Jedro

Pobotnica ni javna listina, ki bi dokazovala resničnost tistega, kar se v njej navaja. Je zapis izjave, s katero upnik priznava, da je dolžnik izpolnil svojo obveznost; njena funkcija je dokazna: z izstavitvijo pobotnice pridobi dolžnik zanesljiv dokaz, da je obveznost do upnika izpolnil. Dokazno breme tudi v primeru pravnih domnev ostaja nespremenjeno in stranka, ki ga nosi, mora ne glede na pravno domnevo dokazati svojo trditev o pravno relevantnem dejstvu.

Izrek

Postopek po predlogu za obnovo postopka se prekine do zaključka revizijskega postopka in se nadaljuje revizijski postopek.

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh tožeči stranki povrniti 335,98 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka kot izvajalec in toženec kot naročnik sta 4. 2. 2000 sklenila gradbeno pogodbo. Nesporno je, da je toženčeva obveznost iz te pogodbe znašala 15.061.852 SIT; sporno je le, ali je toženec svojo obveznost v celoti poravnal, kot vse skozi zatrjuje sam in se pri tem sklicuje na 17. 12. 2002 s strani tožeče stranke izročen mu blagajniški prejemek, ki vsebuje potrdilo o popolnem poplačilu dolga, ali pa dolguje še v tej pravdi spornih 7.302,62 EUR (prej 1.750.000 SIT), kar uveljavlja tožeča stranka, ki trdi, da je bilo po izdaji prej navedenega blagajniškega prejemka, (ki sta ga sodišči prve in druge stopnje pravno ovrednotili kot pobotnico, ki vzpostavlja domnevo, da so bile s plačilom z dne 17. 12. 2002 izpolnjene vse obveznosti toženca do tožeče stranke), ugotovljeno, da je bilo plačilo enega od obrokov, ki je znašal 1.750.000 SIT, knjiženo dvakrat, čeprav je bil ta znesek plačan le enkrat. 2. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožeča stranka svoje trditve dokazala in s tem ovrgla domnevo iz pobotnice z dne 17. 12. 2002, da je toženec poravnal vse svoje obveznosti do nje. Ugotovilo je, da ji skladno s pogodbo dolguje še celoten vtoževan znesek, zato je sklep o izvršbi, ki ga je izdalo 17. 7. 2003 pod opr. št. I 2003/01329 obdržalo v veljavi glede pravkar navedenega zneska glavnice, stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2003 dalje in zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 9. 1. 2003 dalje ter toženca zavezalo tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča zavrnilo.

4. Sodbo sodišča druge stopnje toženec izpodbija z revizijo, s katero uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) in kršitve iz prvega odstavka istega člena v zvezi z 8. členom ZPP, ki naj bi ju zagrešilo pritožbeno sodišče, ter zmotne uporabe materialnega prava.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6. Bistveni revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo revizijsko sodišče nanje odgovorilo.

O prekinitvi postopka po predlogu za obnovo postopka

7. Revizija je bila vložena 19. 10. 2007. Za tem je toženec 10. 7. 2008 vložil še predlog za obnovo postopka, s katerim je uveljavljal obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je tako nastopila procesna situacija, urejena v četrtem odstavku 402. člena ZPP, ko je moralo revizijsko sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 404. člena ZPP najprej odločiti, kateri izmed obeh postopkov z izrednima pravnima sredstvoma se nadaljuje in kateri se zato prekine.

8. Postopek po predlogu za obnovo postopka se prekine do zaključka revizijskega postopka, revizijski postopek pa se nadaljuje.

O reviziji

9. Toženec je kot razlog za obnovo pravnomočno končanega postopka navedel možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanj po njegovem prepričanju izdana ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Glede na določbo četrtega odstavka 402. člena ZPP je odločilno, da obnovitveni razlog, na katerega se sklicuje, ni ovira za izvedbo revizijskega postopka: v njem namreč ni dovoljen preizkus sodbe sodišča druge stopnje izven okvirov trditvenega in dokaznega gradiva, ki sta bili že obravnavani. Nova dejstva in novi dokazi v revizijskem postopku ne morejo biti obravnavani, zato odločitev o reviziji ni odvisna od izida obnovitvenega postopka in razloga za prekinitev revizijskega postopka zaradi tega ni.

