Jedro

Stečajni postopek je posebna oblika izvršilnega postopka (tako imenovana generalna izvršba), ki se opravi nad celokupnim premoženjem dolžnika z namenom enakomernega in sočasnega poplačila vseh upnikov. Stečajni postopek opravlja stvarno pristojno sodišče (11. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL, Uradni list RS, št. 67/93 do 52/99). V takšnih okoliščinah je ZPPSL v razmerju do predpisov, na podlagi katerih sta odločala davčna organa, specialni predpis, in po mnenju sodišča je treba upoštevati, da je bila terjatev iz naslova neplačanega nadomestila za sporno obdobje že priznana v stečajnem postopku in da za njeno izvršbo v stečajnem postopku že obstaja izvršilni naslov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance, št. ... z dne 2. 6. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper nadomestno odločbo Davčnega urada A., Izpostava B., št. ... z dne 12. 12. 2002, s katero je bilo tožnici odmerjeno in naloženo v plačilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na naslovu ... ulica št. ..., B., za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 5. 2002 v višini 879.112,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe med drugim ugotavlja, da je družba Z.Z.Z. d.o.o. navedene poslovne prostore imela v najemu in jih je uporabljala vse do 28. 5. 2002, to je do uvedbe stečajnega postopka nad njo. Meni, da je zato (pri)tožnik kot neposredni uporabnik predmetnih poslovnih prostorov zavezanec za plačilno nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za navedeno obdobje, in se ne strinja s stališčem pritožbe, da je bila terjatev iz naslova neplačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leti 2001 in 2002 prijavljena v stečajnem postopku in da je stečajni upravitelj na naroku za preizkus terjatev prijavljeno terjatev priznal v znesku 2.539.110,46 SIT, v katerem je zajeto tudi nadomestilo za obdobje, glede katerega je bila izdana sporna odmerna odločba, ter da zato ni podlage za izdajo odmerne odločbe. Pri nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča gre po njenem mnenju namreč za trajno obvezno dajatev in s tem vir javnih prihodkov, ki ga določa Zakon o stavbnih zemljiščih, zato dejstvo, da je bila terjatev priznana v stečajnem postopku, na upravno odločanje ne more imeti vpliva, saj potencialno poplačilo terjatve iz stečajne mase ne predstavlja ovire za izdajo odločbe o odmeri nadomestila.

Tožnica v tožbi ponovno uveljavlja pritožbene ugovore, da je bil dne 28. 5. 2002 uveden nad njo stečajni postopek, da je bila terjatev iz naslova neplačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 5. 2002 prijavljena v stečajnem postopku in v tem obsegu tudi priznana, da je nepravilno ugotovljen zavezanec za plačilo (meni namreč, da je to družba Z.Z.Z. d.o.o. in ne družba Z.Z.Z. d.o.o. v stečaju), ugovarja pa tudi stališču izpodbijane odločbe, da priznanje terjatev v stečajnem postopku ne more vplivati na odmero nadomestila po davčnem organu. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje, podrejeno pa, da odpravi tudi nadomestno odločbo Davčnega urada A z dne 12. 12. 2002, ter vrne zadevo temu davčnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena.

Ključno vprašanje za odločitev v tem upravnem sporu je ob dejstvu, da je bil pred izdajo odmerne odločbe prve stopnje zoper zavezanca za plačilo nadomestila za obdobje od 1. 1. do 31. 5. 2002 dne 28. 5. 2002 uveden stečaj, in da je potekel že tudi rok za prijavo terjatev, vprašanje ali davčni organ lahko v takšnih okoliščinah še izda dajatveno odločbo o odmeri nadomestila ali ne. S pravnim stališčem tožene stranke, da navedene okoliščine in tudi dejstvo, da je bila terjatev s strani končnega upravičenca (občine) pravočasno prijavljena in v stečajnem postopku tudi priznana, ne vplivajo na dopustnost izdaje odmerne dajatvene odločbe, se sodišče ne strinja. Stečajni postopek je namreč posebna oblika izvršilnega postopka (tako imenovana generalna izvršba), ki se opravi nad celokupnim premoženjem dolžnika z namenom enakomernega in sočasnega poplačila vseh upnikov. Stečajni postopek opravlja stvarno pristojno sodišče (11. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL, Uradni list RS, št. 67/93 do 52/99). V takšnih okoliščinah je ZPPSL v razmerju do predpisov, na podlagi katerih sta odločala davčna organa, specialni predpis, in po mnenju sodišča je treba upoštevati, da je bila terjatev iz naslova neplačanega nadomestila za sporno obdobje že priznana v stečajnem postopku in da za njeno izvršbo v stečajnem postopku že obstaja izvršilni naslov. Davčni organ po mnenju sodišča v takšnem primeru lahko izda le ugotovitveno odmerno odločbo, ne more pa izdati dajatvene, saj bi v tem primeru kršil pravilo ne bis in idem. Pri uveljavljanju terjatve v stečajnem postopku sicer ne gre za iste stranke spornega razmerja kot v postopku odmere nadomestila, vendar je po mnenju sodišča pri odmernem odločanju kljub temu treba upoštevati, da je sporno nadomestilo proračunski vir Občine B., torej osebe, ki je terjatev iz tega naslova uveljavila v stečajnem postopku. Dajatveni del odmerne odločbe bi zato lahko izdal (kot dopolnilno odločbo) le v primeru, če bi bil stečajni postopek končan pred zaključkom stečaja, torej pred prenehanjem zavezanca, kajti le v takšnem primeru prvotni izvršilni naslov (priznanje terjatve v stečajnem postopku) naknadno odpade.

Ker tožena stranka pri svojem odločanju navedenih okoliščin ni upoštevala, je po presoji sodišča bistveno kršila pravila postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.