Jedro

Glede na to, da je bil tožnikov oče član Kulturbunda in NDSAP, se je štel za pripadnika nemške narodnosti, in ker je bil na dan 28.8.1945 nesporno v tujini, je podana tudi domneva o njegovi nelojalnosti do slovenskega naroda. Nelojalnosti tožnik ni izpodbijal, čeprav je imel v upravnem postopku možnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpobijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.6.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote C. z dne 12.1.2001. S to odločbo je prvostopni organ ugotovil, da se H.E.R., roj. 24.1.1924 v C., ki je umrl dne 9.1.1991 v G., Avstrija, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS (ZDRS) ni štel za jugoslovanskega državljana.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila vse pravno relevantne okoliščine glede narodnosti pok. H.R., saj njegova nemška narodnost izhaja iz članstva v Kulturbundu in NSDAP. Iz zgodovinskih virov namreč izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, v kateri so Nemci članstvo izpopolnjevali s pripadniki nemške narodnosti. Njegovo nemško narodnost izkazuje tudi članstvo v nacistični stranki NSDAP, pravno pomembno pa je tudi, da je H.R. postal polnoleten 14.1.1942. Življenje H.R. od konca II. svetovne vojne pa vse do njegove smrti v Avstriji med strankama v postopku ni bilo sporno. Ker pa je upravni organ prve stopnje tožniku tudi dal možnost dokazovanja, da pok. H.R. ni bil nelojalen do slovenskega naroda, česar pa tožnik ni izkoristil, je bilo sodišče prve stopnje mnenja, da domneve nelojalnosti iz določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž) tožnik ni izpodbil. Tako so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, na podlagi katerih so upravni organi lahko ugotovili, da se pok. H.R. ni štel za jugoslovanskega državljana.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnim organom. Navaja, da je seznanjen s stališči državnih organov, vključno z ustavnim sodiščem, ki še vedno prisegajo na predpise, ki so bili izdani v letu 1945, čeprav so ti skrajno revolucionarni in v nasprotju z osnovnimi pravicami človeka. Člani družine R. so bili Slovenci. Njegova mati je bila iz znane slovenske družine iz Š., preganjani pa so bili zato, ker so bili bogati. Če bi bili sovražni Slovencem, bi bil zoper njih uveden kazenski postopek, ne pa da so jih po vojni pobili. Če bi vse to upoštevali slovenski državni organi, bi bil njegov oče gotovo priznan za slovenskega državljana. V obravnavani zadevi pa je bila spregledana mladost njegovega očeta in vojni čas, ki ni dopuščal samostojnih odločitev. Znano je, da je bilo mnogo ljudi nasilno včlanjenih v hitlerjevske organizacije. Njegov oče je moral v inozemstvo zaradi nasilja tedanjih oblasti. Tako bivanje v inozemstvu ne bi smelo imeti pravnih posledic. Res je bil tudi pozvan k dokazovanju očetove lojalnosti pred in med II. svetovno vojno do narodov Jugoslavije. Tega dokazovanja se ni poslužil, ker dejansko nekih otipljivih dokazov glede tega nima. Veliko C. mu je povedalo, da so poznali njegovega očeta, ki je bil pošten trgovec in ki je pomagal Slovencem. Ve pa se, da so mnogi njegovi uslužbenci tudi delali drugače in to pod firmo R. v veliko škodo Slovencem. Znano je tudi, da so bili člani družine R. opozorjeni, da naj zbežijo iz C., vendar ker so bili pošteni, tega niso storili.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva pok. H.R. kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker obravnavana oseba ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskega državljanstva. Državljanstvo v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen se ugotavlja po Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž), in sicer za osebe nemške narodnosti po določbah 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bila uveljavljena z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48, v nadaljevanju: novela ZDrž) se za jugoslovanskega državljana niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da sta upravna organa glede na članstvo pok. H.R. v Kulturbundu in NSDAP tega štela za osebo nemške narodnosti in da je bilo med strankama nesporno, da je H.R. dne 28.8.1945 (ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ) in tudi kasneje živel v tujini. Z izpolnitvijo teh dveh pogojev za nepriznanje državljanstva po 2. odstavku 35. člena ZDrž pa je podana tudi domneva o nelojalnosti pok. H.R. do slovenskega naroda. Tožniku je bila tudi dana možnost v upravnem postopku, da z vsemi sredstvi izpodbija zakonsko domnevo o nelojalnosti pok. H.R. do slovenskega naroda. Tožnik sam navaja, da ni dokazoval očetove lojalnosti v pritožbi, ker dejansko nekih otipljivih dokazov glede tega nima, zato domneva o nelojalnosti v obravnavanem postopku ni bila izpodbita. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča obstojijo vsi trije zakonski razlogi iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, na podlagi katerih se tožnikov pokojni oče H.R. ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožnikovi posplošeni pritožbeni ugovori o povojnih razmerah v Sloveniji na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne morejo biti upoštevni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.