiral svoje mnenje na skladnost vgradnje kurilne naprave s predpisi, kar ni njegova pristojnost, ker ima objekt pravnomočno uporabno dovoljenje. Tožena stranka se opira zgolj na mnenje koncesionarja. Ker je koncesionar postopal nestrokovno in samovoljno je tožnik podal prijavo Inšpektoratu za okolje in prostor in je bilo koncesionarju z odločbo omenjenega organa odrejeno, da se izvede meritve plinov in v primeru, da izmerjene vrednosti ne prekoračujejo dovoljenih mej, se poda zahteva za vpis kurilne naprave v register kurilnih naprav. Koncesionar je meritve opravil in ugotovil, da ne presegajo dovoljenih mej. Koncesionar pred prijavo ni opravil meritev, če pa bi jih, bi bila ta presoja brezpredmetna, saj so emisije pod mejnimi vrednostmi. Kljub temu, da je prvostopenjski organ izdal odločbo po skrajšanem postopku, bi lahko v času obravnave pritožbe preveril in upošteval tudi preostale dokaze, ki kažejo na to, da je prijava koncesionarja neutemeljena. Koncesionar je podal prijavo tudi na Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami in inšpektor je opravil ogled, da je pridobil dodatne informacije, ki so lahko vplivale na njegovo odločitev. Inšpektorat s področja varstva pred požarom ni ugotovil, da bi bilo zmanjšano varstvo pred požarom in inšpekcijski postopek zaključil. Tožnik se sprašuje, zakaj ni kar v pristojnosti dimnikarske službe, da izda odločbo o prepovedi, če je dovolj njeno mnenje. Razen tega je tožnik iz Policijske uprave Kranj prejel obvestilo o zaključku preiskave suma kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, ki je bilo storjeno na tožnikovo škodo in je bila po zaključku preiskave na Okrožno državno tožilstvo v Kranju podana kazenska ovadba zoper uradno osebno zdravstvenega inšpektorata, zato tožnik sumi, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi nevestno opravljenega dela uradne osebe.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2012 navaja, da mnenje dimnikarjev v teh postopkih predstavlja strokovno mnenje, na katerega je inšpektor pri izdajanju odločbe vezan. To je podobno, kot če zdravstveni inšpektor vzame vzorec živila in ga pošlje v laboratorij na analizo in se potem izkaže, da je živilo nevarno za zdravje in to prav tako za inšpektorja predstavlja strokovno mnenje. Prvostopenjski organ zato nima nikakršnih pooblastil nadzirati dela koncesionarja na način, da bi kljub njegovemu mnenju izvajal še dodatne meritve emisije plinov. Glede navedb, da je inšpektor, pristojen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami opravil pregled in na podlagi svojih ugotovitev postopek zaključil, pa tožena stranka pripominja, da ima ta inšpektorat v svojem delokrogu tudi druge predpise, ki mu dajejo pristojnost inšpekcijskega nadzora in s tem opravo inšpekcijskega pregleda po določenih tehničnih vprašanjih, za katera pa prvostopenjski organ ni pristojen. Glede kazenske ovadbe zoper zdravstvenega inšpektorja pa tožena stranka opozarja na to, kakšen bi bil pristop kriminalistov v primeru, če bi bila situacija obratna in inšpektor ob prejemu poročila koncesionarja ne bi ukrepal in bi uporabniki zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom umrli. Za morebitne nepravilnosti pri delu koncesionarja pa inšpektor ne more odgovarjati, ampak koncesionar sam in tisti organi, ki so opustili dolžno nadzorstvo nad njegovim delom.

