Jedro

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega na podlagi novele Kazenskega zakonika (KZ-1G), ki ga izpostavlja pritožnica in je kazen odmerilo in omililo v skladu z omilitvenimi določili, ki se z novelo KZ-1G niso spremenile. Nobene podlage ni za pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je določba 308. člena KZ-1G oziroma predpisana zaporna kazen protiustavna, zato je ta pritožbena navedba odveč. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje olajševalnim okoliščinam dalo preveliko težo in ocenjuje, da te ne predstavljajo posebnih olajševalnih okoliščin. To je nerazumljivo, saj je sama tožilka predlagala (enako predlaga v pritožbi) omiljeno kazen, kar pomeni, da tudi pritožnica ocenjuje, da je podana posebna olajševalna okoliščina, ki se najmanj kaže v priznanju krivde na predobravnavnem naroku ter v odsotnosti obteževalnih okoliščin, ki bi omilitev kazni omajala.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega H.A.spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi s 20. členom KZ-1 in mu je na podlagi te zakonske določbe ter ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke prvega odstavka 51. člena izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora in denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je skupno 1.000,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska določilo en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas dveh let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je obtoženec prebil v priporu od 21.8.2020 od 13.55 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da bremenijo nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice proračun.

2. Zoper to sodbo sta vložila pritožbi zagovornik obtoženca in okrožna državna tožilka J.H. Obtoženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izrečeni zaporni in denarni kazni zniža v skladu z utemeljitvijo pritožbe. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izrečeno zaporno kazen zviša na dve leti in tri mesece.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Obtoženčev zagovornik nima prav, da sta izrečeni zaporna kazen in denarna kazen previsoki. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri obeh kazni upoštevalo težo obravnavanega kaznivega dejanja, to je, da je obtoženec prevažal štiri tujce v okoliščinah, opisanih v izreku sodbe, kot olajševalne okoliščine pa je ugotovilo zlasti njegovo priznanje krivde, pa tudi nekaznovanost, skrb za družino in obžalovanje kaznivega dejanja. Kakšnih posebnih obteževalnih okoliščin sodišče ni našlo. Pri določitvi dnevnega zneska denarne kazni je, na podlagi tretjega odstavka 47. člena KZ-, upoštevalo dohodke, to je 1.600,00 EUR mesečno in stroške njegovega preživljanja ter njegove družinske obveznosti kot jih je navedel v svojem zagovoru.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera. Pravilno je ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije ter pri odmeri višine zaporne kazni in denarne kazni ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je pri izreku denarne kazni določilo 100 dnevnih zneskov ter je pri tem upoštevalo splošna pravila o odmeri kazni, višino dnevnega zneska v višini 10,00 EUR pa je pravilno odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca. Trditve pritožnika, da bi moralo sodišče olajševalnim okoliščinam dati večjo težo, ni utemeljena, ravno tako ne, da je izrečena kazen glede na kriminalno količino in sodno prakso dokaj visoka kazen. Priznanje krivde je pravilno upoštevalo kot posebno olajševalno okoliščino in je tej dalo tudi pravo težo, ki je pritožnik s pritožbenimi navedbami ne more omajati. Še posebej odločitve sodišče prve stopnje ne more omajati z njegovo oceno oziroma nestrinjanjem, ki se nanaša na spremembo glede predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje po KZ-1G, ki tudi sicer ne onemogoča, da se upoštevajoč konkretni primer, kazen tudi omili, vse v skladu s 50. in 51. členom KZ-1. V obravnavani zadevi je že okrožna državna tožilka ocenila, da je potrebno zaporno kazen omiliti, čemur ji je sodišče prve stopnje sledilo, sledilo pa ji ni v višini kot jo je predlagala, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 lahko sodišče zaporno kazen omili do enega leta zapora, na podlagi 2. točke drugega odstavka pa do treh mesecev zapora. Ker je spodnja meja predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje tri leta zapora, obtožencu pa je sodišče prve stopnje izreklo eno leto in šest mesecev zapora, pritožbeno sodišče glede na okoliščine, ki so pomembne pri odločanju o tem, ali naj bo kazen višja ali nižja, ocenjuje, da je odmerjena zaporna kazen pravilna in pravična. Primerjava izrečene zaporne kazni s kaznimi, ki so bile izrečene pred uveljavitvijo novele KZ-1G, ne more biti upoštevna. Zatrjevanje pritožnika, da je bila s sodbo Višjega sodišča v K. opr. št. III Kp 44820/2020 z dne 26.11.2020 drugemu obtožencu za sedem ilegalnih prebežnikov izrečena kazen enega leta in šest mesecev zapora, torej v enaki višini kot sedaj obtoženemu za prevoz štirih ilegalnih prebežnikov, ni ključno, saj velja načelo, da se sankcija vedno odmerja individualno ter načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za drugačno obravnavanje. Le ob enakem dejanskem stanju ne sme priti do različnih odločitev. Pritožnik ne navaja (razen glede števila tujcev), da bi dejansko stanje obravnavane zadeve bistveno odstopalo od primerljive zadeve.

6. Kot že zgoraj navedeno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi izrečena denarna kazen pravilno odmerjena ter so bile pri tem pravilno upoštevane premoženjske razmere obtoženca in na tej podlagi pravilno določen dnevni znesek 10,00 EUR. Pritožnik trdi, da je življenjski standard v Republiki Nemčiji višji kot pri nas, kar vpliva na cene in mesečne življenjske stroške, ki jih je navajal obtoženec, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi ta okoliščina pri določitvi višine dnevnega zneska pravilno upoštevana, saj je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v tem delu sledilo podatkom, ki jih je posredoval obtoženec v svojem zagovoru.

7. Okrožna državna tožilka izpodbija izrečeno zaporno kazen. Trdi, da je prenizka in se skoraj ne razlikuje od kazni, ki so se storilcem teh kaznivih dejanj izrekala pred uveljavitvijo KZ-1G. Navaja, da je zakonodajalec tisti, ki je pristojen za to, da z zakonom predpiše višino kazni in je sodišče pri svojem odločanju vezano na zakon, če pa sodišče meni, da je takšna določba zakona protiustavna, pa lahko na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, zahteva presojo ustavnosti.

8. Gornje pritožbene navedbe so neutemeljene in v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega na podlagi novele Kazenskega zakonika (KZ-1G), ki ga izpostavlja pritožnica in je kazen odmerilo in omililo v skladu z omilitvenimi določili, ki se z novelo KZ-1G niso spremenile. Nobene podlage ni za pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je določba 308. člena KZ-1G oziroma predpisana zaporna kazen protiustavna, zato je ta pritožbena navedba odveč. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje olajševalnim okoliščinam dalo preveliko težo in ocenjuje, da te ne predstavljajo posebnih olajševalnih okoliščin. To je nerazumljivo, saj je sama tožilka predlagala (enako predlaga v pritožbi) omiljeno kazen, kar pomeni, da tudi pritožnica ocenjuje, da je podana posebna olajševalna okoliščina, ki se najmanj kaže v priznanju krivde na predobravnavnem naroku ter v odsotnosti obteževalnih okoliščin, ki bi omilitev kazni omajala. Kot je pritožbeno sodišče že odgovorilo obtoženčevemu zagovorniku (točka 5 te sodbe), je izrečena zaporna kazen pravilno odmerjena.

9. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) potem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10. Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov, nastalih pri tem sodišču.