Jedro

Tako kot je zapisana, daje pogodba (sklenjena za čas, dokler je tožnik imenovan za direktorja, 1. člen pogodbe) tožniku pravico do plače še dvanajst mesecev potem, ko mu zaradi oziroma z razrešitvijo preneha tudi delovno razmerje. Pogodba pri tem ne izključuje nobenega razloga prenehanja, tudi izjave tožnika za kaj takega ne. Pogodba daje tožniku pravico do plače za "naslednjih 12 mesecev, ko ni več na delu", torej sta bistvena datum prenehanja delovnega razmerja in trenutek razrešitve, ne pa datumi sprejetih sklepov. (...) Ustanovitelj tožene stranke je sklep o razrešitvi tožnika sprejel 24. 12. 1996, vendar je že v sklepu samem jasno zapisano, da razrešitev učinkuje šele z dnem vpisa (v sodni register) novega direktorja. Tožnik je bil torej razrešen z dnem vpisa novega direktorja v sodni register (sklep o tem je registrsko sodišče izdalo 31. 1. 1997), delovno razmerje pa mu je prenehalo 27. 1. 1997 in ni bilo sporno, da je tožnik do tega dne tudi dejansko opravljal funkcijo direktorja. Ugotovljeno dejansko stanje zato sodišču ni dajalo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka zato, ker da tožniku delovno razmerje ni prenehalo sočasno z razrešitvijo oziroma ker mu je prenehalo po njegovi volji. Razrešen je bil (formalno in dejansko) z dnem vpisa spremembe zastopnika v sodni register in sočasno mu je prenehalo tudi delovno razmerje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 4.347.243,50 SIT in tožniku naložilo plačilo stroškov toženi stranki v višini 692.762,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja decembra 1996, v mesecu januarju pa je dal ustno odpoved delovnega razmerja. Ker tako ni prišlo do razrešitve in prenehanja delovnega razmerja hkrati, temveč je tožnik po razrešitvi ostal v delovnem razmerju do 27. 1. 1997, ni upravičen do izplačila 12 mesečnih osebnih dohodkov po 10. členu pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje glede odločitve o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je vložil tožnik revizijo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotna ter v nasprotju z materialnim pravom in dokumentacijo v spisu, ugotovitev pritožbenega sodišča, da je tožniku prenehala funkcija direktorja 24. 12. 1996, delovno razmerje pa 27. 1. 1997. Takšen zaključek je tudi v nasprotju z odločitvijo istega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 847/2001 z dne 21.11.2002. Tudi v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov in ni izvedlo vsega, da se ugotovi odločilno dejstvo, s čimer je ponovno kršilo določbo 285. člena ZPP. Tožena stranka ni predložila sklepa o razrešitvi in dokaza, da je tožnik ta sklep prejel. Odločitev sodišča o prenehanju poslovodne funkcije in o prenehanju delovnega razmerja je v nasprotju z zakonskimi določbami, ki urejajo ta vprašanja. Sodišče ni ugotovilo, kdaj je bil tožnik razrešen in kdaj je postal ta sklep pravnomočen, ugotavlja pa, da je tožnik opravljal funkcijo direktorja do 27. 1. 1997. Tožniku je funkcija direktorja prenehala 27. 1. 1997, istočasno pa tudi delovno razmerje, zato je upravičen do odpravnine.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik uveljavlja izrecno le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, torej kršitev, storjeno v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ta kršitev je podana, če sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, ob dodatnem pogoju, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik v reviziji navaja, da sodišče ni pravilno oziroma sploh ni uporabilo določbe 285. člena ZPP, torej določbe o materialnem procesnem vodstvu na glavni obravnavi. Ker sodišče druge stopnje ni izvedlo glavne obravnave, v postopku pred tem sodiščem ta določba ZPP ni mogla biti kršena. Kolikor tožnik očita tako kršitev sodišču prve stopnje, bi jo v reviziji lahko uveljavljal le, če bi jo neuspešno uveljavljal že v pritožbi. Kaj takega pa iz pritožbe z dne 12. 11. 2002 ne izhaja. Poleg tega pa se navedbe tožnika v tem delu nanašajo na okoliščine, ki za odločitev v tem sporu niso odločilne. Predmet spora je namreč zahtevek za plačilo odpravnine zaradi razrešitve, ne pa tudi razrešitev sama oziroma razlogi zanjo. To izhaja že iz zahtevka, kot je postavljen. Tožnik namreč ni zahteval plačila odpravnine zaradi vsiljene ali nezakonite razrešitvi, ki je prav tako določena v 10. členu pogodbe o zaposlitvi.

Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno.

Materialno pravna podlaga tožbenega zahtevka je 10. člen pogodbe o zaposlitvi, po katerem ima tožnik pravico do plačila dvanajstih mesečnih plač v primeru razrešitve in prenehanja delovnega razmerja. Tako kot je zapisana, daje pogodba (sklenjena za čas, dokler je tožnik imenovan za direktorja, 1. člen pogodbe) tožniku pravico do plače še dvanajst mesecev potem, ko mu zaradi oziroma z razrešitvijo preneha tudi delovno razmerje. Pogodba pri tem ne izključuje nobenega razloga prenehanja, tudi izjave tožnika za kaj takega ne. Pogodba daje tožniku pravico do plače za "naslednjih 12 mesecev, ko ni več na delu", torej sta bistvena datum prenehanja delovnega razmerja in trenutek razrešitve, ne pa datumi sprejetih sklepov. Ti so lahko sprejeti tudi prej, kot se je v obravnavani zadevi zgodilo s sklepom o razrešitvi. Ustanovitelj tožene stranke je sklep o razrešitvi tožnika sprejel 24. 12. 1996, vendar je že v sklepu samem jasno zapisano, da razrešitev učinkuje šele z dnem vpisa (v sodni register) novega direktorja. Tožnik je bil torej razrešen z dnem vpisa novega direktorja v sodni register (sklep o tem je registrsko sodišče izdalo 31. 1. 1997), delovno razmerje pa mu je prenehalo 27. 1. 1997 in ni bilo sporno, da je tožnik do tega dne tudi dejansko opravljal funkcijo direktorja.

Tako ugotovljeno dejansko stanje sodišču ni dajalo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka zato, ker da tožniku delovno razmerje ni prenehalo sočasno z razrešitvijo oziroma ker mu je prenehalo po njegovi volji. Razrešen je bil (formalno in dejansko) z dnem vpisa spremembe zastopnika v sodni register in sočasno mu je prenehalo tudi delovno razmerje. Čeprav ne razrešitev sama ne prenehanje delovnega razmerja nista predmet tega postopka, je glede razloga prenehanja le treba navesti, da ZDR (1990) ni poznal ustne odpovedi kot zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja. Po določbi 1. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR v zvezi s 1. točko prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), je delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove izjave le, če je tako izjavo podal pisno. Ker tožnik prenehanju delovnega razmerja z dnem razrešitve ni ugovarjal, pa ne gre za njegovo izjavo (pisno nesporno sploh ne), tudi za sporazum ne, ker mora ta prav tako biti pisen (2. točka prvega odstavka 75. člena ZTPDR v zvezi z 2. točko prvega odstavka 100. člena ZDR (1990)). Gre torej le za njegovo strinjanje z razrešitvijo in prenehanjem delovnega razmerja, ni pa iz tega mogoč zaključek, da se je to zgodilo po njegovi volji.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da o tožnikovi prošnji za razrešitev in prenehanje delovnega razmerja z dne 26. 7. 1996 pristojni organ tožene stranke ni odločil. Vendar tudi okoliščina, da je bilo tožniku delovno razmerje morda dejansko zaključeno s 27.1.1997 na podlagi te prošnje (vendar ne na predlagani datum, temveč po poteku šestih mesecev), ne more pomeniti, da mu odpravnina zaradi razrešitve ne gre. Kot je bilo že navedeno, pogodba o zaposlitvi ne izključuje odpravnine v primeru, ko pride do razrešitve direktorja na njegovo lastno zahtevo (9. člen pogodbe). Izključuje jo le v primeru, ko sočasno z razrešitvijo ne pride tudi do prenehanje delovnega razmerja (10. člen pogodbe).

Ker je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo (pogodbeno) materialno pravo, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji. Ker pa glede višine tožbenega zahtevka dejansko stanje še ni bilo ugotovljeno, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, zato je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (380. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo na podlagi že predloženih dokazov in po potrebi z izvedbo dodatnih dokazov odločiti tudi o višini tožbenega zahtevka.