Jedro

Presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, je v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom ZMZPP in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-52/2013/10 z dne 30. 9. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 711,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo na pritožbo A. d.d. odpravil delno odločbo Upravne enote Lendava št. 321-135/93-343 (0512) z dne 29. 7. 2013 (1. točka izreka) ter zahtevek za denacionalizacijo zemljišča, podržavljenega A.A., v času podržavljenja parc. št. 1141/19, k.o. ..., danes zemljišči parc. št. 2039/6 (gospodarsko poslopje površine 7 m2), parc. št. 2039/3 (gospodarsko poslopje površine 159 m2, gospodarsko poslopje površine 10 m2, funkcionalni objekt površine 126 m2, dvorišče površine 1314 m2), k.o. ... zavrnil (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je pokojna lastnica podržavljenega premoženja izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v Pogodbi med Republiko Avstrijo in Zvezno Republiko Nemčijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) ter je zato na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izključena iz denacionalizacije. Denacionalizacijska upravičenka je 22. 9. 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo, ob smrti leta 1977 je prebivala na naslovu ... ter se je izselila (pobegnila) v Avstrijo zaradi bojazni pred Rusi.

2. Tožniki izpodbijajo odločbo in menijo, da zgolj izpolnjevanje kriterijev po FIP, brez zaključka, da je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, ni razlog za zavrnitev zahtevka po drugem odstavku 10. člena ZDen. Tožniki so v postopku denacionalizacije predložili uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 7. 4. 2011, iz katerega vsebine izhaja dejstvo, da denacionalizacijska upravičenka za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije ni prejela odškodnine, niti do nje ni bila upravičena. Na temelju tretjega odstavka 170. člena ZUP/86 imajo listine, izdane od tujih organov, enako dokazno moč kot domače. Posledično se tako šteje za dokazano, da upravičenka za odvzeto premoženje od Republike Avstrije ni prejela odškodnine in do nje tudi ni bila upravičena. Potrdilo ni tolmačenje Vlade Republike Avstrije ali potrdilo o tujem pravu, temveč vsebuje osebne podatke osebe na katero se nanaša, vsebuje premoženje, ki je bilo podržavljeno in iz njegove vsebine jasno izhaja, da denacionalizacijska upravičenka neposredno in tudi ne njeni pravni nasledniki, ni prejela odškodnine, niti ni bila do nje upravičena. Ker toženka potrdila kot dokaza ni upoštevala, je v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabila materialno pravo. Odločitev pa je napačna tudi brez upoštevanja potrdila. FIP kot dvostranska mednarodna pogodba sama po sebi namreč ni imela izvedbenega učinka napram tretjim (oškodovancem). Toženka tolmači določbe FIP na način, kakor da je FIP sam po sebi upravičenki omogočal pridobitev odškodnine, ter določbe FIP uporablja kot pozitivno pravo. Jasno je, da je takšna uporaba materialnega prava že v osnovi napačna. V cilju izvedbene pogodbe, kot je to v FIP tudi določeno, je bil s strani Republike Avstrije sprejet „Zakon z dne 13. junija 1962, ki zadeva razširitev področja uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG)“, ki je pravico do odškodnine priznaval samo nemškim državljanom in zakon tudi povsem jasno definira, kdo so nemški državljani. KVSG pa tudi ni dajal pravne podlage za odškodnino za odvzeto premoženje na območju nekdanje Jugoslavije, ampak je dajal podlago samo za pravno priznano škodo, nastalo znotraj meja Republike Avstrije. Glede na to, da denacionalizacijska upravičenka nikoli ni imela državljanstva ZR Nemčije in ji tudi ni nastala pravno priznana škoda znotraj ozemlja Republike Avstrije, po navedenem zakonu od Republike Avstrije ni dobila in tudi ni bila upravičena do odškodnine. Poleg tega pa FIP kot pravno priznano škodo našteva samo: a) škodo na gospodinjski opremi in b) škodo na premičnih predmetih, potrebnih za opravljanje poklica. Toženka pa je ugotavljala le subjektivne okoliščine za pridobitev statusa oškodovanca, objektivnih okoliščin, ali je nastala pravno priznana škoda, za katero je sploh bilo mogoče dobiti odškodnino, pa ni ugotavljala. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 547/2002, v kateri je sodišče v točki 42 navedlo, da zakonodajalec torej ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj zato, ker so na dan uveljavitve ADP imele avstrijsko državljanstvo. Iz istih razlogov, po mnenju tožnikov, zakonodajalec ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj zato, ker so na dan podpisa FIP imele avstrijsko državljanstvo in na dan 1. 1. 1960 posedovale stalno prebivališče v Avstriji. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Stranka z interesom v tem postopku A. d.d. je na tožbo odgovorila in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožniki v pripravljalni vlogi ponavljajo svoje razloge iz tožbe ter dodatno navajajo, da je toženka v postopku tudi bistveno kršila pravila postopka, saj je dejstva organ ugotavljal kar sam, kar je samo po sebi bistvena kršitev določb postopka.

6. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je s sodbo, I U 1754/2014 z dne 10. 3. 2015, tožbo zavrnilo. Zoper to odločitev so tožniki vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom, X Ips 150/2015 z dne 16. 9. 2015, zavrglo. Tožniki so nato vložili ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo, Up-892/15 z dne 12. 12. 2017, ugodilo, sodbo, I U 1754/2014 z dne 10. 3. 2015, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve tožnikov za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. A.A., pravni prednici tožnikov, iz razloga, opredeljenega v drugem odstavku 10. člena ZDen.

9. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Kot take ta določba predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa gre za to, ali je med te šteti tudi FIP in na njeni podlagi sprejete predpise.

10. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

11. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

12. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

13. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

14. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imela pravna prednica tožnikov na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

15. Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba, X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

16. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da je imela prejšnja lastnica na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine, kot je to ugovarjala tudi že tožnica v tožbi.

17. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bila prejšnja lastnica teh nepremičnin upravičena do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

18. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

19. Sodišče ni sledilo predlogu tožnikov za opravo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (smiselno 59. člen ZUS-1).

20. Ker so tožniki v tem upravnem sporu uspeli, jim je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu) in stroške revizijskega postopka, v skladu z drugim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se glede na drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife uporablja v tem postopku, ob upoštevanju tarifne številke 3300 ZOdvT v višini 282,00 EUR, povišano za 22 % DDV, ter tarifne številke 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj v višini 711,74 EUR.