Jedro

Po delni ugoditvi pritožbi je določena odškodnina za celotno nematerialno škodo brez upoštevanja tožničinega soprispevka v višini 98.000,00 EUR (30.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 4.000,00 EUR za strah, 4.000,00 EUR za skaženost in 60.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), ki ustreza dobrim 83 povprečnim neto plačam v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pomeni pravično zadoščenje za škodo, ki jo je tožnica utrpela, utrpela pa je hudo poškodbo glave, ki ustreza po klasifikaciji po Fischerju V. stopnji.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je tudi nepreverljiv zaključek sodišča prve stopnje, ki izhaja iz drugega odstavka na strani 52 obrazložitve izpodbijane sodbe, to je, da se je višina tožničine invalidske pokojnine od 1. 5. 2015 občasno revalorizirala in da bi bilo treba na enak način revalorizirati in ohranjati enako vrednost glede na rast življenjskih stroškov tudi izhodiščni znesek 994,04 EUR, da sprememba višine invalidske pokojnine ni vplivala na višino vsakomesečne izgube zaslužka z izhodiščno nesporno vrednostjo 332,21 EUR, ker tega zaključka ni sodišče prve stopnje utemeljilo z nobenim objektivnim dejstvom (okoliščino). Zato je sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 332. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Drugih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma, pa ni ugotovilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se:

1. a) odločitev v točki I/II izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da ta točka izreka poslej v celoti glasi: ″Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 12.640,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2014 dalje do plačila ter tudi zakonske zamudne obresti od zneska 39.000,00 EUR od 8. 6. 2014 do 4. 10. 2016, v presežku za plačilo še 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2014 dalje do plačila pa se tožbeni zahtevek zavrne.″ b) v šesti vrstici točke III/II izreka sodbe prve stopnje se znesek ″93,70 EUR″ nadomesti z zneskom ″73,90 EUR″.

2. Delno se razveljavijo odločitve v točkah IV/II, V/II in VI/II, in sicer v obsegu: a) odločitev v točki IV/II izreka se razveljavi glede glavnice 4.983,12 EUR v delu za znesek 129,64 EUR (potrdi se za glavnico v višini 4.853,48 EUR) in razveljavi se odločitev v delu, da mora toženka plačati zakonske zamudne obresti od zaporednih mesečnih zneskov po 18,52 EUR v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 7. 2016 od vsakega 16. dne v mesecu do plačila za tekoči mesec (potrdi pa se odločitev v delu, da mora toženka plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zaporednih mesečnih zneskov po 313,69 EUR v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 7. 2016 od vsakega 16. dne v mesecu do plačila za tekoči mesec), b) odločitev v točki V/II izreka se razveljavi glede glavnice 19.268,18 EUR v delu za znesek 5.912,93 EUR (potrdi pa se odločitev v delu, da mora toženka plačati tožnici 13.355,25 EUR), to je za čas od 1. 8. 2016 do 30. 9. 2016 za znesek nad 313,69 EUR mesečno, za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 za znesek nad 329,30 EUR mesečno, za čas od 1. 1. 2017 do 30. 9. 2017 za znesek nad 326,23 EUR mesečno, za čas od 1. 10. 2017 do 31. 12. 2017 za znesek nad 296,42 EUR mesečno, za čas od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 za znesek nad 289,82 EUR mesečno, za čas od 1. 4. 2018 do 31. 1. 2019 za znesek nad 286,45 EUR mesečno, za čas od 1. 2. 2019 do 1. 2. 2020 za znesek nad 269,72 EUR mesečno in za čas od 1. 2. 2020 do 30. 6. 2020 za znesek nad 236,00 EUR mesečno.

