Jedro

Delavcu za opravljeno delo pripada plačilo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, je bila dogovorjena osnovna plača v višini 1.586,43 EUR, in sicer za pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela. Osnovna plača se glede na delavčeve delovne rezultate zviša ali zniža. tožena stranka ni dokazala, da tožnica pri delu ni bila uspešna, prav tako ne, da je z njo sklenila dogovor o znižanju plače. Zato je tožnica upravičena do plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi, skladno s 127. členom ZDR-1. Za znižanje osnovne plače je potreben pisni dogovor oziroma mora delodajalec delavca spremljati in ugotoviti, da ob normalnih delovnih pogojih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni obračunati razliko plače, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke in nato neto zneske izplačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec in sicer: za mesec maj 2015 od bruto zneska 228,45 EUR z zapadlostjo dne 18. 6. 2015; za mesec junij 2015 od bruto zneska 228,45 EUR z zapadlostjo 18. 7. 2015; za mesec julij 2015 od bruto zneska 228,45 EUR z zapadlostjo dne 18. 8. 2015, kar zahteva več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni obračunati regres za letni dopust, od bruto zneskov odvesti davke in nato neto zneske izplačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. julija tekočega leta in sicer: od bruto zneska 723,39 EUR za leto 2014, od bruto zneska 461,26 EUR za leto 2015, kar zahteva več ali drugače je zavrnilo (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh obračunati in plačati odpravnino v znesku 317,29 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dne 19. 8. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške tega spora v znesku 519,83 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih ZPP, to je iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne oziroma pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako se je ne da preizkusiti in je sama s seboj v nasprotju. Sodišče je le kratko poslušalo direktorja tožene stranke in štelo, da njegova izpovedba ni verodostojna ter da zaslišanje drugih prič in tudi same tožnice ni potrebno. Tako je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Sodišče je štelo, da mora biti dogovor med strankama glede znižanja plač in regresa za letni dopust pisen, pri čemer je pri toženi stranki prakso zniževanja plač in regresa za letni dopust poznal vsak delavec, dokler je bil zaposlen pri toženi stranki. Med delavci tožene stranke je obstajal konsenz, da se zaradi ohranitve delovnega mesta in zaradi bistvenega upada njenih poslovnih rezultatov, odrečejo delu plače in regresa. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh navedb iz odgovora na tožbo, medtem ko je nanje tožnica odgovarjala s pripravljalnimi vlogami.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je le-ta neutemeljena ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je pravilno odločalo na podlagi določil ZDR-1 ter Kolektivne pogodbe. Prebralo je tudi pogodbo o zaposlitvi in plačilne liste in ugotovilo, da so navedbe tožnice pravilne. Sodišče se je popolno opredelilo do temelja tožbenih zahtevkov, pri čemer je tožena stranka celo v odgovoru na tožbo izrecno priznala, da so le-ti utemeljeni, kasneje pa je to prerekala. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na to, da točka 6 obrazložitve ni pokrita z obrazložitvijo sodbe v prejšnjih točkah. Iz točke 4 obrazložitve namreč jasno izhaja, da listini v prilogah ne predstavljata dogovora oziroma odločitve tožene stranke o znižanju izplačil. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni dokazala svojih zatrjevanj, da je bil z delavci (tudi s tožnico) v predhodnih letih sklenjen dogovor, da se zaradi njene težke finančne situacije primarno delavcem izplačuje plača, nekoliko nižja od pogodbeno dogovorjene in le delno, če bo denarni tok podjetju to omogočal, tudi regres za letni dopust. Zavzelo je pravilno stališče, da predstavitev situacije zaposlenim in tudi obvestilo zaposlenim ne predstavljata dogovora tožene stranke z delavci (tožnico) o znižanju plač ter zamiku in znižanju regresa za letni dopust. 8. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Delavcu za opravljeno delo pripada plačilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, je bila dogovorjena osnovna plača v višini 1.586,43 EUR, in sicer za pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela (3.1. določilo pogodbe o zaposlitvi). Osnovna plača se glede na delavčeve delovne rezultate zviša ali zniža. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni dokazala, da tožnica pri delu ni bila uspešna, prav tako pa tudi ne, da je z njo sklenila dogovor o znižanju plače. Zato je tožnica upravičena do plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi, skladno s 127. členom ZDR-1. 9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni potreben pisni dogovor o znižanju plač, pritožbeno sodišče poudarja, da mora biti pogodba o zaposlitvi sklenjena v pisni obliki (17. člen ZDR-1) in mora vsebovati tudi določilo o znesku osnovne plače delavca v EUR (31. člen ZDR-1), zato je za znižanje osnovne plače potreben pisni dogovor oziroma mora delodajalec delavca spremljati in ugotoviti, da ob normalnih delovnih pogojih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama tudi ni bil dogovorjen zamik pri izplačevanju regresa za letni dopust, prav tako pa tudi ne znižanje regresa. Zaradi tega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici na podlagi 131. člena ZDR-1 izplačati za leto 2014 celotni regres za letni dopust v višini 723,39 EUR, za leto 2015 pa sorazmerni del regresa v višini 461,26 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po obračunu bruto zneska 2.708,16 EUR in izplačilu ustreznega neto zneska (po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov) iz naslova opravljenih 434 nadur v obdobju od junija 2014 do vključno oktobra 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 15. 5. 2015 dalje do plačila, utemeljen. Od bruto zneska regresa za letni dopust je namreč delodajalec dolžan za delavca odvesti akontacijo dohodnine. Po 15. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) se šteje, da je dohodek (tudi regres za letni dopust) prejet, ko je izplačan fizični osebi ali ji kako drugače dan na razpolago. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oziroma dohodnina, tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu na dan prejema. Zaradi tega se prejemki, od katerih se plačujejo davki, dosodijo v bruto zneskih in se v izreku sodbe le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov.

12. Ker pritožba izrecno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje v točki III izreka, s katero ji je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati in plačati odpravnino v znesku 317,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2015 dalje do plačila, je pritožbeno sodišče to odločitev preizkusilo po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj tožnici odpravnina pripada skladno z določbo 108. člena ZDR-1. 13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi spora, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.