Jedro

Določilo četrtega odstavka 3. člena o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem je neločljivo povezano s VI. postavko prvega odstavka 9. člena Odredbe, ki se je valorizirala. Od prvotnega besedila odredbe so bili namreč sprejeti štirje Sklepi o uskladitvi zneskov nagrad za delo stečajnih upraviteljev (Ur. l. RS, št. 18/2002, 27/2003, 56/2004, 56/2005) ki so (med drugim) usklajevali zneske nagrad iz tabele prvega odstavka 3. člena z rastjo cen življenjskih potrebščin. Skladno tem spremembam je treba prilagoditi tudi znesek najvišje nagrade iz četrtega odstavka 3. člena Odredbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

M. Ž. sam nosi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. St 36/95-943 z dne 8.5.2006 odmerilo nagrado za bivšega stečajnega upravitelja M. Ž. in stečajno upraviteljico D. R. v bruto znesku 102.772,86 EUR (24.628.488,00 SIT). V tem delu ta sklep ni bil izpodbijan. Zgolj o delitvi celotne nagrade ter razdelitvi še neizplačanega dela nagrade v višini 47.915,60 EUR (11.482.497,00 SIT) pa je prvostopenjsko sodišče ponovno odločalo z izpodbijanim sklepom opr. št. St 36/95-974 z dne 3.7.2007. Pri tem je stečajni senat z izpodbijanim sklepom razdelil celotno (že pravnomočno odmerjeno) nagrado v razmerju 88% razrešenemu stečajnemu upravitelju M. Ž. in 12% kasneje imenovani stečajni upraviteljici D. R. Prvi je od neizplačanega dela nagrade prejel 42.165,72 EUR, stečajna upraviteljica pa 5.749,88 EUR. Pritožbo stečajne upraviteljice je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

2. Sklepa prvostopenjskega in pritožbenega sodišča izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP.

3. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno zato, ker naj bi nižji sodišči nepravilno uporabili določbo 13. člena Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (Ur. l. RS, št. 16/2002 s spremembami - Odredba) v zvezi s 83. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPPSL, Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami).

4. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sklep sodišča prve stopnje glede odmere in razdelitve povišane nagrade zaradi imenovanja drugega upravitelja ne navaja nobenega razloga, razlogi sodišča druge stopnje pa naj bi bili v tem delu tako nejasni in pomanjkljivi, da je preizkus sklepa onemogočen.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pritožnici v postopku pred drugostopenjskim sodiščem in M. Ž.. M. Ž. je v odgovoru predlagal njeno zavrnitev.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Ker so sredstva v tem stečajnem postopku znašala 5.520.937,69 EUR (prej 1.323.037.509,94 SIT), je prvostopenjsko sodišče s sklepom opr. št. St 36/95-943 z dne 8.5.2006 odmerilo najvišjo nagrado v višini 102.772,85 EUR, očitno upoštevaje VI. postavko prvega odstavka 3. člena Odredbe, ki se uporablja na podlagi tretjega odstavka 83. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami, ki ga je treba uporabiti na podlagi 2. odstavka 493. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007). Zgolj o razdelitvi ter o pripadajočih deležih še neizplačanega dela nagrade v višini 47.915,60 EUR (11.482.497,00 SIT) pa je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom opr. št. St 36/95-974 odločilo glede na kriterije za določanje nagrade, ki so podrobneje opredeljeni v 2. in 3. členu ter prvem odstavku 13. člena Odredbe.

