Jedro

Za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so odločilnega pomena predvsem dejstva, ki se nanašajo na obseg in intenziteto bolečin.

Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu glede telesnih bolečin (2.921,04 EUR, prej 700.000 SIT) in odločitve o pritožbenih stroških razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik se je dne 21. 6. 2000 kot voznik poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Pri tem je utrpel zlom leve stegnenice s premikom odlomkov, poškodbo živca na levi nogi, zlom končnega členka palca levega stopala, raztrganino palca levega stopala ter številne odrgnine, zaradi česar mu je bila pravnomočno prisojena odškodnina v višini 16.274,41 EUR (prej 3.900.000 SIT), od tega 5.007,51 EUR (prej 1.200.000 SIT) za telesne bolečine, 1.669,71 EUR (prej 400.000 SIT) za strah, 1.251,88 EUR (prej 300.000 SIT) za skaženost in 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, medtem ko je višji zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo višini 7.511,27 EUR (prej 1.800.000 SIT) zavrnilo.

2. Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da bi mu moralo sodišče za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode odmeriti odškodnino v višini posamično zahtevanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Sodišče naj bi kršilo določbe pravdnega postopka, ker naj ne bi obrazložilo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb oziroma se ni opredelilo argumentirano. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj ni razvidno, katere stroške je sodišče priznalo in katere ne.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija je delno utemeljena.

Glede procesnih kršitev

5. Zmotno je stališča tožnika, da so vse ugotovitve izvedenca odločilnega pomena in da v kolikor sodišče ne upošteva vseh in pri tem tega ne obrazloži, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se namreč ni dolžno opredeliti do dejstev, ki niso odločilnega pomena. Dejstva, ki jih tožnik navaja v reviziji kot dejstva do katerih bi se moralo sodišče opredeliti (npr. odvisnost tožnika od medicinskega osebja, ležanje na tleh po nesreči, čakanje na strokovno pomoč, čas čakanja na odškodnino, da brazgotina ob stiku z vodo spremeni barvo) ni mogoče šteti kot dejstva, ki bi lahko bistveno vplivala na odmero odškodnine. Za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so odločilnega pomena predvsem dejstva, ki se nanašajo na obseg in intenziteto bolečin.

6. Prav tako ne drži očitek, da sodišče ni napravilo dokaznega sklepa glede nesposobnosti tožnika za telesne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na str. 6 povedalo, da se je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oprlo na ugotovitve obeh izvedencev. To pomeni, da je upoštevalo tudi tožnikove težave pri športnih aktivnostih, glede na to, da je drugi izvedenec v tem delu v celoti potrdil navedbe tožnika. Tako se pokaže kot neresnična tudi navedba tožnika, da sodišči nista upoštevali trditev, da je opustil jahanje, planinarjenje. Sodišče druge stopnje je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo tudi težave, ki jih ima tožnik pri dvigovanju levega stopala, daljši hoji ali sedenju, še posebej pa težave, ki jih ima tožnik na glasbenem in poklicnem področju (zadnji odstavek na str. 4 in prvi odstavek na str. 5).

7. Nadalje se tudi ni mogoče strinjati z navedbami tožnika, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih glede odmere odškodnine za skaženost. Sodišče je pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode upoštevalo deformacijo nohta na palcu leve noge, brazgotino na hrbtišču tega prsta, brazgotino na levem gležnju, brazgotino na stegnu ter brazgotine na območju, kjer so bili vijaki, mladost, samski stan, možnost zakritja brazgotin, občutke nelagodja. Glede brazgotin je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca V. sprejelo dokazno oceno, da gre za blag kozmetski defekt. S takšno dokazno oceno se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ki je k temu še dodalo, da tožnik kakšnih posebnih bolečin v zvezi s tem niti ni zatrjeval (npr. zdravljenje pri psihologu). Glede na obrazloženo se ni mogoče strinjati z navedbo tožnika, da sodbi molčita o dejstvih, na podlagi katerih je bila odmerjena odškodnina. Gre samo za to, da sta sodišči glede tega sprejeli drugačno dokazno oceno, le-te pa na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče druge stopnje ni vsebinsko odgovorilo na pritožbeno navedbo, da sodišče pri odmeri odškodnine za strah ni upoštevalo strahu v zvezi z zadnjo operacijo. Sodišče druge stopnje tega očitno ni prezrlo (glej tretji odstavek na str. 5) in je tudi upoštevalo.

9. Tožnik pa utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so opozarjale na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede obsega in intenzitete telesnih bolečin in sicer glede poškodbe mehkih tkiv (raztrgane mišice) ter glede neupoštevanja poškodbe ishiadnega živca. To so navedbe, ki so odločilnega pomena za odmero odškodnine za telesne bolečine in na katere mora sodišče druge stopnje odgovoriti. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine sta odločilni dejstvi namreč ravno obseg in intenziteta telesnih bolečin. S tem je sodišče druge stopnje kršilo prvi odstavek 360. člena ZPP, na podlagi katerega se je dolžno opredeliti do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena.

Glede višine odškodnine

10. Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z višino prisojene odškodnine za posamične oblike nepremoženjske škode s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju utemeljevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine namreč ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za strah, skaženost in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Revizijsko sodišče se sicer strinja tudi z višino prisojene odškodnine za telesne bolečine glede na ugotovljen obseg bolečin kot izhaja iz sodb nižjih sodišč. Ker pa mora sodišče druge stopnje v tem delu še odpraviti v prejšnjem odstavku ugotovljene procesne kršitve, je obseg celotne škode za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem še odprt, tako kot odškodnine za vso nepremoženjsko škodo skupaj.

11. Ko bo sodišče druge stopnje odločalo o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, naj bo pozorno na to, da je celotno odškodnino, prisojeno na prvi stopnji v višini 3.162.968 SIT, povišalo za 900.000 SIT na 4.062.958 SIT, namesto 4.062.968 SIT.

12. Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov reviziji tožnika v delu, ki se nanaša na telesne bolečine ugodilo in v tem delu sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo (prvi odstavek 379. člena ZPP). Revizija zoper sklep o stroških sicer ni dovoljena, ker pa je revizijsko sodišče zaradi delne razveljavitve posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, revizije v tem delu ni zavrglo. V ostalem delu je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.