Jedro

Z nastopom fikcije pripoznave zahtevka je odpadla vsakršna potreba po dokazovanju. Nasprotna prizadevanja pritožnice (češ, da bi sodišče prve stopnje vseeno moralo izvesti dokaz z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika) nimajo podlage v procesnem pravu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 389,89 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9783/2014 z dne 28. 1. 2014 ostane v veljavi za glavnico v višini 645,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 637,60 EUR od 13. 2. 2013 dalje do plačila in od 7,65 EUR od 8. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne 401,55 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podredno, da jo spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9783/2014 z dne 28. 1. 2014 v celoti razveljavi, tožeči stranki pa naloži povračilo toženkinih pravdnih stroškov. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka predlagala, da sodišče izvede glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je narok za glavno obravnavo razpisalo za dan 24. 2. 2015. Vabilo je bilo toženi stranki vročeno dne 2. 2. 2015, v katerem je bila tožena stranka izrecno opozorjena na posledice izostanka z naroka (prim. 7. točko vabila, l. št. 66 spisa). Tožena stranka na narok, ki ga je sodišče izvedlo na razpisani datum (in je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni izvedlo glavne obravnave in s tem očitek o kršitvi 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni pristopila, niti za svoj izostanek ni navedla opravičljivega razloga. Ker obenem zahtevek tožeče stranke ne nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je s tem nastopil dejanski stan, kot ga predvideva tretji odstavek 454. člena ZPP (tj. vzpostavitev fikcije, da tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznava) in v tej posledici zakonito izdalo sodbo na podlagi pripoznave.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svoja pooblastila in ravnalo arbitrarno s tem, ko je upoštevalo le okoliščine, ki gredo toženi stranki v breme. S pripoznavo zahtevka (ki je bila v konkretnem primeru v skladu s tretjim odstavkom 454. člena ZPP vzpostavljena s fikcijo) se namreč šteje, da je tožena stranka izjavila svojo voljo, da naj bo obsojena na tisto, kar tožeča stranka zahteva s tožbo. To pa pomeni, da spora med strankama ni več, vsled česar sodišče prve stopnje ni bilo več dolžno niti upravičeno presojati, ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen in ali so bila dejstva, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali, resnična (prim. A. Galič, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, str. 77). Povedano drugače: z nastopom fikcije pripoznave zahtevka je odpadla vsakršna potreba po dokazovanju. Nasprotna prizadevanja pritožnice (češ, da bi sodišče prve stopnje vseeno moralo izvesti dokaz z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika) nimajo podlage v procesnem pravu.

7. Enako velja za pritožbeno navedbo, da bi tožeča stranka toženi morala povrniti stroške ugovora zoper sklep o izvršbi. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil. Odločilno je torej načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (prim. N. Betteto, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 29), zato tožena stranka, ker je v pravdi v celoti propadla, v konkretnem primeru ni upravičena do povračila nobenih stroškov, ki so ji nastali med postopkom ali zaradi postopka.

8. Neutemeljene so trditve pritožnice, da ni jasno na kakšni osnovi je sodišče prve stopnje odmerilo stroške. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje stroške odmerilo na podlagi stroškovnika, ki ga je tožeča stranka podala v odgovoru na tožbo in na naroku dne 24. 2. 2015 (prim. l. št. 42 in 69 spisa). Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožeča stranka stroške priglasila na način, ki je v sodni praksi splošno uveljavljen.

9. Tožena stranka sicer v pritožbi smiselno napada opredeljenost stroškov tožeče stranke s sklicevanjem na besedilo 11. in 13. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), vendar pritožbeno sodišče poudarja, da se omenjeni določbi uporabljata le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, za povrnitev stroškov v pravdnem postopku pa zadošča, da je stroškovnik skladen z določbo drugega odstavka 163. člena ZPP, tej zahtevi pa je tožeča stranka zadostila. Konkretno, tožeča stranka je v stroškovniku navedla, da zahteva povrnitev nagrade za postopek v znesku 55,90 EUR (1,3 x 43 EUR, tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok v znesku 51,60 EUR (1,2 x 43 EUR, tar. št. 3102 ZOdvT), potnih stroškov pooblaščenca tožeče stranke na relaciji Ljubljana – Kranj – Ljubljana (2 x 29 km x 0,37 EUR = 21,46 EUR), vse povečano za 22% DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), potnih stroškov tožeče stranke za prihod na narok na relaciji Maribor – Kranj – Maribor v višini 116,92 EUR (2 x 158 km x 0,37 EUR) in sodne takse, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno štelo za potrebne stroške, pravilna je tudi njihova višina (glej izračun v oklepajih). Nepravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki priznalo priglašeni pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR. ZOdvT namreč v tar. št. 6002 določa pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20% nagrade, vendar največ v znesku 20,00 EUR, 20% nagrade pa v konkretnem primeru znaša 11,18 EUR, skupaj z 22% DDV 13,64 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano II. točko izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 389,89 EUR.

10. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).