10. Revizija ni utemeljena.

11. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (to je predvsem takrat, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju) ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Na to procesno kršitev revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke (371. člen ZPP), zato mora biti ta obrazložena: revident mora določno in razumljivo pojasniti, s katerim postopanjem ali opustitvijo je (nižje) sodišče kršilo določbe pravdnega postopka tako, da (domnevno) kršen predpis navede ali kršitev vsebinsko opiše. 12. S trditvami, da "obstojijo o odločilnih dejstvih, ki jih sodišče navaja in razlogih sodbe, o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku, nasprotja" ter "da je sodišče ugotovilo, da iz izpovedb S. in Z. ne izhaja, da bi bilo plačanega kaj več kot potrjuje blagajniški prejemek, dejansko pa je Z. izjavil, da se ne spomni, da bi bilo 22. 11. 2002 plačano poleg zneska 1.750.000 SIT še kaj drugega in ne kot to sodišče navaja v svoji sodbi, da se spomni le plačila tega zneska, kar še ne pomeni, kot to zmotno ugotavlja sodišče, da je bil dolg v celoti poravnan; da je S. na zaslišanju izjavil, da je po njegovem vedenju, dolg tožene stranke do tožeče stranke v celoti poravnan, in ne tako kot sodišče trdi v obrazložitvi svoje sodbe, da iz izpovedb prič izhaja, da dolg ni bil v celoti poravnan oziroma, da iz zaslišanja ne izhaja, da bi bilo plačano kaj več, kot potrjuje blagajniški prejemek", revident ni utemeljil absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki naj bi bila v obstoju nasprotja med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič S. in Z. in med temi zapisniki, pač pa je povsem evidentno, da z njimi graja oceno izvedenih dokazov in s tem dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilne. To pa je v reviziji zaradi izrecne prepovedi vložitve zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nedovoljeno.

13. Isto procesno kršitev naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo zaradi nejasnosti njegovih razlogov o pritožbenih trditvah, da "sodišče prve stopnje ni ocenilo okoliščine, da toženec ni prejel vseh blagajniških prejemkov in da na večini njih ni prepoznal svojega podpisa, pri čemer že ob laičnem preizkusu podpisov na prejemnikih in primerjavo podpisa toženca in priče Z. možno ugotoviti, da gre za neresnične listine, ki niso javne listine in mora njihovo resničnost dokazati tožnik". Pritožbeno sodišče je ta očitek ocenilo za nerazumljiv, saj bi ugotovitev o neresničnosti blagajniških prejemkov škodovala prav tožencu, ki v dokaz svoje trditve o popolnem poplačilu svojih obveznosti razpolaga izključno z blagajniškim prejemkom (plačila je opravljal pretežno v gotovini na roke uslužbenkam tožeče stranke). Takšen odgovor sodišča druge stopnje na pritožbene trditve toženca je povsem razumljiv, zato je očitek o procesni kršitvi neutemeljen.

