Jedro

Določila 30. člena Splošnih pogojev AK 02/16 v danem primeru, ko zavarovanec in zavarovalec nista isti osebi (ob ugotovitvi, da je bila v času obravnavanega škodnega dogodka uporabnica vozila zavarovalka - leasigojemalka, ki na kraj dogodka ni poklicala policije), in ko zavarovanka na ravnanje leasingojemalje takoj po nastopu škodnega dogodka ni imela prav nobenega vpliva, ni mogoče uporabiti v breme tožeče stranke kot zavarovanke, ki naložene obveznosti, za kršitev katere splošni pogoji predpisujejo tako hudo sankcijo, kot je neizpodbitna domneva o nedokazanosti škodnega dogodka in posledična izguba zavarovalnih pravic, niti ni mogla izpolniti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrne in v točkah I in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati tožeči stranki odškodnino za materialno škodo v višini 4.210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2017 do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.704,37 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe (točki I in II izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nastanka škodnega dogodka oz. zavarovalnega primera. Vztraja, da tožeča stranka nastanka škodnega dogodka ni dokazala, saj zgolj pavšalne in neprepričljive izpovedbe prič in leasingojemalke, ki so zainteresirane za izid postopka, ne morejo nadomestiti objektivnih znakov škodnega dogodka. V zatrjevan način in okoliščine dogodka pa nenazadnje dvomi tudi izvedenec. Izkustveno neverjetno in neodgovorno je, da oseba, ki se ji v tujini pripeti nesreča z veliko materialno škodo (vozilo je bilo nevozno), o dogodku ne obvesti policije. V takšnem primeru se skladno z določilom četrtega odstavka 30. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska 02/16 (v nadaljevanju Splošni pogoji AK 02/16) šteje, da zavarovanec nastanka škodnega dogodka ni dokazal. Po mnenju tožene stranke navedeno določilo velja tako za zavarovanca kot za zavarovalca. Zaradi neprijave dogodka policiji pa gre v danem primeru tudi za vzpostavitev domneve alkoholiziranosti in posledično izključitev zavarovalnega kritja na podlagi določila 4. točke prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev AK 02/16. Pritožnica v nadaljevanju sodišču prve stopnje očita še bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni presojalo njenih navedb, da tožeča stranka od tožene stranke in leasingojemalke na isti dejanski in pravni poldagi terja praktično isto terjatev. S predmetno tožbo od tožene stranke zahteva plačilo zavarovalnine iz naslova materialne škode na vozilu, ki je bilo predmet pogodbe o finančnem leasingu med tožečo stranko kot leasingodajalko in voznico S. F. kot leasigojemalko. Z drugo tožbo pa od leasingojemalke terja plačilo iste terjatve na podlagi Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu št. FL. 16 zaradi neizpolnitve pogodbe in prenehanja le-te. Sodišče bi zato moralo po mnenju tožene stranke predmetni postopek prekiniti.

Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. O stroških postopka naj pritožbeno sodišče odloči v njeno korist. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus izpodbijane odločitve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni obremenjena s kakšnimi uradoma upoštevnimi niti pritožbeno uveljavljanimi kršitvami določb postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za presojo pravno pomembna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožeča stranka v obravnavani zadevi v posledici škodnega dogodka - prometne nezgode z dne 19. 3. 2017, v kateri je bilo udeleženo zavarovano vozilo v lasti tožeče stranke kot leasingodajalke in zavarovanke, uveljavlja plačilo zavarovalnine na podlagi sklenjenega avtomobilskega kasko zavarovanja po zavarovalni polici 000671-9223284 z dne 10. 2. 2017, ki jo je kot zavarovalec v korist zavarovanca (leasingodajalca) sklenila leasingojemalka S. F..

7. Med pravdnima strankama je bil primarno sporen nastanek zavarovalnega primera in s tem obveznost tožene stranke za izplačilo zavarovalnine. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju, ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, po skrbni in celoviti presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj zaključilo, da je tožeča stranka dokazala nastanek škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje v celoti povzema prepričljivo dokazno oceno v tč. 16 do 19 obrazložitve izpodbijane sodbe in glede izrecnih pritožbenih navedb dodaja:

8. Pravila pravdnega postopka ne vsebujejo formalnih dokaznih pravil, ki bi dajala prednost ali večjo težo posamezni vrsti dokaznih sredstev. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka glede nastanka škodnega dogodka ni predložila nobenih objektivnih in relevantnih dokaznih sredstev1, so zato neutemeljene. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje o nedokazanosti zavarovalnega primera iz razloga, ker voznica (leasingojemalka) na kraj škodnega dogodka ni poklicala policije, kar bi skladno s 30. členom Splošnih pogojev AK 02/16 bila dolžna storiti. Takšno stališče je materialnopravno zmotno in v nasprotju z določilom 942. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti.

9. Določilo 30. člena Splošnih pogojev opredeljuje zavarovančeve dolžnosti po zavarovalnem primeru. Med drugim v v 4. točki prvega odstavka določa, da je v zavarovalnem primeru, nastalem zaradi prometne nesreče, v katerem je prišlo do telesnih poškodb ali pa so nastale večje poškodbe na zavarovanem predmetu (aktiviranje zračnih blazin, nevozno vozilo, prevračanje vozila, ipd.), zavarovanec dolžan pri policiji nemudoma zahtevati ogled kraja dogodka. Četrti odstavek istega člena določa, da se v primeru, če zavarovanec ne ravna v skladu z dolžnostmi, določenimi s temi pogoji, šteje, da ni dokazal nastanka zavarovalnega primera oziroma višine škode.