K točki 1. izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o zdravstveni inšpekciji v 7. točki prvega odstavka 15. člena določa, da ima inšpektor v mejah svoje pristojnosti pravico in dolžnost prepovedati uporabo prostorov, opreme, naprav, blaga in snovi, izvajanje procesov oziroma opravljanje dejavnosti, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za življenje ali zdravje ljudi. Tretji odstavek 39. člena Uredbe daje zdravstvenemu inšpektorju tudi pristojnost za inšpekcijski nadzor v zvezi z ogrožanjem človekovega zdravja iz 3. alineje prvega odstavka 30. člena Uredbe, slednje določilo pa določa, da mora koncesionar uporabnika storitev dimnikarske službe opozoriti na rok in način odprave pomanjkljivosti na kurilni napravi, če jih ugotovi pri izvajanju storitev dimnikarske službe ali če ugotovi druge okoliščine, zaradi katerih je lahko ogroženo človekovo zdravje zaradi zastrupitve ali zadušitve z dimnimi plini. Koncesionar je tožnika z dopisom z dne 19. 7. 2010 opozoril na odpravo pomanjkljivosti, v tem dopisu so navedene pomanjkljivosti in predpisan je tudi rok za odpravo 60 dni. Iz poročila z dne 20. 5. 2011 je razvidno, da je koncesionar opravil ponovni pregled pri tožnikovem objektu in ugotovil, da pomanjkljivosti niso bile odpravljene v celoti. Iz prijave koncesionarja prvostopenjskemu organu je razvidno, da je v obravnavanem primeru kurilne naprave, katere vgraditev ni bila izvedena v skladu z veljavnimi tehničnimi predpisi in zahtevami, upoštevaje navedene okoliščine ob delovanju kurilne naprave, lahko ogroženo zdravje stanovalcev oziroma uporabnikov naprave. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

Tožnik v tožbi očita, da odločba ne navaja, katere naj bi bile pomanjkljivosti ter da ni navedeno, ali je bil določen način odprave pomanjkljivosti in rok, v katerem naj se odpravijo. V odločbi tudi ni navedeno, kaj je bilo ugotovljeno pri ponovnem pregledu. S tem v zvezi sodišče meni, da bi odločba sicer res morala vsebovati tudi navedbo, katere pomanjkljivosti so bile ugotovljene pri obeh pregledih ter kakšen rok je bil določen, vendar pa tudi če to ni izrecno napisano v obrazložitvi, to ni taka pomanjkljivost, da bi bilo potrebno zaradi tega odločbo odpraviti. Bistveno je namreč to, da je bil tožnik seznanjen tako s poročilom o prvem pregledu, z opozorilom o odpravi pomanjkljivosti kot tudi z poročilom o ponovnem prvem pregledu ter s prijavo prvostopenjskemu organu in je bil zato seznanjen s tem, kakšne pomanjkljivosti so bile ugotovljene, prav tako pa je bil tudi seznanjen s 60 dnevnim rokom, ki mu je bil postavljen.

V zvezi s tožbeno navedbo, da prvostopenjski organ ni opravil pregleda kurilne naprave in objekta, pa sodišče meni, da zdravstveni inšpektorat ni strokovno usposobljen za ugotavljanje tehničnih pomanjkljivosti kurilne naprave in ravno zaradi tega po 30. členu Uredbe koncesionar tisti, ki opozarja na odpravo pomanjkljivosti, medtem ko je zdravstveni inšpektorat skladno z drugim odstavkom 40. člena Uredbe vezan na sporočila koncesionarja.

Glede navedbe, da tožnik ni imel možnosti izreči se o dejstvih pred izdajo odločbe, pa sodišče pojasnjuje, da kadar organ odloča po skrajšanem postopku, mu skladno s tretjim odstavkom 144. člena ZUP ni potrebno zaslišati strank. V konkretnem primeru pa je šlo za odločanje po 144. členu ZUP, saj je šlo za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, dejstva, na katera se opira odločba pa so bila ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana, skladno z 4. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Skladno z drugim odstavkom 144. člena ZUP, so namreč nujni ukrepi podani tudi takrat, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi.

