Jedro

Do umika tožbe in posledično do ustavitve postopka je prišlo zaradi neplačila sodne takse in ne gre za primer umika tožbe zaradi izpolnitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijano odločitev pravilno oprlo na prvi del prvega odstavka 158. člena ZPP.

Ker sta izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in pravdni postopek, ki iz njega izvira in se, kot navedeno, začne že z vložitvijo obrazloženega ugovora, celota, je treba v pravdnem postopku odločiti ne samo o stroških pravdnega postopka, ampak tudi o stroških izvršilnega postopka, o katerih še ni bilo odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 114453/2013 z dne 12. 7. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 114453/2013 z dne 17. 12. 2013, razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in postopek ustavilo (prvi odstavek) ter tožeči stranki naložilo, da mora v 8 dneh toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 222,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (drugi odstavek).

2. Zoper odločitev o stroških v drugem odstavku izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in drugi odstavek izreka sklepa v celoti razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, saj se še sporni tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sklep v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. V predmetni zadevi se je postopek pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zoper izdani sklep o izvršbi z dne 12. 7. 2013 je dolžnik (sedaj tožena stranka) vložil ugovor, zato je sodišče s sklepom z dne 17. 12. 2013 ugovoru delno ugodilo in dovoljeno izvršbo delno ustavilo za dne 26. 7. 2013 plačanih 238,12 EUR in 1.389,77 EUR ter za dne 16. 8. 2013 plačanih 2.746,80 EUR (skupaj torej na račun glavnice plačanih 4.374,69 EUR), v preostalem delu (glede glavnice v znesku 366,58 EUR ter vseh zakonskih zamudnih obrestih) pa je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odločilo, da bo v tem delu zahtevka in stroških postopka odločalo pravdno sodišče. V primeru obrazloženega ugovora, s katerim dolžnik sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija v celoti ali v njegovem naložitvenem delu (1), sodišče postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, pri čemer se predlog za izvršbo, ki je bil podlaga za izdajo razveljavitvenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Od vložitve obrazloženega ugovora se torej šteje, da se je dolžnik spustil v obravnavanje glavne stvari. Od tedaj dalje so podani pogoji za tek pravdnega postopka. Izvršilno sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je zadevo po pravnomočnosti sklepa z dne 17. 12. 2013 predložilo pravdnemu sodišču in upnikov umik v izvršilnem postopku tega ni mogel preprečiti. Od vloženega ugovora dalje predpostavk za umik predloga (sedaj tožbe) namreč več ne določa 43. člen ZIZ, na podlagi katerega sodišče ustavi izvršilni postopek, temveč 441. člen ZPP, ki določa, da sme tožeča stranka umakniti tožbo brez privolitve tožene stranke samo do vložitve ugovora (2).

7. Taksna obveznost za pravdni postopek, če je pred njim tekel postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, nastane, ko spis prispe k pristojnemu sodišču, pred katerim bo tekel pravdni postopek (2. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje spis prejelo 24. 1. 2014, torej je takrat nastala obveznost tožeče stranke plačati dodatno takso, ki ji je bila s plačilnim nalogom z dne 12. 2. 2014 v zvezi s sklepom z dne 24. 2. 2014 tako pravilno naložena v plačilo (3). O dne 21. 10. 2013 podanem umiku kot o umiku tožbe pa bi se odločalo v nadaljnjem postopku v skladu s pravili ZPP o pridobitvi soglasja tožene stranke. Do tega pa iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ni prišlo.

8. Ker tožeča stranka ni doplačala sodne takse za redni postopek, je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP štelo, da je tožbo umaknila. Do umika tožbe in posledično do ustavitve postopka (tretji odstavek 188. člena ZPP) je torej dejansko prišlo zaradi neplačila sodne takse in ne gre za primer umika tožbe zaradi izpolnitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijano odločitev pravilno oprlo na prvi del prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, posledično pa sama krije svoje stroške postopka. ZPP v določbah o povračilu stroškov ne razlikuje situacije, ko je prišlo do izrecnega umika tožbe od situacije, ko je do njega prišlo na podlagi zakonske fikcije. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi pritožbi, da za sprejeto odločitev ni pravne podlage, ker je tožeča stranka predlog za glavnico in obresti umaknila že v izvršilnem postopku.

9. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katere stroške tožene stranke je sodišče upoštevalo, saj ji nobeni stroški niti niso mogli nastati, ker pravdnega postopka sploh ni. Ker sta izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in pravdni postopek, ki iz njega izvira in se, kot navedeno, začne že z vložitvijo obrazloženega ugovora, celota, je treba v pravdnem postopku odločiti ne samo o stroških pravdnega postopka, ampak tudi o stroških izvršilnega postopka, o katerih še ni bilo odločeno (4). Sodišče prve stopnje sicer res ni natančno opredelilo, katere od priglašenih stroškov je priznalo in katerih ne, vendar pa je na podlagi stroškovnika, ki je sestavni del ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi (list. št. 9), sodišče druge stopnje lahko preverilo, kateri stroški so bili toženi stranki priznani. Pri tem gre v zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa opozoriti na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji (5), v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sklepa, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ta pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru, ko je na samem stroškovniku v spisu odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov razvidno, ali je bila priznana ali ne. Zato po oceni sodišča druge stopnje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je toženi stranki glede na vrednost spornega predmeta, ki je obstajala v času ugovora (4.741,27 EUR), pravilno in utemeljeno priznalo 117,00 EUR za ugovor zoper sklep o izvršbi po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), pavšalnih 20,00 EUR za materialne stroške skladno s tar. št. 6002 ZOdvT, 55,00 EUR za plačano sodno takso (tar. št. 4021 ZST-1) in 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 222,14 EUR.

10. Pritožba tako ni utemeljena in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem drugem odstavku izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.

(1) Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine poleg dovolilnega dela, v katerem sodišče dovoli izvršbo za poplačilo zahtevane terjatve, vsebuje tudi t.i. naložitveni oziroma kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži, da v 8 dneh poravna terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine torej sodišče ne dovoli le oprave izvršbe, temveč izda tudi plačilni nalog.

(2) Tako odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-1273/07 z dne 22. 05. 2008 in odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 200/2008 z dne 22. 9. 2009. Odločitev o umiku izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine je odvisna od faze, v kateri se izvršilni postopek v trenutku umika nahaja.

(3) Primerjaj tudi odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 409/2011 z dne 19. 5. 2011 in opr. št. II Cp 2802/2011 z dne 23. 1. 2012. (4) Tako Vrhovno sodišče RS v odločbi opr. št. II Ips 383/2005 z dne 30. 8. 2007. (5) Primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9.