c) odločitev v točki VI/II izreka se delno razveljavi glede mesečne odškodninske rente nad zneskom 236,00 EUR za čas od 1. 7. 2020 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za tekoči mesec, d) odločitev v točki VII/II izreka se razveljavi, ter se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: - da se nadaljuje pravdni postopek, prekinjen s sklepom z dne 11. 10. 2019 (točka I izreka), - da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici za nepremoženjsko škodo 33.640,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2014 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 39.000,00 EUR od 8. 6. 2014 do 4. 10. 2016, v presežku za plačilo še 14.359,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2014 dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne (točka I/II izreka), - da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči 1.647,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2014 dalje do plačila ter iz naslova stroškov prevoza v znesku 243,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2014 dalje do plačila, v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1.747,00 EUR od 13. 6. 2012 do 7. 6. 2014, od zneska 230,69 EUR od 3. 12. 2014 do 4. 10. 2016 in od zneska 10,43 EUR od 15. 10. 2009 do 17. 10. 2010 pa se tožbeni zahtevek zavrne (točka II/II izreka), - da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka v netu znesku 787,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 73,90 EUR od 16. 7. 2013 dalje do plačila, od135,93 EUR od 16. 7. 2013 dalje do plačila, od 114,22 EUR od 16. 9. 2013 dalje do plačila, od 73,90 EUR od 16. 10. 2013 dalje do plačila, od 114,22 EUR od 16. 11. 2013 dalje do plačila, od 92,76 EUR od 16. 4. 2014 dalje do plačila, od 93,70 EUR od 16. 12. 2014 dalje do plačila, od 35,35 EUR od 16. 1. 2015 dalje do plačila in od 73,08 EUR od 16. 2. 2015 dalje do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek za glavnico 180,95 EUR in za presežne zamudne obresti zavrne (točka III/II izreka), - da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka v netu znesku 4.983,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.657,68 EUR od 16. 12. 2015 dalje do plačila, od naslednjih zaporednih mesečnih zneskov po 332,21 EUR v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 7. 2016 pa od vsakega 16. dne za tekoči mesec dalje do plačila, tožbeni zahtevek za presežne zamudne obresti pa se zavrne (točka IV/II izreka), - da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka v netu znesku 19.268,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zaporednih mesečnih zneskov pod 332,21 EUR v obdobju od 1. 8. 2016 do 30. 6. 2020 od vsakega 16. dne za tekoči mesec dalje do plačila (točka V/II izreka), - da je toženka dolžna tožnici od 1. 7. 2020 dalje plačevati mesečno odškodninsko rento zaradi izgubljenega zaslužka v netu višini 332,21 EUR, in sicer v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dneva po zapadlosti posamičnega rentnega obroka dalje do plačila (točka VI/II izreka), - da je toženka dolžna tožnic v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka 9.877,18 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema sodbe (točka VII/II izreka).

2. Toženka je s pritožbo delno izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, in sicer odločitve pod: - točko I/II izreka v delu nad prisojenim zneskom 6.640,80 EUR (izpodbijala je 27.000,00 EUR), - točko III/II izreka glede dosojenih zakonskih zamudnih obresti od zneska 19,80 EUR od 16. 7. 2013 dalje do plačila, - točko IV/II izreka glede plačila odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 do 31. 7. 2016 nad zneskom 313,69 EUR mesečno, - točko V/II izreka nad zneskom 13.355,25 EUR (izpodbijala je znesek 5.912,93 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 1. 8. 2016 do 30. 9. 2016 nad zneskom 313,69 EUR mesečno, za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 nad zneskom 329,30 EUR mesečno, za čas od 1. 1. 2017 do 30. 9. 2017 nad zneskom 326,23 EUR mesečno, za čas od 1. 10. 2017 do 31. 12. 2017 nad zneskom 296,42 EUR mesečno, za čas od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 nad zneskom 289,82 EUR mesečno, za čas od 1. 4. 2018 do 31. 1. 2019 nad zneskom 286,45 EUR mesečno, za čas od 1. 2. 2019 do 1. 2. 2020 nad zneskom 269,72 EUR mesečno in za čas od 1. 2. 2020 do 30. 6. 2020 nad zneskom 236,00 EUR mesečno, - točko VI/II izreka za plačilo mesečne odškodninske rente od 1. 7. 2000 dalje nad zneskom 236,00 EUR in - točko VII/II izreka, to je odločitev o stroških postopka.

V pritožbi je toženka uveljavljala pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v izpodbijanem delu v celoti zavrne ter ponovno oceni uspeh strank v pravdi, podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju obrazložitve te odločbe, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe, s katerimi je toženka izpodbijala višino prisojene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in navajala, da je določena odškodnina za ti dve obliki nematerialne škode pravična. Nasprotovala je pritožbeni trditvi, da tožnica ni podala trditvene podlage glede valorizacije mesečnega osebnega dohodka, da je potrebno ohranjati tudi vrednost izhodiščnega zneska plače 994,04 EUR, ker je v pripravljalni vlogi z dne 5. 7. 2016 podala zelo jasno trditveno podlago in predlagala, da sodišče imenuje izvedenca finančne stroke, ki naj pri takratnem delodajalcu tožnice pribavi podatke o primerljivih delavcih, oziroma podatke o njihovih prejetih prejemkih ter podatke o višini neto plače, ki bi jo danes prejemala tožnica, če do škodnega dogodka ne prišlo ter poleg neto plače še višino prejete stimulacije ter naj na podlagi teh podatkov izračuna neto izgubo na osebnem dohodku. Dodala je še, da je prepričana, da bo izvedenec finančne stroke, če bo moralo glede na pritožbo toženke v zvezi s prisojeno izgubo na dohodku ter mesečno rento pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, izračunal še bistveno višjo izgubo na osebnem dohodku od te, ki jo je doslej izračunalo sodišče prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (prvi odstavek 350. člena ZPP).

