Jedro

Tožeča stranka je tista, ki ve, na kakšni podlagi uveljavlja svojo prerekano terjatev in kakšen postopek mora začeti oziroma nadaljevati. Zato je bila ona tista, ki je bila dolžna predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka in ne vložiti nove tožbe. Ali bo vložila predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka, je bila torej stvar odločitve tožeče stranke. Tožeča stranka v postopku ni uspela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je, po načelu uspeha po 1. odst. 154. člena ZPP, tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijai sklep potrdi. Zahteva tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 462.792,00 SIT. Zoper sklep se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedla je, da je tožbo zaradi plačila 460.000,00 DEM v tolarski protivrednosti vložila že pred stečajnim postopkom. Pravdni postopek opr. št. VII Pg ... je bil nato zaradi uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko prekinjen. Zaradi zavarovanja svojih koristi je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila svojo terjatev. Stečajni upravitelj je terjatev prerekal in tožečo stranko napotil na pravdo, namesto, da bi prevzel pravdo, ki je bila v teku. Tožeča stranka je bila tako prisiljena vložiti novo tožbo v napotitvenem roku, saj bi v nasprotnem primeru zaradi prekluzije izgubila pravico uveljavljati svojo terjatev v stečajnem postopku in tudi nadaljevati pravdo. Za stroške, ki so nastali z vložitvijo nove tožbe po napotitvenem sklepu stečajnega senata, je tako izključno kriv stečajni upravitelj, ki je prerekal prijavljeno terjatev tožeče stranke. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določilo 156. člena ZPP in zavrniti zahtevo za plačilo stroškov tožene stranke ne glede na izid pravde, saj je stroške povzročila sama po svoji krivdi. V pritožbi je priglasila stroške. Pritožba ni utemeljena. Po 142. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) se mora stečajni upravitelj o vsaki prijavljeni terjatvi, četudi je glede nje v teku pravdni postopek, določno izjaviti, ali jo priznava ali ne. Zato stečajnemu upravitelju ni mogoče očitati, da je nepravilno postopal, ko je prerekal pritožničino terjatev. Iz napotitvenega sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St ... z dne ... (priloga A6), je razvidno, da je bila tožeča stranka napotena na ugotovitev obstoja prijavljene terjatev tako, da začne oziroma nadaljuje postopek pred sodiščem ali drugim organom. Tožeča stranka je tista, ki ve, na kakšni podlagi uveljavlja svojo prerekano terjatev in kakšen postopek mora začeti oziroma nadaljevati. Zato je bila ona tista, ki je bila dolžna predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka in ne vložiti nove tožbe. Ali bo vložila predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka, je bila torej stvar odločitve tožeče stranke. Tožeča stranka v postopku ni uspela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je, po načelu uspeha po 1. odst. 154. člena ZPP, tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo kršitev na katere opozarja pritožba. Sklep sodišča prve stopnje je preizkusilo tudi glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 339. člena ZPP) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbe (1. odst. 165. člena, v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).