8. Pritožnica je s pritožbo izpodbijala odmero nagrade M. Ž. z opozorilom, da je slednji skupaj z 20% povišanjem po drugem odstavku 13. člena Odredbe prejel več, kot če bi celoten postopek vodil sam. Po pritožničinem razumevanju četrtega odstavka 3. člena Odredbe je znesek 87.631,45 EUR najvišja nagrada, ki jo posamezni stečajni upravitelj lahko prejme za svoje delo, če celoten postopek vodi sam. Pritožbeno sodišče je preverilo prvostopenjsko uporabo kriterijev pri odmeri nagrad v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, pritožbeno trditev o nepravilnem povišanju nagrade M. Ž. pa je zavrnilo z opozorilom na 13.a člen Odredbe (sprememba, objavljena v Ur. l. RS, št. 69/2004). Le-ta določa, da se nagrada lahko poveča za davek na dodano vrednost. 9. Iz doslej obrazloženega sledi, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju o nagradi ni uporabilo drugega odstavka 13. člena Odredbe, temveč je le razdelilo že pravnomočno odmerjeno najvišjo nagrado v višini 102.772,85 EUR, upoštevaje opravljena dela obeh stečajnih upraviteljev z vidika obsega in zahtevnosti. Ker povečanje skupne nagrade v primeru imenovanja drugega upravitelja po drugem odstavka 13. člena Odredbe ni obvezno, prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno obrazložiti, zakaj izjemnega povišanja nagrade ni uporabilo. Sodišče druge stopnje pa je dopolnilo razloge sodišča prve stopnje z opozorilom na 13.a člen Odredbe, ker je očitno štelo, da je bil najvišji znesek nagrade iz četrtega odstavka 3. člena Odredbe s prvostopenjskim sklepom prekoračen.

10. Iz doslej obrazloženega sledi, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razume in ga lahko preizkusi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

11. Zmotno je stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je bila nagrada za dela stečajnih upraviteljev odmerjena upoštevaje drugi odstavek 13. člena Odredbe. Nagrada v znesku 102.772,85 EUR, pravnomočno odmerjena v sklepu opr. št. St 36/95-943 z dne 8.5.2006, je namreč upoštevala najvišjo možno nagrado iz VI. postavke prvega odstavka 3. člena brez povišanja iz drugega odstavka 13. člena Odredbe. Očitek zahteve za varstvo zakonitosti o napačni uporabi drugega odstavka 13. člena Odredbe zato ni utemeljen.

12. Vrhovno državno tožilstvo je v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavilo, da je znesek 88.000,00 EUR najvišja nagrada za stečajnega upravitelja, ki sam izpelje celoten stečajni postopek. Pri tem je očitno izhajalo iz določbe četrtega odstavka 3. člena Odredbe, ki določa najvišjo nagrado stečajnemu upravitelju, ki v nobenem primeru ne sme preseči 21.000.000,00 SIT (87.637,45 EUR). Temu izhodišču Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Določilo četrtega odstavka 3. člena Odredbe je namreč neločljivo povezano s VI. postavko prvega odstavka 3. člena Odredbe, ki se je valorizirala. Od prvotnega besedila Odredbe so bili namreč na podlagi 14. člena Odredbe sprejeti štirje Sklepi o uskladitvi zneskov nagrad za delo stečajnih upraviteljev (Ur. l. RS, št. 18/2002, 27/2003, 56/2004, 56/2005 - Sklepi), ki so (med drugim) usklajevali zneske nagrad iz tabele prvega odstavka 3. člena z rastjo cen življenjskih potrebščin. Skladno tem spremembam je treba prilagoditi tudi znesek najvišje nagrade iz četrtega odstavka 3. člena Odredbe. Sicer bi bila merila za določanje nagrade stečajnemu upravitelju iz 2. člena Odredbe nepotrebna in zavajajoča, saj bi bil najvišji znesek nagrade v četrtem odstavku 3. člena določen nižje, kot se ga lahko odmeri, upoštevaje okvir tabele iz prvega odstavka 3. člena. Upoštevaje prvotno usklajenost najvišjih zneskov nagrade iz prvega in četrtega odstavka 3. člena Odredbe (Ur. l. RS, št. 16/2002), bi naknadni razkorak med četrtim odstavkom 3. člena in VI. postavko iz tabele prvega odstavka 3. člena Odredbe pomenil ugodnejše obravnavanje prvotnih stečajnih upraviteljev. Edino logično je zato, da je znesek iz četrtega odstavka 3. člena Odredbe izenačen z najvišjo nagrado iz VI. postavke tabele iz prvega odstavka 3. člena, ki je usklajena z zadnjim Sklepom (Ur. l. RS, št. 27/2003) na 102.772.86 EUR. Izhodišče zahteve za varstvo zakonitosti o najvišji možni nagradi prvega stečajnega upravitelja brez dela iz naslova povišanja po drugem odstavku 13. člena Odredbe zato ni pravilno.

13. Ker se je po povedanem izkazalo, da razlogi, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s 291. členom ZPP).

14. M. Ž. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zahteval povrnitev svojih stroškov. Za povrnitev teh stroškov ni podlage v določbah ZPP.