Jedro

Stranka mora natančno opredeliti tako dokaz, za katerega želi, da se izvede, ter dejstvo, ki naj se ugotovi z njim.

Posesorna pravda se od petitorne pravde loči bistveno že v samem konceptu, v obeh postopkih pa je različna tudi formulacija tožbenih zahtevkov.

Ugovor priposestvovanja izključuje tožnikov vrnitveni interes.

Za začetek in iztek priposestvovalne dobe ni pomembno, kdaj je postala komasacijska odločba pravnomočna in dokončna ter kdaj so bili izvedeni vpisi v zemljiško knjigo, ampak je pomembno, kdaj sta toženki pridobili dobroverno posest.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, s katerim je tožnik zahteval izročitev nepremičnine s parc. št. 6623/1, vpisane v vl. št. ... k. o. ..., njemu v izključno last in posest ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka), ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da sta tožnici iz nasprotne tožbe (v nadaljevanju toženki) solastnici zgoraj navedene nepremičnine, in sicer prvotoženka do 99/400 in drugotoženka do 301/400, zaradi česar jima je dolžan toženec iz nasprotne tožbe (v nadaljevanju tožnik) izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bosta lahko predlagali vpis solastninske pravice na tej nepremičnini v svojo korist. V nadaljevanju je še odločilo, da je dolžan tožnik toženkama povrniti pravdne stroške v višini 1.932,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu odvetniku ter z laično pritožbo pravočasno pritožil tožnik.

S pritožbo, vloženo po pooblaščencu, je tožnik sodbo izpodbijal iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku po tožbi, zahtevek iz nasprotne tožbe pa zavrne in toženkama naloži povrnitev tožnikovih pravdnih, vključno pritožbenih, stroškov. Podrejeno je predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V utemeljitev pritožbe je navajal, da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen, saj je zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, utemeljen pa bi bil tudi v primeru utemeljenosti zahtevka iz nasprotne tožbe, saj je tožnik vložil posestno tožbo in ne lastninske. Ker v posestni pravdi nasprotna tožba ni dovoljena, je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko jo je obravnavalo hkrati z njegovo tožbo. Razen tega je tožnik tekom postopka podal pravočasen ugovor vrednosti spornega predmeta, saj meni, da vrednost sporne nepremičnine presega vrednost 8.345,85 EUR oz. prej 2.000.000,00 SIT, a je sodišče kljub temu ni ugotavljalo in o tem ni odločilo. Stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik tudi v svoji tožbi označil isto vrednost spornega predmeta, nima z ugovorom tožnika nobene zveze. V nadaljevanju pritožbenih navedb je tožnik zatrjeval, da toženki sploh nista izrecno zatrjevali priposestvovanja, ta institut pa v tej zadevi niti ne pride v poštev. Opravljena je bila namreč komasacija, zaradi česar gre za upravni postopek in upravno zadevo. V kolikor so bile v komasacijski odločbi navedene napačne številke parcel in lastniki, bi moral to popraviti upravni organ in ne sodišče, ki je tako s sprejemom izpodbijane odločitve kršilo določbe o sodni pristojnosti. Nenazadnje pa 10 letna priposestvovalna doba še niti ni potekla, saj je bila tožba vložena 10.2.2005, vknjižba lastninske pravice pa je bila predlagana šele 14.5.1996. Treba je upoštevati, da se dokončna razdelitev komasacijske mase uredi s končno odločbo oz. šele z vpisom v zemljiško knjigo. Vse do pravnomočne odločitve v komasacijskem postopku tako stranke ne morejo vedeti, katero zemljišče jim bo pripadlo, ampak so zgolj začasni posestniki dodeljenih jim nepremičnin.

V ločeni, laično vloženi pritožbi je tožnik grajal dokazno oceno sodišča prve stopnje ob hkratnem zatrjevanju procesnih kršitev. Zatrjeval je, da je sodnica neupravičeno pomagala toženkama pridobiti tuje premoženje in premoženjsko korist, ne da bi od njiju zahtevala overjeno dokumentacijo (zemljiškoknjižnega izpiska, katastrske mape, dopis Upravne enote z dne 25.3.2004). Spraševal se je, zakaj sodišče ni zaslišalo geometra V. ter od A. H. zahtevalo zapisnika o "prisotnosti v razdružitvi parcele" in od A.B. najemno pogodbo, iz katere je razvidno, kdo je najemodajalec parcele V. in za katero parcelo gre. Dvomil je v resničnost izpovedb prič, ker svojih izjav niso potrdile z nobenim overjenim dokumentom. Sodišče bi moralo pojasniti, kdo ve za pritožbo B., ter oceniti izjave vseh lastnikov nepremičnin, katerih zemljiškoknjižno stanje je potrebno na novo urediti.

