Jedro

Dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno, ko npr. tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katerih slednja gradi tožbeni zahtevek, ali pa tožena stranka zatrjuje enako dejansko stanje kot tožeča. Le pred sodiščem priznanih dejstev namreč ni treba dokazovati. Ostala sporna dejstva so predmet dokaznega postopka, dokazi pa se izvajajo na glavni obravnavi. Zmotno je zato stališče pritožnice, da naj bi bilo v konkretnem primeru dejansko stanje med pravdnima strankama nesporno, ker tožena stranka za svoje trditve ni predložila dokazov.

Na drugačno presojo ne more vplivati 450. in nasl. členi ZPP. Že zato, ker bi sodišče moralo zaradi ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja na javni glavni obravnavi izvesti dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.7.1995 in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 113.225,00 SIT s pp.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno, ko npr. tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katerih slednja gradi tožbeni zahtevek, ali pa tožena stranka zatrjuje enako dejansko stanje kot tožeča. Le pred sodiščem priznanih dejstev namreč ni treba dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP). Ostala sporna dejstva so predmet dokaznega postopka, dokazi pa se izvajajo na glavni obravnavi (287. čl. ZPP). Zmotno je zato stališče pritožnice, da naj bi bilo v konkretnem primeru dejansko stanje med pravdnima strankama nesporno, ker tožena stranka za svoje trditve ni predložila dokazov. Tožena stranka za svoje ugovorne trditve res ni predložila dokazov, a s trditvami je prerekala trditve tožeče, da obstoji dolg v vtoževani višini. Trdila je namreč, da je vtoževana računa že plačala. Pogoji, da bi sodišče prve stopnje lahko odločilo brez glavne obravnave, tako niso bili izpolnjeni (454. čl. ZPP).

Na drugačno presojo ne more vplivati 450. in nasl. členi ZPP. Že zato, ker bi sodišče moralo zaradi ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja na javni glavni obravnavi izvesti dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka (prim. zgoraj). Velja pa dodati, da je odločanje brez glavne obravnave v ZPP izjema, izjem pa ni moč interpretirati tako, da bi razširili njihov okvir.

Iz doslej razloženega sledi, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je razpisalo narok za glavno obravnavo. In ker tožeča stranka nanj ni pristopila, čeprav je bila v redu povabljena, je tudi odločitev sodišča pravilna (455. čl. ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).