Jedro

Pojem krivde iz pogodbe o štipendiranju med strankama (brez natančnejše opredelitve ali opredelitve primerov, ki bi po pogodbeni volji strank lahko pomenili pojem krivde v širšem smislu) se ne nanaša tudi na odpoved s strani delodajalca s ponudbo nove pogodbe za ustrezno delo in odklonitev podpisa te pogodbe s strani delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da iz naslova vrnitve prejetih zneskov štipendije po pogodbi o štipendiranju plača tožeči stranki 1,919.274 tolarjev (8.009 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, oziroma ker sodišče "ni upoštevalo dejstva, da mora poznati materialno pravo," tudi bistveno kršitev določb postopka. Meni, da gre takrat, ko delavec po tretjem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) ne sprejme ponujene pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo za nedoločen čas in mu zato preneha delovno razmerje, za tipičen primer prenehanja delovnega razmerja po krivdi delavca. V takšnem primeru ZDR delavcu odreka pravico do odpravnine. Tudi Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj.) v tretjem odstavku 1. člena določa, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Primeri, ko zavarovanec ni upravičen do nadomestila, so določeni v 19. členu tega zakona. Ta določba je bila z uveljavitvijo ZDR dopolnjena. Po peti alineji 242. člena ZDR delavec v primeru 90. člena tega zakona, če ne sprejme predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas enakovreden prejšnji zaposlitvi ter ustrezno ali primerno delo, nima pravice do denarnega nadomestila. V tej zadevi je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožencu iz poslovnega razloga, vendar samo zaradi reorganizacije družbe in nove sistematizacije delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da se volja strank iz pogodbe o štipendiranju razlaga v časovnem okviru ob trenutku sklenitve pogodbe in po pravnih pravilih, ki so takrat urejala delovna razmerja. Tožencu je moralo biti jasno, da bo nosil posledice 3. člena pogodbe v primeru, če bi mu prenehalo delovno razmerje po njegovi krivdi. To se je tudi zgodilo, saj je bilo novo delovno mesto ustrezno, toženca pa je motila le ostrejša konkurenčna klavzula in dejstvo, da ne bi imel več svoje pisarne.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru predlaga zavrnitev revizije. Meni, da je pogodba o štipendiranju, po kateri je bil dolžan vrniti prejete zneske štipendije, če obveznosti iz pogodbe ne bi izpolnil po svoji krivdi, nejasna in jo je v skladu s 100. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis) treba razlagati v korist toženca, oziroma pri razlagi upoštevati tudi določbo 101. člena ZOR. Po zakonodaji, ki je veljala v času sklenitve pogodbe o štipendiranju, ni bil določen primer odpovedi pogodbe s ponudbo nove pogodbe v smislu sedaj veljavnega ZDR in ZZZPB. Kljub temu je mogoča primerjava s prejšnjo ureditvijo prenehanja delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov po 29. in nadaljnjih členih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP) oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski ugovor bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi bile podane zaradi nepoznavanja materialnega prava. Te revizijske navedbe predstavljajo neustrezno mešanje revizijskih razlogov. Zmotna uporaba materialnega prava, tudi če je podana, namreč ne predstavlja neke od bistvenih kršitev določb postopka.

8. V zvezi z materialno pravno presojo je treba izhajati iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje. Stranki sta sklenili pogodbo o štipendiranju dne 20. 10. 1999. Po 3. e točki te pogodbe se je toženec zavezal, da se bo po končanem šolanju zaposlil pri tožeči stranki in delal dvojno dobo, kot je bil štipendiran. Ker je štipendijo prejemal 24 mesecev, je to pomenilo 48 mesecev delovnega razmerja. Delovno razmerje pri tožeči stranki je nastopil s 1. 9. 2001. Tožeča stranka mu je dne 7. 3. 2003 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev po tretjem odstavku 90. člena ZDR, ki pa jo je toženec odklonil. Zato mu je prenehalo delovno razmerje z dnem 9. 3. 2003, torej še pred potekom delovne dobe, kot je bila določena v pogodbi o štipendiranju.

9. Iz 4. točke pogodbe o štipendiranju izhaja, da je štipendist v primeru, če obveznosti iz 3. točke ne bo izpolnil po svoji krivdi, dolžan vrniti prejete zneske štipendije takoj v celoti in z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v primeru, če pogodbenih obveznosti ne more izpolniti iz objektivnih razlogov, ga štipendist lahko delno ali v celoti oprosti plačila štipendije.

10. Stranki štipendijske pogodbe z dne 20. 10. 1999 glede na tedanjo ureditev delovnih razmerij dejansko nista mogli upoštevati primera odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu s ponudbo nove pogodbe - kot instituta delovnega prava, ki je bil uveden šele s sprejemom ZDR. Pri tem ni zanemarljivo, da se je z ZDR spremenil tudi koncept urejanja delovnih razmerjih - iz asociativnih v pogodbena razmerja. Zato gre predvsem za vprašanje, ali se pojem krivde toženca za neizpolnitev obveznosti (brez dodatnih pogodbenih opredelitev tega pojma) nanaša tudi na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne pogodbe, ki jo je toženec odklonil. 11. Pojem krivde se po ZDR nanaša le na primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (tretji odstavek 88. člena ZDR) in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca (111. člen ZDR). Revizijsko sodišče je v sodbi VIII Ips 240/2007 z dne 21. 10. 2008 presodilo, da z odklonitvijo ustrezne zaposlitve po tretjem odstavku 90. člena ZDR razlog za prenehanje delovnega razmerja ni prešel na delavca, temveč gre za razlog za prenehanje pogodbe po odpovedi delodajalca. Pravica podpisati pogodbo za ustrezno (ali neustrezno) novo zaposlitev po odpovedi delodajalca iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti tudi ni dolžnost delavca kot šibkejše stranke v takšnem (pogodbenem) razmerju. Delavec ima pravico, da se svobodno odloči, ali bo podpisal oziroma sklenil novo - (nekoliko) drugačno pogodbo o zaposlitvi ali ne. Obratno pa je dolžnost delodajalca, da v primeru, če ima ustrezno zaposlitev, to delavcu tudi ponudi (tretji odstavek 88. člena ZDR).

12. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, res nima pravice do odpravnine po 109. členu ZDR (tretji odstavek 88. člena ZDR) in po peti alineji 242. člena ZDR tudi ne pravice do denarnega nadomestila po ZZZPB. Vendar to pomeni le, da je zakonodajalec takšne posledice določil za primer, ko je delodajalec storil vse, kar mu zakon nalaga v primeru odpovedi pogodbe delavcu in ponudbe nove ustrezne zaposlitve oziroma zato, ker je bilo delavcu s tem še v naprej zagotovljeno ustrezno ali že primerno delo (242. člen ZDR). Ta določba pa ne pomeni, da delavcu zaradi odklonitve ustrezne zaposlitve preneha delovno razmerje po njegovi krivdi. Zato se pojem krivde iz pogodbe o štipendiranju med strankama (brez natančnejše opredelitve ali opredelitve primerov, ki bi po pogodbeni volji strank lahko pomenili pojem krivde v širšem smislu) ne nanaša tudi na odpoved s strani delodajalca s ponudbo nove pogodbe za ustrezno delo in odklonitev podpisa te pogodbe s strani delavca.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. Ker odgovor na revizijo ni pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča (gre za ponavljanje dotedanjih navedb), je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da toženec sam krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).