5. Pritožba izpodbija višino določene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navaja, da je odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti ob polnem temelju 50.000,00 EUR previsoka za najmanj 25.000,00 EUR, če ne za 37.500,00 EUR. Ob polnem temelju bi tožnici šla odškodnina v višini od 12.500,00 EUR do največ 25.000,00 EUR. Čas kompleksne rehabilitacije je trajal pol leta, v tem času je bilo z medicinskega vidika narejeno vse, kar je lahko pripomoglo s strani zdravstvene oskrbe k vračanju tožničinih funkcij in ni bilo več pričakovati sprememb v prizadetosti. Ponavljajoče glavobole je imela tožnica že pred prometno nesrečo, ko tudi je prišlo do kasne komplikacije s pojavom epilepsije, za vrsto zatrjevanih bolečin, težav in neugodnosti pa je bilo ugotovljeno, da niso v vzročni zvezi, oziroma niso posledica poškodb, utrpljenih v prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica zaradi nezavesti in umetne nezavesti ni trpela hudih bolečin, srednje hude pa je trpela en mesec, nato dva meseca, lažje stalne glavobole, ki so nato postali občasni v trajanju do enega leta, takšne pa trpi še sedaj in jih bo v bodoče ob izpostavljanju soncu ali ob hudih naporih. Čeprav je tožnica glavobole trpela že pred nesrečo, jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri tovrstne odškodnine.

Pritožba je v tem delu delno utemeljena.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v posledici poškodbe v obravnavanem škodnem dogodku še vedno trpi in bo tudi v bodoče trpela občasne srednje intenzivne glavobole, je pravilna in dokazno podprta z izvedenskim mnenjem medicinske stroke, kar pritožba povsem spregleda. Bodoči glavobol je sodišče prve stopnje upoštevalo na podlagi ugotovitve v izvedenskem mnenju, da vzročne zveze za razmejitev med glavoboli pred poškodovanjem in glavoboli kot posledico poškodbe možganov ni mogoče razmejiti in zato ni mogoče zaključiti, da v bodoče glavoboli ne bodo povezani z obravnavano poškodbo glave. Občasni srednje intenzivni glavoboli so torej dokazno vzročno povezani z obravnavanim poškodovanjem in zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je to bodoča škoda v smislu 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta bodoča škoda pa bo glede na tožničino starost ob poškodovanju 32 let in statistično predvideno doživeto starost okoli 80 let za ženske, trajala še zelo dolgo obdobje. Pritožba tudi povsem zanemari ugotovljen obseg in vrste neugodnosti, ki jih je trpela tožnica v času zdravljenja, čeprav jih v pritožbi ne izpodbija. Iz v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovljenega poteka zdravljenja izhaja, da je od 7. 10. 2011 do 13. 12. 2011, ko se je tožnica zdravila na travmatološkem oddelku bolnišnice in nato od 13. 2. 2012 do 23. 3. 2012, ko se je nahajala v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, tožnica trpela številne neugodnosti. Te prestane neugodnosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so pravno upoštevne za določitev denarne odškodnine, obsegajo pa prejemanje zdravil, dihanje preko kanile do 23. 11. 2011, preiskave, rekonstrukcija lobanjskega svoda (v operativnem posegu), hranjenje po sondi do 25. 10. 2011, nato uživanje samo tekoče hrane, izvajanje fizioterapije, jemanje antibiotikov do odpusta iz bolnišnice 13. 12. 2011. Ob odpustu iz bolnišnice je bila tožnica ugotovljeno sposobna za samostojno hojo na kratke razdalje v spremstvu, občasno je potrebovala spremstvo v toaletne prostore, bila je samostojna v dnevnih aktivnostih, na rehabilitaciji pa je bila vključena v proces nevrofizioterapije, delovne terapije, lokomotorne fizioterapije in psihološke obravnave, zdravljenje pa je bilo končano 23. 3. 2012. Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti v času šest mesečnega zdravljenja, pritožba delno utemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, da je določena denarna odškodnina 50.000,00 EUR previsoka. Pravično denarno zadoščenje po presoji pritožbenega sodišča predstavlja odškodnina v znesku 30.000,00 EUR, ob upoštevanju 40 % tožničinega soprispevka pa 18.000,00 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odškodnino iz tega naslova znižalo na 18.000,00 EUR. Pritožbeno zavzemanje za še nadaljnje znižanje denarne odškodnine za to obliko nematerialne škode na znesek 12.500,00 EUR je neutemeljeno.