10. Po oceni sodišča druge stopnje določila 30. člena Splošnih pogojev AK 02/16 v danem primeru, ko zavarovanec in zavarovalec nista isti osebi (ob ugotovitvi, da je bila v času obravnavanega škodnega dogodka uporabnica vozila zavarovalka - leasigojemalka, ki na kraj dogodka ni poklicala policije), in ko zavarovanka na ravnanje leasingojemalje takoj po nastopu škodnega dogodka ni imela prav nobenega vpliva, ni mogoče uporabiti v breme tožeče stranke kot zavarovanke, ki naložene obveznosti, za kršitev katere splošni pogoji predpisujejo tako hudo sankcijo, kot je neizpodbitna domneva o nedokazanosti škodnega dogodka in posledična izguba zavarovalnih pravic, niti ni mogla izpolniti.

11. Sodišče prve stopnje je po načelu proste presoje dokazov pri presoji obstoja škodnega dogodka upoštevalo izpovedbe zaslišanih prič in objektivne ugotovitve izvedenca J. J. V., ki je potrdil obstoj vzročne zveze med zatrjevanim potekom prometne nezgode in nastalimi poškodbami vozila.

12. Izpovedbe zaslišanih prič o odločilnih dejstvih v zvezi z zatrjevanim nastankom škodnega primera so skladne in konkretne, zato jim tožena stranka neutemeljeno pripisuje pavšalnost, neprepričljivost in neverodostojnost. Zgolj dejstvo, da je kakšna priča zainteresirana za izid tega postopka, še ne pomeni, da je njena izpoved samodejno neverodostojna oziroma, da je sodišče ne sme upoštevati. Sodišče presodi njeno dokazno vrednost v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, kar je v obravnavnem primeru tudi storilo. Skladne izpovedbe prič o nastanku škodnega dogodka so bile nenazadnje potrjene tudi z objektivnimi ugotovitvami izvedenca, ki je glede na poškodbe vozila zaključil, da je možno, da je prišlo do prometne nesreče na zatrjevan način (s trčenjen sprednejga levega dela vozila v levi robnik in oviro), s tem da je bila ovira močna in čvrsta (izvedensko mnenje z dne 24. 10. 2018), nato pa v dopolnitvi mnenja odgovoril, da je bila ovira, v katero je trčilo vozilo, najverjetneje čvrsto raščeno in ukoreninjeno drevo (ne nujno zelo veliko, lahko ozko) ali pokončen drog, vgrajen v podlago oz. drug, sličen objekt (dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 26. 3. 2019). Izvedenec tako ni ovrgel možnosti, da je bila ovira v katero je trčilo vozilo, drevo, pač pa jo je z veliko verjetnostjo potrdil. Prav tako izvedenec ni ovrgel možnosti, da je šlo za manjše drevo. Pritožbeni očitki, da je sprejeta dokazna ocena neskladna z ugotovitvami izvedenca, so zato v celoti neutemeljeni.

13. Tožeča stranka kot leasingodajalka glede na izrecno določilo 2. točke drugega odstavka 7. člena Splošnih pogojev AK 02/16, po katerem zavarovalnica krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru zavarovancu, ki se ukvarja z dajanjem vozil v zakup ali najem, če je zavarovalni primer povzročil voznik, ki je vozilo najel ali vzel v zakup, četudi je vozil pod vplivom alkohola, tudi ni izgubila zavarovalnega kritja iz razloga po 4. točki prvega odstavka istega člena (domneva alkoholiziranosti). V tem kontekstu so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka pravice iz zavarovalne pogodbe izgubila zaradi vzpostavljene domneve alkoholiziranosti voznice.

14. Da pogodbeno razmerje med tožečo stranko kot leasingodajalko in voznico S. F. kot leasingojemalko na podlagi med njima sklenjene Pogodbe o finančnem leasingu z dne 10. 2. 2017, ki ni predmet presoje v tem gospodarskem sporu, ne vpliva na presojo upravičenosti do plačila zavarovalnine po sklenjeni zavarovalni pogodbi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v razlogih izpodbijane sodbe (tč. 7 obrazložitve). Zato so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do teh ugovornih navedb tožene stranke ni opredelilo in je v tem kontekstu bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, neutemeljene. Terjatev na izplačilo zavarovalnine, ki jo v tem postopku od zavarovalnice na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe uveljavlja tožeča stranka kot zavarovanka ter morebitna terjatev, ki jo v drugem postopku tožeča stranka kot leasingodajalka uveljavlja od leasingojemalke na podlagi Pogodbe o finančnem leasingu, ne izhajata iz iste pravne podlage, zato so pritožbena prizadevanja po prekinitvi predmetnega postopka zaradi litispendence pravno neutemeljena.

15. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za izplačilo zavarovalnine za materialno škodo, nastalo v škodnem dogodku z dne 19. 3. 2017 utemeljen. Višina tožbenega zahtevka pritožbeno ni sporna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k sprejeti odločitvi, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).

1 Tožena stranka ne pojasni katera naj bi to bila, a glede na poudarjenje potrebe po klicu policije, je predpostavljati, da misli na listinska dokazila, kot npr. policijski zapisnik.