14. Toženec se strinja, da blagajniški prejemek št. 513 predstavlja pobotnico, uveljavlja pa, da je sodišče pri izpodbijanju domneve, izhajajoče iz pobotnice, zmotno uporabilo določbe ZPP in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj pobotnica ni javna listina in zanjo ne velja domneva resničnosti (in s tem obrnjeno dokazno breme) temveč mora tožnik dokazati, da je listina in v njej vsebovana njegova izjava neresnična, pri tem pa uporabiti splošna pravila dokazovanja iz ZPP in ne določb o domnevah v zvezi s pobotnico iz 296. člena OZ. Pri tem je neutemeljena revidentova trditev, da bi moralo sodišče oceniti "formalno in vsebinsko pravilnost" vseh blagajniških zapisov ter vsakega preveriti in se o njem izjasniti, saj se spor ne nanaša na plačila, ki jih potrjujejo preostali blagajniški zapisi, pač pa le na resničnost (pravilnost) vsebine blagajniškega prejemka št. 513 v tistem delu, v katerem se potrjuje dokončno poplačilo toženčeve pogodbene obveznosti; v tej povezavi je sklicevanje na določbo drugega odstavka 296. člena OZ, ki določa pogoje za izdajo pobotnice dolžniku, ki je denarno plačal po banki ali pošti, nerazumljivo in neutemeljeno. Sicer pa ima toženec prav, da pobotnica ni javna listina, ki bi dokazovala resničnost tistega, kar se v njej navaja. Je zapis izjave, s katero upnik priznava, da je dolžnik izpolnil svojo obveznost; njena funkcija je dokazna: z izstavitvijo pobotnice pridobi dolžnik zanesljiv dokaz, da je obveznost do upnika izpolnil.(1) V konkretnem primeru je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnjeno, da je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja in višine terjatve na tožeči stranki. Ta je svoje trditve o navedenem dokazovala z verodostojno listino, na podlagi katere je vložila predlog za izvršbo in z izpovedbami prič K., Š. in M., takratnih delavk tožeče stranke, iz teh dokazov pa izhaja, da je ostala navkljub izdaji pobotnice neporavnana terjatev v višini 1.750.000 SIT, kar je bilo ugotovljeno šele po izdaji pobotnice, ko se je ugotovilo, da je bil 22. 11. 2000 plačan znesek 1.750.000 SIT pomotoma knjižen dvakrat (prikazano je torej bilo, da je bil plačan dvakratnik tega zneska). Dodaten argument, ki je sodišče prve stopnje prepričal v pravilnost takšnega dejanskega zaključka, predstavlja okoliščina, da toženec ni razpolagal z nobenim dokazilom (npr. blagajniškim prejemkom) o plačilu spornega zneska. Na drugi strani je toženec svojo trditev o popolnem poplačilu obveznosti dokazoval z blagajniškim prejemkom, št. 513 (s pobotnico). Toženec ima seveda prav, da slednja ni javna listina, ki bi dokazovala resničnost tistega, kar se v njej potrjuje v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP in bi moral neresničnost v njej navedenih dejstev dokazati tisti, ki bi to zatrjeval (tretji odstavek 224. člena ZPP), toda česa takega (da bi šlo za javno listino), sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili. Vsebina domnev v zvezi s pobotnico po 296. členu OZ pa je omejena na situaciji, urejeni v tretjem in četrtem odstavku te zakonske določbe: po prvi se, ko je dana pobotnica, da je popolnoma plačana glavnica, domneva, da so plačane tudi obresti ter morebitni sodni in drugi stroški, po drugi pa se v primeru, če ima dolžnik občasnih terjatev, kot so zakupnine in drugih terjatev, ki so občasno obračunavajo, kot so terjatve, ki nastajajo s porabo električnega toka ali vode ali z uporabo telefona, pobotnico, da je plačal pozneje zapadlo terjatev, domneva, da je plačal tudi tiste, ki so zapadle prej. V konkretnem primeru je toženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje svoje pogodbene obveznosti poravnaval v več obrokih, vendar njegova obveznost ni imela pravne narave občasnih dajatev in tudi ni šlo za obveznosti, ki bi se občasno obračunavale, zato s tem, ko je na dan izdaje plačal del svoje obveznosti (ki je po takratnem prepričanju obeh pravdnih strank predstavljal vse, kar je še dolgoval) in izposloval izdajo pobotnice, ni hkrati vzpostavil domnevne baze za domnevo iz četrtega odstavka 296. člena OZ. In tudi če bi jo, s tem ne bi posegel v pravila o dokaznem bremenu tako, da bi bilo dokazno breme ob rnjeno: dokazno breme tudi v primeru pravnih domnev ostaja nespremenjeno in stranka, ki ga nosi, mora ne glede na pravno domnevo dokazati svojo trditev o pravno relevantnem dejstvu. Njena prednost je le v tem, da bo svojo trditev lažje dokazala, saj bo zadoščalo, če bo dokazala domnevno podlago.(2) Sodišče prve stopnje je zato moralo oceniti dokaze tožeče in tožene stranke, ne da bi bilo odvezano od uporabe načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Tako je tudi ravnalo in sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo toženčev očitek, da bi moralo dati posebno težo blagajniškemu prejemku št. 513 in sicer s pravilnim argumentom, da skladno z načelom proste presoje dokazov ni mogoče enega dokaza obravnavati ločeno od drugih dokazov in ga preferirati.