6. Pritožba izpodbija tudi višino določene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in navaja, da je sodišče prve stopnje določilo odškodnino 90.000,00 EUR kot pretirano, je pa pravilno upoštevalo pri določitvi odškodnine invalidnino, ki jo prejema tožnica pri ZPIZ kot del zadoščenja v višini 15.000,00 EUR. Navaja, da ni ustrezno upoštevalo agravacije (pretiravanja o lastnem zdravstvenem stanju) tožnice pri osebnostnih spremembah in kognitivnih težavah. Izvedenci so nedvomno ugotovili, da je tožnica objektivno fizično sposobna sama opraviti vrsto aktivnosti, za katere tožnica in (priči) mati ter sestra izpovedujeta, da jih tožnica ne izvaja, oziroma jih ne izvaja učinkovito. Iz izpovedi prič se vsiljuje toženki razlaga, da lastne aktivnosti tožnice doma v zvezi z vsakodnevno skrbjo zase in dom s svojim angažmajem tožnici nista dopuščali in ne dopuščata. Pritožba dalje trdi, da ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je le navidezno neskladje med obsegom omejitev življenjskih aktivnosti tožnice, kot izhajajo iz objektivno ugotovljenih sposobnosti tožnice in dejanskim izvajanjem le-teh s strani tožnice. Tožničina sestra je v izpovedbi negirala tožničine trditve, da sama ne zmore na stranišče, se ne kopa sama, ne more uporabiti mobilnega telefona, ne more držati smeri hoje in zato se za oporo matere prime pod roko, na drugi strani pa si pomaga s palico. Tožničina sestra je izpovedala, da gre tožnica sama na stranišče, se izključno sama tušira, ne pusti tega opravila sestri, veliko hodi tako, da jo kdo spremlja na določeni razdalji, da sama plačuje v trgovini, sama uporablja telefon (kliče in se oglaša). Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da mnenja izvedencev omogočajo zaključek, da opuščanje oprave navedenih opravil tožnici predstavlja omejitev njenih življenjskih aktivnosti. Če že, z izvedenimi dokazi ni izkazano, da tožnica s tem v zvezi trpi duševne bolečine. Po mnenju toženke tožničina škoda zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ob polnem temelju ne presega 75.000,00 EUR, z upoštevanjem zmanjšanja za invalidnino pa 60.000,00 EUR.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča se pritožba utemeljeno zavzema za znižanje odškodnine na 75.000,00 EUR, oziroma z upoštevanjem invalidnine v višini 15.000,00 EUR za znižanje odškodnine na 60.000,00 EUR ob upoštevanju polnega temelja. Sodišče prve stopnje je tudi glede te oblike nematerialne škode delno zmotno uporabilo materialno pravo (179. in 182. člen OZ).

Pritožbeno niso izpodbijane ugotovljene trajne anatomske posledice. Neutemeljeno pritožba trdi, da ni dokazano, da tožnica zaradi ugotovljenih omejitev trpi duševne bolečine. Ugotovljena funkcionalna posledica poškodbe možganov pri tožnici je osebnostna motnja srednje hudo izraženega psihoorganskega sindroma in posledično spremenjena osebnost. Neizpodbijane so ugotovitve, da izstopajo kognitivne težave, hitrejša telesna in umska utrujenost, pozabljivost, slabša koncentracija, motnja ravnotežja, čustvena labilnost, motnja pozornosti, učinkovitosti v vsakodnevnih opravilih, da je zaradi vseh teh razlogov tožnica omejena pri vsakodnevnih domačih opravilih, da ni sposobna za opravljanje poklica, za pridobitno delo, omejena je tudi v prostočasnih dejavnostih, zmožna je le za krajše sprehode. Izguba voha pa jo ovira v vsakdanjem življenju in predstavlja zanjo tudi nevarnost. Zaradi epilepsije, ki je tudi posledica obravnavanega škodnega dogodka, bo morala tožnica jemati zdravila najmanj pet let ali celo trajno, ta imajo lahko stranske učinke, kar predstavlja neugodnost in potrebni bodo kontrolni pregledi, to pa predstavlja zanjo omejitev. Ne bo pa epilepsija dodatno omejevala tožničinih življenjskih aktivnosti, saj že zaradi osnovnih deficitov tožnica ne sme piti alkohola, se izpostavljati hudim naporom in se ukvarjati z nevarnimi dejavnostmi. Okrnjeno je njeno sodelovanje v različnih aktivnostih, manj pa same dejavnosti, ker čeprav je sposobna določene aktivnosti izvesti, ni sposobna doseči zadostne motivacije za izvedbo opravila, to pa zaradi prisotnosti težav na področju volje, oziroma brezvoljnosti, utrudljivosti (hipobuličnost), kar pa je prav tako posledica škodnega dogodka, oziroma poškodbe možganov in ni mogoče pričakovati, da bo ta motnja prenehala. Pri hoji ima tožnica motnjo ravnotežja, vendar ne potrebuje spremstva ter opore druge osebe, njene desne okončine so blago oslabele, slabša je senzibiliteta na levih okončinah, tožnica ni zmožna voziti kolesa v prometu, ni zmožna voziti avtomobila, ni zmožna popolnoma (običajno) skrbeti za mladoletno hčer in delno je okrnjena njena sposobnost pripravljati hrano in opravljati hišna opravila, omejena sta njen uvid in volja pri odločanju o potrebi po teh opravilih, nezmožna je za opravljanje pridobitnega dela in ni sposobna za prekvalifikacijo. Vse te ugotovljene omejitve so številne in zelo zmanjšujejo kvaliteto tožničinega življenja, trajale pa bodo do konca njenega življenja, torej še zelo dolgo.