Tožnik tudi zatrjuje, da ni bil seznanjen s tem, da prostor nima izvedenega prezračevanja in da se ta trditev prvič pojavi v dopisu ob prijavi organu. Sodišče je v zvezi s tem vpogledalo opozorilo o odpravi pomanjkljivosti, poročilo o ponovnem prvem pregledu ter dopis zdravstvenemu inšpektoratu. V dopisu zdravstvenemu inšpektoratu je kot pomanjkljivost navedeno: „vgrajena kurilna naprava sistem odvoda dimnih plinov in zajema zgorevalnega zraka skladno z veljavnimi tehničnimi predpisi (DVGW-TRG 2008) ne izpolnjujejo strožjih zahtev za tesnost. Prostor, v katerem je vgrajena predmetna kurilna naprava nima izvedenega prezračevanja“. V opozorilu o odpravi pomanjkljivosti in poročilu o ponovnem prvem pregledu pa je v zvezi s to pomanjkljivostjo naveden stavek: "Sistem odvoda dimnih plinov in zajema zgorevalnega zraka ni izveden skladno s tehnični predpisi (fasadna izvedba)“. V teh dveh dokumentih sicer res ni izrecno napisan stavek, da prostor, v katerem je vgrajena predmetna kurilna naprava, nima izvedenega prezračevanja, vendar pa očitana tehnična pomanjkljivost iz opozorila in poročila smiselno pomeni podobno. Razen tega je bil tožnik z očitkom, da prostor nima izvedenega prezračevanja seznanjen, saj je bil dopis prvostopenjskemu organu, kjer je to zapisano, poslan tudi tožniku.

Tožnik se sklicuje na to, da je za objekt pridobil uporabno dovoljenje 13. 12. 2006 in da je bilo zapisano, da je vgradnja v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem ter normativi in standardi, ki so obvezni. V zvezi s tem se sklicuje tudi na tehnični pregled objekta, ki je bil izvršen 15. 11. 2006. S tem v zvezi sodišče meni, da ni nujno, da je dejansko ali pravno stanje stvari bilo v tistem času enako kot v času, ko je bilo pripravljeno poročilo o prvem pregledu oziroma opozorilo o odpravi pomanjkljivosti. S tem v zvezi sodišče zgolj omenja, da se koncesionar sklicuje na veljavne tehnične predpise z oznako DVGW TRGI - 2008. Ne glede na to, kaj je bilo ob tehničnem pregledu in izdaji uporabnega dovoljenja ugotovljeno, prvostopenjski organ ni mogel ravnati drugače, kot je ravnal, saj 40. člen Uredbe v drugem odstavku določa, da pristojni inšpektor odloči o uporabi naprave na podlagi sporočila koncesionarja in poročila o ugotovitvah pomanjkljivosti na mali kurilni napravi. Iz tega določila izhaja, da je pristojni inšpektor vezan na poročilo koncesionarja in da ni imel nobene druge možnosti, kot da je izdal izpodbijano odločbo. Tudi če od začetka uporabe objekta do sedaj ni bilo nobenih težav, kot tožnik navaja, ker se ni ničesar spremenilo, je lahko mnenje koncesionarja drugačno tudi zaradi spremenjenih tehničnih predpisov. Tožnik tudi oporeka temu, da naprava ne bi imela prezračevanja. To, ali je prezračevanje ustrezno urejeno, je strokovno tehnično vprašanje, za katerega prvostopenjski organ ni usposobljen, kot je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, pač pa je za to usposobljen koncesionar, ki je opravil pregled naprave. V kolikor bi bile njegove ugotovitve nestrokovne, zaradi tega to ne more biti napaka prvostopenjskega organa, ampak je lahko ta odgovornost izključno na strani koncesionarja. Tudi glede tožbene trditve, da je bil predmetni stenski kotel redno servisiran velja, da je prvostopenjski organ vezan na sporočilo koncesionarja, ker ga k temu zavezuje Uredba v 40. členu, to sporočilo pa je bilo, da kurilna naprava lahko ogroža zdravje stanovalcev oziroma uporabnika. Enako velja tudi za tožbeno trditev, da je moral Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami predhodno pridobiti pozitivno mnenje dimnikarske službe. V zvezi s to tožbeno navedbo se sodišče tudi pridružuje stališču tožene stranke, da ima Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v svojem delokrogu druge predpise, ki mu dajejo pristojnost inšpekcijskega nadzora po določenih tehničnih vprašanjih. Sodišče ponovno poudarja, da je skladno s 40. členom Uredbe zdravstveni inšpektorat vezan izključno na sporočilo koncesionarja, ki je ugotovil pomanjkljivosti, zato je možno tovrstne odločbe po mnenju sodišča uspešno izpodbijati le v primeru, če bi dva različna koncesionarja, ki bi postopala po uredbi, prišla do dveh različnih ugotovitev. Glede očitka, da A. d.o.o. pri prvem pregledu ali ponovnem pregledu sploh ni opravilo meritev, da pa je dne 23. 12. 2011 izvedlo meritve emisij in ugotovilo, da vrednosti ne presegajo dovoljenih mej, je sodišče prav tako mnenja, da gre pri vprašanju, ali je potrebno opraviti tudi meritve, za strokovno tehnično vprašanje, za tovrstno strokovnost pa nosi odgovornost koncesionar, ki je opravil pregled. Sodišče tudi meni, da če je A. d.o.o. dalo 60 dnevni rok za odpravo nepravilnosti, da to še ne pomeni, da ni bilo mnenja, da gre za veliko nevarnost za zdravje ljudi ali nevarnost zadušitve, ker naj bi sicer dalo bistveno krajši rok. Dolžina roka je po mnenju sodišča odvisna od tega, koliko časa koncesionar ocenjuje, da je potrebno za odpravo tovrstnih pomanjkljivosti. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno trditvijo, da zdravstveni inšpektor ni pridobil dejstev, na katera bi lahko oprl svojo odločbo. Prvostopenjski organ je dobil sporočilo koncesionarja, na katerega je po že citiranem 40. členu Uredbe vezan.