Toženki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je skladno s prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) pritožbeni preizkus opravilo skladno z dosedanjimi določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (350. člen ZPP). Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zgoraj navedeni sodbi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo uporabilo pravilno, pri tem pa ni zagrešilo ne zatrjevanih, ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih pravil. Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno zatrjevanje o neobstoju sodne pristojnosti, ker naj bi bila obravnavana zadeva upravne narave. Toženki sta sicer res zatrjevali, da jima je bila sporna nepremičnina dodeljena v komasacijskem postopku, kar pa še ne pomeni, da je tudi predmetni postopek komasacijski. V tej zadevi sodišče ne zlaga zemljišč in jih ne razdeljuje ponovno med prejšnje lastnike z namenom, da bi vsak izmed njih dobil čimbolj zaokrožena zemljišča, kar je predmet komasacijskega postopka, niti ne presoja pravilnosti in zakonitosti komasacijske odločbe, temveč odloča o zahtevkih pravdnih strank, temelječih na zatrjevani lastninski pravici, torej o premoženjskih (civilnopravnih) razmerjih, ki se skladno s 1. členom ZPP obravnavajo v pravdnem postopku.

V skladu z razpravnim načelom, določenem v prvem odstavku 7. člena ZPP in 212. členu istega zakona so stranke tiste, ki morajo navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče načeloma ne sme upoštevati dejstva, ki ga nobena od strank ni navajala, in ne izvesti dokaza, ki ga nobena od strank ni predlagala, vsled česar je neutemeljena smiselna pritožbena graja bistvenih kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenih zahtevkih, ne da bi od toženk zahtevalo predložitev ustrezne (overjene) dokumentacije.

V kolikor gre za redni pravdni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi vse dokaze, potrebne za ugotovitev njenih navedb, prav tako pa se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke; kasneje imajo to pravico le še ob pogoju, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (prvi in drugi odstavek 286. člena ZPP). Še večja omejitev glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov velja v pritožbenem postopku. Tovrstne novote je po izrecnem zakonskem določilu mogoče navajati in predlagati v pritožbi le, če pritožnik izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. pod pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tega pogoja po mnenju sodišče druge stopnje tožnik ni izkazal, vsled česar v pritožbi smiselno predlaganih dokazov ni moč upoštevati. Šele v pritožbi je namreč tožnik smiselno predlagal pridobitev zapisnika o prisotnosti priče A.H. na naroku za razdelitev nepremičnin komasacijskim upravičencem ter najemne pogodbe za nepremičnino "V.", iz katere bosta razvidni pogodbeni stranki. Poleg tega ne navedena dokazna predloga ne dokazni predlog po zaslišanju geometra, ki ga je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 16.9.2005 in ki ga ponavlja v pritožbi, niso substancirani in so zato že kot taki nedopustni. Stranka mora namreč vselej natančno opredeliti tako dokaz, za katerega želi, da se izvede, ter dejstvo, ki naj se ugotovi z njim, tej zahtevi pa tožnik z golo navedbo dokaznega predloga ni zadostil. Nedoločne so nenazadnje pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, kdo ve za pritožbo B., saj ni jasno, kakšno dejstvo bi se naj s to okoliščino sploh ugotovilo. Ker je predmet obravnavanja v tem postopku zgolj lastninska pravica na sporni nepremičnini, pa je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje za ocenitev izjav vseh lastnikov nepremičnin, katerih zemljiškoknjižno stanje bi bilo potrebno na novo urediti.

Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje o pravni naravi tožnikove tožbe. Tekom postopka je tožnik zatrjeval, da je zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, in ker jo obdelujeta in tudi sicer uživata toženki, kar je ugotovil tožnik šele v letu 2002, je zahteval izročitev nepremičnine v "last in posest". Upoštevajoč takšne tožnikove navedbe ter samo formulacijo tožbenega zahtevka ni mogoče pritrditi pritožbenemu zatrjevanju, da je tožnik zahteval sodno varstvo posesti. V okviru posestnega varstva se namreč varuje gola dejanska oblast na stvari (posest), zato se ugotavlja zgolj, kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je bila posest sploh motena, trditveno in dokazno podlago v tej zvezi pa mora ponuditi tožnik (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP), ki mora temu ustrezno oblikovati tudi tožbeni zahtevek. Teh dejstev tožnik eksplicitno ni zatrjeval, ampak je zatrjeval predvsem pravico do posesti, o kateri se lahko razpravlja le v petitorni pravdi (npr. na podlagi lastninske tožbe), nikakor pa v posesorni (posestni) pravdi. Zaradi namena postopkov zaradi motenja posesti (zgolj začasno varstvo obstoječega posestnega stanja), pravica do posesti v teh postopkih ni relevantna oz. je razpravljanje o njej celo izključeno (prim. prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ in 426. člen ZPP). Posesorna pravda se torej od petitorne pravde loči bistveno že v samem konceptu, pri čemer je v obeh postopkih nenazadnje različna tudi formulacija tožbenih zahtevkov. V tožbenem zahtevku, s katerim se zahteva varstvo posesti, tožnik opiše motilno dejanje (način in obseg) ter hkrati zahteva vrnitev odvzete posesti in/ali prepoved nadaljnjega motenja posesti ter druge ukrepe, ki mu naj zagotovijo varstvo pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ). Ker takšnega zahtevka tožnik ni postavil, ampak je zahteval vrnitev individualno določene stvari v svojo posest, kot se formulira tožbeni zahtevek v petitorni lastninski tožbi, ob hkratnem upoštevanju tožbene trditvene podlage, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova tožba lastninska. V tej zvezi sodišče druge stopnje zgolj še pripominja, da pa bi bilo potrebno tožnikovo tožbo, tudi v kolikor bi imela pravno naravo posestne tožbe, zaradi poteka prekluzivnega 30 - dnevnega roka iz 32. člena SPZ zavreči (tožba je bila namreč vložena šele 11.2.2005), ob predpostavki, da bi bila pravočasna, pa bi zaradi utemeljenosti tožbenega zahtevka iz nasprotne (petitorne) tožbe odpadel pravni interes tožnika zahtevati sodno varstvo posesti (36. člen SPZ).

Neutemeljeno je nadalje tožnikovo pritožbeno izpodbijanje vrednosti spornega predmeta iz nasprotne tožbe. Pri nedenarnih zahtevkih, kot sta obravnavana, je vrednost spornega predmeta denarni ekvivalent tistega, kar tožnik zahteva s tožbo. Dolžan jo je navesti tožnik, pri čemer jo po potrebi korigira sodišče. Vendar bo sodišče poseglo v navedbo vrednosti spornega predmeta le izjemoma, t.j. v kolikor bo od nje odvisna uporaba določb o pristojnosti, pravici do revizije in o postopku v sporih majhne vrednosti, tožnik pa je navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost (prvi odstavek 39. člena ZPP in tretji odstavek 44. člena istega zakona), ko bo torej že na prvi, laični pogled jasno, da navedba vrednosti ni ustrezna. Sam postopek preverjanja le-te je hiter in preprost, z namenom, da se vprašanja stvarne pristojnosti, pravice do revizije in vrste postopka čim hitreje razčistijo ter da se s tem ne obremenjuje nadaljnjega teka obravnave in razpravljanja o glavni stvari. Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta sodišče tako ne bo izvajalo obsežnega dokaznega postopka, temveč bo izvedlo zgolj tiste ukrepe, s katerimi bo ugotovilo sprejemljivo verjetno vrednost. To je sodišče prve stopnje tudi storilo (ter svojo odločitev v tej zvezi tudi ustrezno obrazložilo - prvi odstavek na strani 5 obrazložitve izpodbijane sodbe) s tem, ko je na podlagi tožnikovega ugovora vrednosti spornega predmeta v nasprotni tožbi upoštevalo navedbe pravdnih strank o tej okoliščini ter uradno objavljene podatke o vrednosti obdelovalnega zemljišča v k.o. V primernost ocene vrednosti spornega predmeta tudi sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov, zlasti ne, ker se zahtevka iz obeh tožb nanašata na isto nepremičnino, katere vrednost je v tožbi že tožnik sam označil v popolnoma enakem znesku (kar je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje). Ker v to vrednost do začetka obravnavanja glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo na podlagi tožbe ni podvomil nihče, kar je privedlo do prekluzije ugotavljanja vrednosti spornega predmeta iz tožbe (prim. tretji odstavek 44. člena ZPP), bi bilo nesprejemljivo, da bi bila sporna vrednost iz nasprotne tožbe označena z drugačno vrednostjo.