Tožnica je v svojih trditvah navajala, da duševno zelo trpi, ker je zaradi hudih posledic škodnega dogodka omejena pri vseh opravilih v vsakdanjem življenju in iz razloga, ker je zaradi hudih posledic škodnega dogodka dejansko nemogoče, da bi imela v prihodnosti še kakšnega otroka, saj zanj zaradi hudih posledic škodnega dogodka ni sposobna skrbeti, to pa jo kot mamo izjemno žalosti in zaradi tega zelo trpi, saj je pri svojih 32 letih popolnoma nesamostojna in odvisna od drugih.

Teh tožničinih trditev toženka nikoli ni prerekala, zaključek o obstoju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je pravni zaključek, zato je v domeni sodišča in ne izvedencev, sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev o obsežnih trajnih omejitvah tožničinih življenjskih aktivnosti pravilno zaključilo, da tožnica zaradi okrnjenega funkcioniranja duševno trpi in ni pričakovati izboljšanja takega njenega duševnega stanja, je ta oblika nematerialne škode zanjo trajna. Iz izvedenskega mnenja medicinske stroke ne izhaja, da se tožnica ne zaveda svojih omejitev življenjskih aktivnosti, zato je pritožbeni dvom v obstoj duševnih bolečin brez dokazne podlage.

Pritožba iz konteksta navaja del izpovedbe tožničine sestre kot negacijo tožničinih trditev o odvisnosti od tuje pomoči pri vsakdanjih opravilih. Pritožba zanemari izpovedbo te priče v delih, da četudi se tožnica sama tušira, ji je potrebno nastaviti vodo in temperaturo, na stranišče gre sama le podnevi, ponoči pa potrebuje spremstvo, tožnica sama ne nakupuje iz razloga, ker se pri blagajni ne ustavi in ne plača, pri uporabi telefona ji pomaga hčerka, pri sprehodu včasih hodi tožnica sama, ker je trmasta in večkrat izgubi ravnotežje, tudi pade, kar vse je zapisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje.

Pritožba po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno graja ugotovljeno dejansko stanje o obsegu omejenih življenjskih aktivnosti tožnice, utemeljeno pa meni, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbi 179. in 182. člena OZ. Za ugotovljen obseg tožničine nematerialne škode je določilo odškodnino 148.000,00 EUR ob polnem temelju, kar pomeni skoraj 126 povprečnih neto plač v času sojenja. Pritožbeno izpostavljene odločbe sodne prakse v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV 2010) v skupini I (poškodbe glave in možganov) od številk 28 do 38 po presoji pritožbenega sodišča niso primerljive z obravnavano zadevo iz razloga, ker gre za primere, v katerih je bila odškodnina prisojena na prvi stopnji najmanj pred 15 leti, celo 20 leti, kar je prevelika časovna odmaknjenost za primerjavo. Po delni ugoditvi pritožbi je določena odškodnina za celotno nematerialno škodo brez upoštevanja tožničinega soprispevka v višini 98.000,00 EUR (30.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 4.000,00 EUR za strah, 4.000,00 EUR za skaženost in 60.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), ki ustreza dobrim 83 povprečnim neto plačam v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pomeni pravično zadoščenje za škodo, ki jo je tožnica utrpela, utrpela pa je hudo poškodbo glave, ki ustreza po klasifikaciji po Fischerju V. stopnji. Po presoji pritožbenega sodišča je tolikšna odškodnina tudi primerljiva s primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah VS 00007888, VS 00002299, VS 002422, VS 002306, v katerih gre sicer za zelo hude primere (klasifikacija po Fischerju VI), ki pa so po vrsti poškodb in trajnih posledicah, posledičnemu psihoorganskemu sindromu in invalidnosti I. kategorije, ter nezmožnosti opravljati poklic (oškodovanci so sicer različnih starosti), primerljivi z obravnavano zadevo, čeprav je zdravljenje oškodovancev v navedenih primerljalnih zadevah trajalo občutno dlje časa kot pri tožnici, vsi oškodovanci pa so prestali tudi zelo hude in hude telesne bolečine (teh tožnica ni trpela) in prestali so nekoliki večji obseg neugodnosti v času zdravljenja. Prisojena jim je bila odškodnina v razponu od 111 do 67 povprečnih neto plač v letih od 2016, 2011, 2008 in 2010. Zato je z delno ugoditvijo pritožbi določeno odškodnino tožnici utemeljeno umestiti med predstavljane primere sodne prakse. Ob upoštevanju njenega soprispevka v deležu 40 % tako znaša pravična denarna odškodnina kot celota 58.800,00 EUR in je ob upoštevanju že plačanega dela v višini 46.159,20 EUR toženka dolžna tožnici plačati še 12.640,80 EUR.

