Jedro

Glede na to, da je bil delavec invalid III. kategorije, mu je bilo potrebno najti primerno delavno mesto, o njegovi ustreznosti pa mnenje podaja invalidska komisija kot izvedenski organ. Ker je tožena stranka takšno mnenje dobila šele 20. 2. 2009, je delavca utemeljeno zaposlila šele 23. 2. 2009, zato ne more odgovarjati za škodo, ki je nastala tožeči stranki z izplačilom plač in prispevkov za meseca januar in februar 2009.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 1.447,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 838,54 EUR od 20. 2. 2009 dalje in od zneska 638,71 EUR od 20. 3. 2009 dalje; - v III. točki pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki, zviša za 372,24 EUR, to je na znesek 897,00 EUR.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 307,68 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 1.447,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 838,54 EUR od 20. 2. 2009 dalje in od zneska 638,71 EUR od 20. 3. 2009 dalje. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo 524,76 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec. Predlaga, da se zadeva odstopi Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, ki naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je do obvestila o odpovedi pogodbenega razmerja med tožnikom in delavcem A. F. prišlo šele 20. 1. 2009, vendar graja zaključek sodišča, da je tožena stranka v zamudo z izpolnitvijo pogodbe prišla že z januarjem 2009. Meni, da bi morala tožeča stranka toženi pravočasno sporočiti zahtevo po vračilu delavca A. F. tako, da bi le-ta imela dovolj časa za pripravo primernega delovnega mesta, ki bi bilo v skladu z mnenjem ZPIZ-a (261. člen ZPIZ). Ker je tožeča stranka svojo obveznost izpolnila šele konec januarja 2009, tožnica ni dolžna kriti izplačanih plač za januar in februar 2009. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane (1), izhaja: - da sta pravdni stranki dne 23. 1. 2000 sklenili pogodbo o oddaji v najem dejavnosti proizvodnje lesene embalaže, s katero je tožena tožeči stranki oddala v najem dejavnost skupaj z delavci, tožeča pa je takšno opravljanje dejavnosti prevzela, - da je dne 29. 8. 2007 prišlo do sporazumne prekinitve pogodbe o oddaji v najem, na podlagi katere je tožena stranka prevzela nazaj vse delavce, razen A. F., glede katerega sta se pravdni stranki ustno dogovorili, da ostane zaposlen pri tožnici do zaključka bolniškega staleža in do odločitve invalidske komisije, - da je tožeča stranka z delavcem A. F. sklenila pogodbo o zaposlitvi 25. 3. 2008, kljub temu da mu je bolniški stalež prenehal šele 18. 4. 2008, - da je bila tožena stranka šele 20. 1. 2009 pozvana, naj delavca ponovno prevzame nazaj, - da je do prevzema delavca na delo prišlo 23. 2. 2009, po pridobitvi odločbe ZPIZ o primernosti delavnega mesta strežnik knjigoveških strojev II.

6. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je obveznost tožene stranke za prevzem delavca in plačilo plač ter prispevkov nastopila že z januarjem 2009. Dolžnost obveščanja je bila namreč na strani tožnice, saj je bila ona tista, ki je kljub drugačnemu ustnemu dogovoru, delavca zaposlila. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka lahko prišla v zamudo po 20. januarju, saj je bila šele takrat (oziroma nekaj dni kasneje) s strani tožnice pozvana, da naj delavca ponovno zaposli. Zmotno pa je stališče sodišča, da bi tožena stranka delavca lahko formalno prevzela pred pridobitvijo odločbe ZPIZ. Splošno znano dejstvo namreč je (kar v obrazložitvi sicer priznava tudi sodišče), da zaposlitev delavca, in ustanovitev zanj primernega delavnega mesta, terja določen čas. Ker gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje pogodbene odškodninske odgovornosti, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se tožena stranka odgovornosti ni uspela razbremeniti. V skladu z 240. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je namreč dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Glede na to, da je bil delavec invalid III. kategorije, mu je bilo potrebno najti primerno delovno mesto, o njegovi ustreznosti pa mnenje podaja invalidska komisija kot izvedenski organ (261. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju: ZPIZ). Ker je tožena stranka takšno mnenje dobila šele 20. 2. 2009, je delavca utemeljeno zaposlila šele 23. 2. 2009. Tako ne more odgovarjati za škodo, ki je nastala tožeči stranki z izplačilom plač in prispevkov za meseca januar in februar 2009, saj svoje obveznosti ni mogla izpolniti pred 23. 2. 2009.Tožbeni zahtevek je tako neutemeljen tudi v tem delu, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v preostalem delu (5. alineja 358. člena ZPP).

7. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP poseči tudi v stroškovno odločitev (III. točka izreka). Ker tožnik v pravdi ni uspel, mora toženi stranki povrniti vse njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Le-te je odmerilo že sodišče prve stopnje v višini 897 EUR, pri čemer odmera s pritožbo ni izpodbijana.

8. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP). Upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela sodbe v višini 1.447,24 EUR, ji je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 3210) v višini 110,40 EUR, 11 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), sodno takso za pritožbo v višini 135 EUR in 20 % DDV, skupaj 307,68 EUR. V primeru zamude s plačilom bo tožnik poleg prisojenih pravdnih stroškov dolgoval tudi zakonske zamudne obresti, ki začno teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (paricijski rok) dalje do plačila.

(1) Pritožuje se zgolj tožena stranka zoper ugodilni del.