Glede drugostopenjske odločbe Ministrstva za okolje in prostor, ki je potrdila ugotovitev Inšpektorata RS za okolje in prostor, na katero se tožnik sklicuje, pa sodišče ob preučitvi drugostopenjske odločbe, ki jo je predložil tožnik, ugotavlja, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor res izdal inšpekcijsko odločbo, s katero je naložil A. d.o.o., da mora preveriti, ali obstaja nevarnost za požar ali za zastrupitev s CO, vendar pa sodišče k temu dodaja, da ta odločitev ni pravnomočna, razen tega pa je Inšpektorat RS za okolje in prostor svojo odločbo izdal šele po tem, ko je prvostopenjski organ (zdravstveni inšpektorat) izdal odločbo v obravnavani zadevi, tako da je v upravnem postopku sploh ni bilo mogoče upoštevati.

Glede sklicevanja tožnika, da je A. d.o.o. prijavilo zdravstvenemu inšpektoratu le nekatere od novogradenj, kjer je vgradnja vrste peči identična, pa sodišče meni, da zaradi tega ni mogoče očitati, da bi bila izpodbijana odločba nezakonita, saj je v konkretnem primeru prvostopenjski organ odločal o ukrepu v obravnavanem primeru, glede katerega je prejel prijavo.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da zdravstveni inšpektorat ni pristojen za izdajanje odločb o prepovedi male kurilne naprave, saj je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, da je ta pristojnost zdravstvenega inšpektorata določena z 6. točko prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji.

Glede očitka, da koncesionar nima pristojnosti, da bi ugotavljal, ali je kurilna naprava zgrajena v skladu z veljavnimi predpisi in dokumentacijo, sodišče opozarja na prvi odstavek 30. člena Uredbe, kjer je določeno, da mora koncesionar uporabnika storitev dimnikarske službe opozoriti na rok in način odprave pomanjkljivosti na kurilni napravi. Sodišče meni, da ugotavljanje pomanjkljivosti na kurilni napravi obsega tudi ugotavljanje, ali je kurilna naprava na pravilen način vgrajena. V istem določilu namreč ni govora zgolj o kurilni napravi ampak tudi o pomanjkljivostih na dimnih vodih, pomožnih napravah ali zračnikih.

Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, tožba ni utemeljena in je sodišče zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki 2. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.