7. Pritožbeno sodišče je torej pritožbi glede odškodnine za nematerialno škodo delno ugodilo in izpodbijano odločitev v točki I/II izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožnici 12.640,80 EUR, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine pa ni posegalo, ker jih pritožba ni izpodbijala (5. alineja 358. člena ZPP).

8. Odločitev sodišča prve stopnje pod točko III/II izreka pritožba izpodbija z navedbami, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem izračunu škode zaradi izgubljenega zaslužka v znesku 787,26 EUR, po seštevku posameznih zneskov škode, od katerih je določilo tek zakonskih zamudnih obresti tudi v nasprotju z obrazložitvijo samo, toženko zmotno zavezalo za plačilo 807,06 EUR in naj pritožbeno sodišče v tem delu odločitev popravi (spremeni).

Pritožba je v tem delu utemeljena. V obrazložitvi v tretjem odstavku na 51. strani izpodbijane sodbe (list. št 282) je sodišče prve stopnje ugotovilo zneske razlike tožničinega prikrajšanja zaradi bolniškega staleža za mesec maj 2013 123,17 EUR, za junij 2013 226,55 EUR, za september 2013 190,37 EUR, za oktober 2013 123,17 EUR, za november 2013 190,37 EUR, za april 2014 154,60 EUR, za december 2014 123,17 EUR, za januar 2015 58,92 EUR in za februar 2015 121,80 EUR, oziroma skupaj 1.312,12 EUR. Ob upoštevanju toženkine dolžnosti povrniti tožnici 60 % teh zneskov pa vsota razlik znaša 787,26 EUR. Zapisalo je še, da je dolžna toženka plačati tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne posameznega meseca z začetkom od 16. 7. 2013, ko je prvi dan zapadlosti zahtevanih obresti. Obrazložitev glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti je pomanjkljiva. Ker pa je iz izreka v točki III/II razvidno, da je sodišče prve stopnje prisodilo zakonske zamudne obresti od prikrajšanja za maj 2013 od 16. 7. 2013 dalje in nato od prikrajšanja za junij 2013 tudi od 16. 7. 2013 dalje, od prikrajšanj za naslednje mesece pa od 16. dne v istem mesecu, ko je prikrajšanje nastalo, izrek o teku zakonskih zamudnih obresti ni v nasprotju z obrazložitvijo, torej sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba pa utemeljeno trdi, da je seštevek posameznih zneskov prikrajšanj 807,06 EUR napačen, pravilen pa je skupni znesek prikrajšanja 787,26 EUR. Sodišče prve stopnje je v točki III/II izreka na koncu 6. vrstice napačno izračunalo in zapisalo znesek prikrajšanja 93,70 EUR, ker znaša pravilen znesek (60 % od prikrajšanja 123,17 EUR za december 2014) 73,90 EUR. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev delno spremenilo tako, da je v 6. vrstici točke III/II izreka sodbe sodišča prve stopnje znesek 93,70 EUR nadomestilo z zneskom 73,90 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

9. Pritožba dalje delno izpodbija odločitve v točkah IV/II, V/II in VI/II izreka sodbe sodišča prve stopnje prisojene zneske odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka po odmeri invalidske pokojnine. Navaja, da sodišče prve stopnje pri izračunih tožničinih izgub zaslužka ni upoštevalo konkretnih prejemkov tožnice iz naslova invalidske pokojnine, vsi podatki v višini prejemkov tožnice iz tega naslova do marca 2019 so izkazani v dokumentaciji sodnega spisa. Zmotno je naziranje sodišča, da bi višina invalidske pokojnine ni vplivala na višino vsakomesečne izgube zaslužka ob izhodiščni vrednosti izgube z utemeljitvijo, da je na enak način (z revalorizacijo glede na rast življenjskih stroškov) potrebno ohranjati tudi vrednost izhodiščnega zneska plače 994,04 EUR. Za uporabo takega avtomatizma ni trditvene podlage in tudi ne pravne podlage, zato je materialnopravno zmotno. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo izgub tožnice kot razliko med zneskom plače, ki jo je prejemala tožnica pred nesrečo v višini 994,04 EUR in vsakokratnim zneskom invalidske pokojnine, ki je bila izplačana tožnici za posamezni mesec in je zato ugotovljena izguba zaslužka v neutemeljeno visokih zneskih.