Tožnikovemu tožbenemu zahtevku sta toženki nasprotovali s trditvijo, da sta na sporni nepremičnini pridobili lastninsko pravico s priposestvovanjem (tožnik se spreneveda, ko v pritožbenih navedbah temu povzetku trditvene podlage toženk oporeka), v zvezi s čimer sta vložili tudi nasprotno tožbo. Slednjo je sodišče prve stopnje ob uporabi določila 183. člena ZPP pravilno dopustilo in jo obravnavalo skupaj s tožnikovo tožbo. Ker sta z njo toženki zahtevali ugotovitev solastninske pravice na sporni nepremičnini, pridobljene na originarni način, kar je v razmerju do tožnikovega vrnitvenega zahtevka prejudicialnega (predhodnega) pomena, je neutemeljeno tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen zgolj zato, ker je zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Ugovor priposestvovanja je namreč t.i. peremptorni ugovor, ki izključuje tožnikov vrnitveni interes, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

V pritožbi je tožnik zatrjeval, da teče priposestvovalna doba šele od dokončnosti odločbe, izdane v komasacijskem postopku, oz. šele od vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, in ker naj bi bili ti vpisi opravljeni šele v letu 1996, po zatrjevanju tožnika toženki nista mogli priposestvovati sporne nepremičnine. V tej zvezi je že sodišče prve stopnje zavzelo izčrpno ter materialnopravno pravilno dokazno oceno o vseh odločilnih dejstvih (stran 5 - 10 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki ji pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Tožniku v odgovor še dodaja, da v obravnavani zadevi za sam začetek in iztek priposestvovalne dobe ni pomembno, kdaj je postala komasacijska odločba pravnomočna in dokončna ter kdaj so bili izvedeni vpisi v zemljiško knjigo, ampak je pomembno, kdaj sta toženki pridobili dobroverno posest na sporni nepremičnini. Dokončnost komasacijske odločbe ter vpis lastninske pravice je lahko zgolj indic, ki kaže na dobrovernost posesti, ki pa iz razlogov, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje, v tej zadevi niti ni odločilna. Odločilno je, da je bila sporna nepremičnina toženkama dodeljena s komasacijsko odločbo, ki je po negrajanih ugotovitvah sodišča prve stopnje postala tudi pravnomočna in izvršljiva. Tožnik ni niti zatrjeval, da bi bila navedena odločba z ustreznimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku kadarkoli izpodbijana. Obema pravdnima strankama (torej tudi tožniku) so bila v komasacijskem postopku dodeljena zemljišča pokazana v naravi s strani pristojnega upravnega organa in ob navzočnosti geometra (toženkama nepremičnina s parc. št. 6623, tožniku pa nepremičnina s parc. št. 6624, obe vpisani v k.o.), kot vsi komasacijski udeleženci pa sta jih bili dolžni prevzeti v začasno posest in obdelavo takoj po vročitvi komasacijske odločbe, pri čemer izpolnitve te obveznosti tudi morebitna pritožba zoper odločbo ne bi zadržala (točka 2 izreka komasacijske odločbe). Za presojo dobrovernosti posesti toženk je nadalje pomembno tudi določilo komasacijske odločbe, po kateri se po pravnomočnosti komasacijske odločbe vpisi vseh sprememb v zemljiško knjigo in zemljiški kataster opravijo po uradni dolžnosti in sicer na predlog tedanjega Komiteja za kmetijstvo in gozdarstvo. Čeprav je pri samem vpisu prišlo do pomote, pa sta zaradi zgoraj navedenih okoliščin obe pravdni stranki vse od leta 1988 pa do leta 2003 (torej 15 let) v naravi pokazana in s komasacijsko odločbo dodeljena zemljišča tudi obdelovali misleč, da obdelujeta lastno nepremičnino, in sicer toženki sporno nepremičnino, tožnik pa nepremičnino s parc. št. 6624/2 ter del nepremičnine s parc. št. 6624/1. Ob upoštevanju navedenega je tako pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bili toženki od 15.6.1988 zakoniti posestnici sporne nepremičnine (njuna posest namreč temelji na veljavnem pravnem naslovu - komasacijski odločbi), prav tako je od takrat in vse do oktobra leta 2003 izkazana dobrovernost njune posesti. Utemeljen je zato tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženki zaradi preteka 10 letne priposestvovalne dobe pridobili lastninsko pravico na sporni nepremičnini (prim. drugi odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR v zvezi z 269. členom SPZ ter 21. člen ZTLR in 39. člen SPZ v zvezi s 43. členom SPZ).

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbama ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka.

op. št. 1 Tako tudi Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 232.