15. Za kršitev načela proste presoje dokazov gre, če sodišče ne upošteva metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, da mora vestno in skrbno oceniti (na podlagi racionalno sprejemljivih in preverljivih argumentov) najprej vsak dokaz posebej, nato vse dokaze skupaj ter da šele za tem lahko odloči, katero dejstvo šteje za dokazano. Sodišče druge stopnje to kršitev lahko stori le, če na seji senata drugače od prvostopenjskega sodišča oceni listinske ali posredno izvedene dokaze, ali če opravi pritožbeno obravnavo in na njej ponovi in drugače oceni vse ali nekatere dokaze, ali če ob reševanju pritožbe ne sankcionira ugotovljenih postopkovnih kršitev pri oceni dokazov pred prvostopenjskim sodiščem. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče te kršitve ni zagrešilo. Tožencu je pojasnilo, kateri dokazi so bili relevantni za preizkus resničnosti trditev pravdnih strank o plačilu oziroma neplačilu spornega zneska, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo in jih ocenilo najprej vsakega zase in nato vse skupaj. Vprašanje, ali so dokazna ocena in na njej temelječi dejanski zaključki sodišča pravilni, pa je vprašanje ugotovitve dejanskega stanja in njegova rešitev zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ne more biti podvržena revizijskemu preizkusu (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav to pa toženec, sklicevaje se na kršitev načela proste presoje dokazov, poskuša doseči, ko v reviziji prikazuje, kako bi moralo (drugače, kot je) sodišče prve stopnje oceniti posamezne dokaze (zadnji odstavek na predzadnji strani revizije).

16. Materialno pravo je po revidentovem prepričanju zmotno uporabljeno v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih. Te je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo od glavnice za čas od 9. 1. 2003 dalje na podlagi presoje, da je toženec prišel v zamudo na ta dan zato, ker ga je tožeča stranka 8. 1. 2003 obvestila o pomoti in ga pozvala k plačilu še neporavnanega spornega zneska. Revident uveljavlja, da je sodišče napačno presodilo dopis z dne 16. 1. 2000, v katerem ga tožena stranka naproša, naj sama določi rok za plačilo obveznosti; s tem dopisom je bil po njegovem prepričanju rok za plačilo podaljšan oziroma je šlo celo za predlog o dogovoru glede plačila. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Terjatev je namreč zapadla že prej (glede zneska 437.379 SIT je zamuda nastopila po sklepu o izvršbi 24. 10. 2002 in glede zneska 1.312.621 SIT že 21. 8. 2002), vendar sta sodišči prve in druge stopnje v korist toženca upoštevali, da mu je tožeča stranka 17. 12. 2002 izdala pobotnico in da ga zato ne morejo bremeniti zamudne obresti za čas pred prejemom obvestila tožeče stranke, o tem, da navkljub izdani pobotnici dolg vendarle ni bil v celoti poplačan. Določba prvega odstavka 378. člena OZ tako ni bila uporabljena v toženčevo škodo.

17. Revizija je tako neutemeljena in jo revizijsko sodišče moralo zavrniti (378. člen ZPP).

18. Ker toženec z revizijo ni uspel mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih predstavljajo stroški zastopanja, odmerjeni skladno z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Nina Plavšak, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga Gospodarski vestnik, Založba Ljubljana 2003, str. 351. Op. št. (2): Jan Zobec, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Založba Uradni list RS in Gospodarski Vestnik, Založba Ljubljana, 2006, str. 372.