Tudi v tem delu je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 5. 7. 2016 (list. št. 37 do 40) navajala, da ji glede na višino povprečne plače pred škodnim dogodkom 994,04 EUR od 1. 5. 2015, ko prejema invalidsko pokojnino 440,36 EUR, nastaja mesečna izguba na dohodku 553,68 EUR od 1. 5. 2015 do 31. 7. 2016, to je 15 mesecev, kar skupaj znaša 8.305,20 EUR, ta znesek pa je zmanjšan za njen 40 % soprispevek, zakonske zamudne obresti pa zahteva od 16. 12. 2015 dalje. Na glavni obravnavi 12. 9. 2016 je toženka obrazložila v svoji pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2016 (list. št. 45 do 47) podane navedbe in je poudarila, da prereka tožničina predvidevanja, da je sama priznala mesečno izgubo tožnice v višini 553,68 EUR, da je ta znesek pravi le pred postavko, da je invalidska pokojnina tožničin edini prejemek. V vlogi z dne 24. 8. 2016 je kot dokaz predlagala poizvedbe pri ZPIZ in CSD o tožničinih mesečnih prejemkih in iz odredbe na list. št. 2015 izhaja, da je sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ugodilo in pri obeh naslovih pridobilo podatke o vrsti in višini prejemkov tožnice za obdobje od 1. 9. 2011 do dneva odgovora. V dopisu na list. št. 225 je CSD podal podatke o višini mesečnega otroškega dodatka ter mesečni višini 3,67 EUR varstvenega dodatka za tožnico od 1. 10. 2015 do 31. 12. 2015. Na list. št. 226 spisa pa je dopis ZPIZ s prilogo s podatki o višini mesečne pokojnine in nadomestila za telesno okvaro ter dodatka za pomoč in postrežbo za tožnico za obdobje od 30. 4. 2015 do vključno 31. 1. 2019 in na list. št. 232 še s podatki o prejemkih pri ZPIZ za januar in februar 2019. Iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 3. 2019 izhaja, da se glavna obravnava pogojno končna, da bo sodišče samo pridobilo podatke o prejemkih tožnice še za marec 2019 in po potrebi še za nadaljnje mesece. Nadaljnji podatki v spisu ne potrjujejo, da je sodišče prve stopnje te podatke pridobilo, čeprav je izpodbijano sodbo zaradi istočasno potekajočega nepravdnega postopka za postavitev tožnice pod skrbništvo izdalo šele 3. 7. 2020. Glede na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank ter sklepe procesnega vodstva sodišča prve stopnje ob upoštevanju določbe 169. člena OZ so razlogi v drugem odstavku na strani 52 izpodbijane sodbe materialnopravno zmotni, posledično je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, odločitve v točkah IV/II, V/II in VI/II izreka pa nepravilne.

Če oškodovanec zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mora odgovorna oseba plačevati rento kot povračilo za škodo, škoda zaradi izgube zaslužka je bodoča škoda glede na škodni dogodek, iz katerega izvira in odškodnina zanjo pomeni vzpostavitev stanja, ki ga še ni bilo, bi pa nastopilo po normalnem teku stvari, če ne bi bilo škodnega dogodka (169. in 174. člen OZ). Po uveljavljenem načelu popolne odškodnine mora biti oškodovančev položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka, zato je treba upoštevati ne le njegove dohodke ob škodnem dogodku, temveč tudi tiste, ki bi jih dosegel po normalnem teku stvari in ugotoviti oškodovančevo dejansko prikrajšanje na zaslužku ter v primeru mesečne odškodninske rente tudi bodoče prikrajšanje.

