Jedro

Odločba v smislu ZUP in ZUS je le tista odločba, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Ugotovitev izida glasovanja ni takšno odločanje, ampak gre za ugotovitev dejstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. II. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Rektorja Univerze ... (v nadaljevanju Rektor) z dne 20. 3. 2007 (v nadaljevanju odločba Rektorja), v kateri je bilo ugotovljeno, da Senat Univerze ... (v nadaljevanju Senat U) na tajnem glasovanju ni dal soglasja k izvolitvi tožeče stranke v naziv docent za predmet ...

2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo zavrglo zato, ker je tožeča stranka vložila tožbo zoper akt soglasja, ki ga je v postopku habilitacije upravičen izdati Senat U, preden o predlagani izvolitvi v naziv odloči senat fakultete. Ker z izpodbijanim aktom o soglasju ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ta ne more biti predmet upravnega spora po 2. in 4. členu ZUS-1. Sodno varstvo pravic in pravnih koristi je kandidatom v postopku prve izvolitve v (višji) naziv zagotovljeno zoper končno odločbo senata fakultete, ki je po Zakonu o visokem šolstvu (ZViS, Uradni list RS, št. 119/06-UPB3, 59/07-ZŠtip, 15/08 - odločba US in 64/08) in Statutu Univerze ... (Uradni list RS, št. 22/07-UPB3, v nadaljevanju Statut U) pristojen na podlagi predhodnega soglasja Senata U, odločati o predlagani izvolitvi v naziv. Ugovore, ki se nanašajo na (ne)izdano soglasje Senata U, lahko tožeča stranka uveljavlja le v postopku zoper končno odločitev senata fakultete. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper 1. in 2. točko izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov pritožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka navaja, da je odločba Rektorja U posamični akt, s katerim je tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke iz 49., 50. in 59. člena Ustave RS (URS), zaradi česar jo je tožeča stranka upravičena izpodbijati po določbah prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in drugega odstavka 157. člena URS. Tožeča stranka je namreč izpodbijala odločbo Rektorja in ne soglasje Senata U. Odločitev o soglasju Senata U je kvečjemu predhodno vprašanje za odločanje o zakonitosti izpodbijane odločbe Rektorja. Po presoji tožeče stranka pa je bilo soglasje Senata U dano, saj tako določa peti odstavek 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/07 in 65/08). Sodišče prve stopnje bi moralo v zadevi odločiti meritorno, saj je izpodbijana odločba dokončna ter ima vpliv na izvolitev tožeče stranke v naziv docent, kar pomeni, da vsekakor posega v njen pravni položaj. To izhaja tudi iz sodbe, U 388/2007 z dne 24.9.2008, kjer je Upravno sodišče odločilo meritorno, zato bi moralo skladno z načelom enakosti pred zakonom ter načelom enakega varstva pravic tudi v obravnavani zadevi odločiti po vsebini.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da zoper akt soglasja Senata U v postopku imenovanja v naziv docent, o izvolitvi katerega odločajo senati fakultet, ni dopustno vložiti tožbe v upravnem sporu. Izpodbijana odločba je ugotovitvena, zato Rektor z njo ni odrekel soglasja tožeči stranki, ampak je le ugotovil odločitev Senata U. Namen izdaje izpodbijane odločbe je obvestitev tožeče stranke o izidu glasovanja članov Senata U, zato z njo niso mogle biti kršene ustavne pravice tožeče stranke. V habilitacijskem postopku po določbah Statuta U ni mogoče uporabiti določbe petega odstavka 209. člena ZUP, zaradi česar tam naveden fikcija za obravnavano zadevo ni uporabna. Tožena stranka še navaja, da zatrjevane kršitve določb URS niso utemeljene. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča sta 1. in 2. točka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zakoniti.

K 1. točki izreka:

7. Po presoji Vrhovnega sodišča odločba Rektorja po vsebini ni odločba v smislu ZUP, čeprav ima naziv "odločba" saj z njo ni bilo odločeno o upravni zadevi. S prvim odstavkom 2. člena ZUP je predpisano, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. To pomeni, da mora biti z odločbo v smislu ZUP odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Z odločbo Rektorja pa o tem ni bilo odločeno, temveč je v njej zgolj ugotovljen rezultat tajnega glasovanja Senata U, zaradi česar gre za ugotovitev dejstva in odločbe Rektorja po njeni vsebini ni mogoče šteti za ugotovitveno odločbo v smislu ZUP, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Takšne odločbe pa tudi ni dopustno izpodbijati po 2. in 4. členu ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila obravnava tožbe s strani sodišča prve stopnje preširoka, saj je tožeča stranka izrecno izpodbijala zgolj odločbo Rektorja in ne soglasja Senata U. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče soglaša s stališčem iz prvostopnega sklepa, da je akt soglasja mogoče izpodbijati šele s pritožbo zoper odločbo senata fakultete. Akt soglasja je namreč zgolj akcesorni akt, ki nima lastnosti samostojne upravne odločbe.

9. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3, 45/08-ZArbit, 45/08, 111/08 - odločba US in 121/08 - sklep US) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da se ZPP primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, uporabilo določbo 76. člena ZUS-1 in zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim je bila njena tožba zavržena.

10. Glede na to da je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, tudi ni podlage za spremembo odločitve prvostopnega sodišča o stroških postopka na prvi stopnji, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

11. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, z ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča, zaradi tega stroški za njegovo vložitev po presoji Vrhovnega sodišča niso bili potrebni in je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.