Sodišče prve stopnje glede na zgoraj pojasnjeno teh dejstev še ni ugotovilo. Po presoji pritožbenega sodišča pa je tudi nepreverljiv zaključek sodišča prve stopnje, ki izhaja iz drugega odstavka na strani 52 obrazložitve izpodbijane sodbe, to je, da se je višina tožničine invalidske pokojnine od 1. 5. 2015 občasno revalorizirala in da bi bilo treba na enak način revalorizirati in ohranjati enako vrednost glede na rast življenjskih stroškov tudi izhodiščni znesek 994,04 EUR, da sprememba višine invalidske pokojnine ni vplivala na višino vsakomesečne izgube zaslužka z izhodiščno nesporno vrednostjo 332,21 EUR, ker tega zaključka ni sodišče prve stopnje utemeljilo z nobenim objektivnim dejstvom (okoliščino). Zato je sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 332. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Drugih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma, pa ni ugotovilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je pritožbi zato v tem delno izpodbijanem delu ugodilo. Odločitev v točki IV/II izreka, v kateri je določeno, da je toženka dolžna tožnici plačati 4.983,12 EUR, je delno razveljavilo za znesek 129,64 EUR (v delu za 4.853,48 EUR je odločitev potrjena) in razveljavilo je odločitev v delu, da mora toženka plačati zakonske zamudne obresti od zaporednih mesečnih zneskov po 18,52 EUR v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 7. 2016 od vsakega 16. dne v mesecu do plačila za tekoči mesec, za kolikor pritožba izpodbija višino mesečnih rentnih zneskov. Odločitev v delu, da mora toženka plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zaporednih mesečnih zneskov po 313,69 EUR v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 7. 2016 od vsakega 16. dne v mesecu do plačila za tekoči mesec, je potrjena, ker tolikšnega mesečnega zneska prikrajšanja na dohodku za navedeno obdobje toženka ni izpodbijala.

Odločitev v točki V/II izreka je delno razveljavilo glede glavnice 19.268,18 EUR, in sicer v delu za 5.912,93 EUR, v delu za 13.355,25 EUR pa je odločitev potrjena, ker ni izpodbijana. Razveljavilo je tudi zakonske zamudne obresti od zaporednih mesečnih zneskov, kot je navedeno v izreku te odločbe v točki 2b/I. Razveljavilo je tudi odločitev v točki VI/II izreka sodbe prve stopnje glede mesečne odškodninske rente od 1. 7. 2020 dalje nad zneskom 236,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od 16. dne v mesecu za tekoči mesec, ker sodišče prve stopnje še ni ugotovilo dejstev o predvidenem bodočem mesečnem prikrajšanju.

10. Sodišče sodbo izda po stanju ob koncu obravnave, za podlago sodbi vzame tisti dejanski in pravni položaj, kot ga je ugotovilo na dan končane glavne obravnave (321. člen ZPP). Če pa predčasno sklene obravnavo, ker je potrebno pridobiti še kakšne dokaze za odločitev, sodišče le-te pridobi (drugi odstavek 291. člena ZPP). Ne sme pa sodišče za podlago odločitve vzeti dejstva, ki izhaja iz po glavni obravnavi pridobljenega dokaza, če se je to dejstvo pojavilo šele po koncu glavne obravnave. Ko sodišče še naknadno pridobi dokaze, izda sodbo kasneje pod pogojem, da so se stranke odpovedale obravnavanju teh naknadno pridobljenih dokazov, vendar sodbo izda na dan zadnje obravnave.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo in dokazno ocenilo pridobljenih podatkov na list. št. 332 in 233 spisa, čeprav jih je v dokaznem postopku prebralo (dokazni sklep na zadnji obravnavi) in zakaj ni pridobilo še podatkov o višini invalidske pokojnine za mesec marec 2019. 11. V novem sojenju bo moralo zato sodišče prve stopnje upoštevati in dokazno oceniti podatke na list. št. 232 in 233 spisa in ugotoviti višino mesečnih zneskov, ki jih je prejemala tožnica po prvem mesecu po odmeri invalidske pokojnine do novega sojenja ter v izogib morebitni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v novem sojenju odločiti še o dokaznem predlogu tožnice glede postavitve izvedenca finančne stroke, saj o tem še ni odločilo (niti mu ni ugodilo niti ga ni zavrnilo). Nato bo moralo ugotovitvi vsa dejstva o dejanskem prikrajšanju tožnice iz naslova izgube na zaslužku za čas od 1. 1. 2016 do nove sodbe ter ponovno presoditi utemeljenost zahtevkov v razveljavljenem delu in odločiti o stroških postopka.

12. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne bo ugotavljalo manjkajočih dejstev in dopolnjevalo dokaznega postopka z odločanjem o dokaznih predlogih in izvajanjem dokazov, o katerih sodišče prve stopnje še sploh ni odločilo. Ocenilo je še, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je v pretežnem delu tožničinega tožbenega zahtevka s to odločbo že pravnomočno razsodilo. Glede na vse obrazloženo je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, kot izhaja iz izreka te odločbe in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP).

13. Razveljavitev odločitve o stroških pravdnega postopka v točki VII/II izreka sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o pritožbenih stroških temeljita na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper odločitve v točkah 2/I izreka te odločbe je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije v 15 dneh od vročitve pisnega odpravka te odločbe. Vloži se pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.