Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu delavec na sortiranju. Spornega dne je nadrejeni delavec odredil tožniku in še trem delavcem tožene stranke čiščenje zunanjega prostora - dvorišča, na katerem so se nahajale bale zmlete in stisnjene pločevine. Delo na dvorišču je nadrejeni odredil tudi delavcu, ki je med vzvratno vožnjo viličarja z dvignjenim bremenom povzročil trk in padec bale na tožnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je delavec uporabljal viličar v nasprotju s pravili varne uporabe in navodili proizvajalca, da tožena stranka ni organizirala dela na dvorišču tako, da bi bilo tožniku zagotovljeno varno delo, niti ni izdala pisnih obvestil in navodil oziroma delavcev ni seznanila o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih, potrebnih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic. Zato je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je v zvezi z obravnavano nezgodo pri delu utrpel tožnik, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 63.032,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila (I. a točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (33.768,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila), je zavrnilo (I. b točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške za zastopanje in sodne takse v skupnem znesku 1.357,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (II. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna nakazati stroške izvedenine v znesku 1.236,29 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, št. SI56 01100-6370501223, sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo oziroma zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni prepričljiva. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so dejanski zaključki sodišča prve stopnje v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Posledica nepravilno uporabljenega metodološkega pravila iz 8. člena ZPP je zaključek sodišča prve stopnje, da izvid in mnenje z dne 23. 11. 1983 ni dokaz, ki bi bil ključen glede na druge izvedene dokaze. Po oceni tožene stranke takšen zaključek ni pravilen. Tožnik zatrjevane motnje čustvovanja in domnevne omejitve pri vključevanju v normalno družabno in družbeno življenje pripisuje zgolj škodnemu dogodku, čeprav iz izvida in mnenja z dne 23. 11. 1983 izhaja, da gre pri njem za prirojeno lažjo duševno prizadetost, slabo razvite govorne sposobnosti in druge spremljajoče motnje. Ker ni ugotovljeno, da bi po škodnem dogodku pri tožniku prišlo do kakšnih novih ali drugačnih motenj čustvovanja oz. vključevanja v družbo, tovrstnih težav ni mogoče pripisati škodnemu dogodku. Zato je tudi pretirana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 50.000,00 EUR, ki bistveno odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih.

Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. Iz uradnega poročila Inšpektorata RS za delo z dne 27. 5. 2011 jasno izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil mesto, kjer mu je bilo odrejeno delo, da sta skupaj s sodelavcem A.A. ravnala neprevidno in da se je tožnik preveč približal nevarnemu območju. Gre za dokument, ki je nastal neposredno po dogodku, ko so bile vse podrobnosti dogodka že razčiščene. Teh ugotovitev po oceni tožene stranke ne more omajati gledanje videoposnetkov. Tožena stranka glede na vsebino poročila Inšpektorata za delo vztraja, da je podan soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka. Vodja proizvodnje B.B. je vsem delavcem dal ustna navodila in jim pokazal, kaj je potrebno narediti. Vsi delavci so zagotovili, da navodila razumejo in so vedeli za opravljanje dela en drugega, kar jih je seveda še dodatno zavezovalo k skrbi za varno delo. Iz izjave priče C.C. ter videoposnetkov izhaja, da sta se tožnik in sodelavec samovoljno oddaljila od t. i. big-bag vreč. Tožnik se je oddaljil še dlje kot sodelavec D.D., in sicer približno 10 metrov stran od dogovorjenega mesta, kjer je bilo potrebno plastiko naložiti v vreče. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke prišlo do škodnega dogodka zaradi ravnanja tožnika, saj se je v nasprotju s pravili varnega dela približal viličaristu, ki ga objektivno sicer res ni mogel videti. Tožena stranka vztraja, da niso bile podane opustitve pravil o varnem delu na njeni strani. Tožnik je sam povzročil nastanek škodnega dogodka, ker se ni držal jasnil navodil delodajalca.

Tožena stranka meni, da je pretirana prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožena stranka izpostavlja, da ugotovitve iz izvedenskega mnenja, upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih, ne morejo opravičevati odškodnine višje od 20.000,00 EUR. V zvezi z odmerjeno višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da bi bil tožnik kakorkoli prizadet v zgornjih okončinah in do pripomb tožene stranke, da se za pretirane izkažejo tudi navedbe o hudih duševnih bolečinah pri enostavnih opravilih ter da težave, ki jih tožnik navaja v zvezi z motnjami spanja, razpoloženja, čustvovanja, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 10. 2. 2011. Na motnje čustvovanja kažejo druge osebne lastnosti tožnika, ki niso v nobeni zvezi s škodnim dogodkom. Tako je odškodnina za duševne bolečine iz naslova zmanjšanih telesnih aktivnosti močno pretirana, dejansko pa odmera odškodnine v tem delu sploh ni obrazložena. Tožena stranka je v zvezi z izvedenskim mnenjem opozorila na ugotovitve izvedencev o tem, da tožnik sedaj ne more več kolesariti, se ukvarjati s pohodi v hribe, pomagati okoli hiše. Te aktivnosti so se pojavile v izvedenskem mnenju, četudi tožnik nikoli ni trdil, da je kolesaril, hodil v hribe ali pomagal okoli hiše. Zatrjevane motnje spanja, čustvovanja ter omejitve pri vključevanju tožnika v normalno družbeno življenje niso podprte z medicinsko dokumentacijo in niso posledice škodnega dogodka. Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil kot kategoriziran mladostnik (lažja duševna zaostalost in motnje govora), kar pomeni, da je imel že pred samim škodnim dogodkom določene težave, ki jih sedaj skuša pripisati škodnemu dogodku. Tožena stranka nasprotuje presoji sodišča, ki je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti priznalo odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da duševne bolečine tožnika zaradi skaženosti niso utemeljene, ker pri tožniku niso izpolnjeni objektivni kriteriji skaženosti. Glede na to, da se tožnikove brazgotine na predelu, za katerega je v naši kulturi običajno, da je pokrit z oblačili, in to celo v poletnem času, tožnik ni izpostavljen pozornosti in pogledom drugih ljudi. Neutemeljena je tudi prisojena odškodnina zaradi pretrpljenega strahu. Tožnik je bil s hrbtom obrnjen proti balam, od katerih ga je ena, ko se je prevrnila, poškodovala. Tožnik padajoče bale ni videl in se zato ni mogel prestrašiti. Tožena stranka je, upoštevajoč tožnikovo izpovedbo o zelo hudih bolečinah, podala pripombe na izvedensko mnenje v zvezi z ugotovitvijo, da naj bi pri tožniku sekundarni strah nastopil takoj po nezgodi. V obravnavanem primeru je sekundarni strah lahko nastopil šele v bolnišnici, ko je tožnik začel razmišljati o posledicah poškodbe in izidu zdravljenja. Tožena stranka meni, da ni dokazan primarni strah in da je bil pri oškodovancu prisoten sekundarni strah, ki ga je sodišče prve stopnje pretirano ovrednotilo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

5. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja protispisnost (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pa s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem po vsebini v resnici nasprotuje dokazni oceni in pravni presoji sodišča prve stopnje. Protispisnost je namreč napaka tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev napačno prenese tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov in zato listinam in zapisnikom pripisuje drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Pritožba pa takšne napake obrazloženo ne zatrjuje.

6. Prav tako se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična, zato ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Tožena stranka z navedbami o selektivni oceni dokazov zgolj navidezno uveljavlja navedeni postopkovni kršitvi in dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu delavec na sortiranju. 10. 2. 2011 je nadrejeni delavec B.B. odredil tožniku in še trem delavcem tožene stranke čiščenje zunanjega prostora - dvorišča, na katerem so se nahajale bale zmlete in stisnjene pločevine. Delo na dvorišču je nadrejeni B.B. odredil tudi E.E., ki je med vzvratno vožnjo viličarja z dvignjenim bremenom povzročil trk in padec bale na tožnika.

8. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Pri presoji, ali je tožena stranka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost, se je oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na prvi odstavek 43. člena ZDR, 6., 8., 9. in 23. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl.) ter določbe Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004 in nasl.). Po oceni izvedenih dokazov je zaključilo, da je E.E. uporabljal viličar v nasprotju s pravili varne uporabe in navodili proizvajalca, da tožena stranka ni organizirala dela na dvorišču tako, da bi bilo tožniku zagotovljeno varno delo, niti ni izdala pisnih obvestil in navodil oziroma delavcev ni seznanila o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih, potrebnih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic. Zato je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je v zvezi z obravnavano nezgodo pri delu utrpel tožnik, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

10. Na podlagi pisnega izvedenskega mnenja strokovne institucije in ustno podanega mnenja izvedenke dr. F.F. ter ocene izpovedb na glavni obravnavi zaslišanih prič E.E. in C.C., je sodišče prve stopnje ugotovilo odločilna dejstva o poteku delovne nesreče ter o krivdi tožene stranke. Priče je zaslišalo in jih soočilo s tožnikom neposredno na glavni obravnavi, zato ni bilo dolžno ocenjevati in presojati navedb o izjavah prič v poročilu inšpektorja za delo z dne 27. 5. 2011. Iz tega razloga se ni mogoče strinjati s toženo stranko, da sodišče ni ocenilo poročila inšpektorja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ugotovitve iz poročila inšpektorja za delo, saj je ocenilo izpoved nadrejenega delavca B.B. o tem, da se je tožnik samovoljno oddaljil od odrejenega prostora dela. Sodišče prve stopnje, ki je ob soočenju tožnika in prič, zaslišanju izvedenke ter pregledu videoposnetkov dobilo neposreden vtis o verodostojnosti prič, je ugotovilo, da je tožnik od nadrejenega B.B. prejel le navodilo, naj počisti dvorišče. Nihče ga ni opozoril, naj ne hodi v delovno območje, kjer se je premikal viličar. V času, ko je tožnik čistil površino neposredno ob naloženih nizih bal, se je nadrejeni B.B. nahajal na nasprotni strani in se pogovarjal z C.C.. Glede na to, da se je tožnik za odloženi niz bal premaknil že v trenutku, ko je viličarist E.E. izvajal odrivanje odloženih odpadkov na tleh, tožnik kraja škodnega dogodka ni prepoznal kot nevarnega območja. Med opravljanjem dela tožnik ni zaznal viličarja v svoji neposredni bližini. Ob upoštevanju navedenega tožniku zato, ker je čistil na kraju, kjer je nanj padla bala, ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri nastanku nezgode. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti, ki temelji na prepričljivi dokazni oceni vseh izvedenih dokazov skupaj oziroma uspehu celotnega dokaznega postopka, strinja. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene.

11. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pisno mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in izpoved tožnika. Tožnik je dne 10. 2. 2011 utrpel zlom desne križnice, obojestranski zlom pubičnih kosti ter nestabilno poškodbo medeničnega obroča z dislokacijo (premikom) v smislu stisnjene medenice ob strani.

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče z upoštevanjem izvedenskega mnenja širilo tožnikovo trditveno podlago glede posledic nezgode v obliki zmanjšane življenjske aktivnosti, ni utemeljen. Tožnik je že v tožbi opisal negativne posledice, ki jih zaradi obravnavanega škodnega dogodka trpi, med drugim opustitev športnih in drugih rekreativnih aktivnosti, s katerimi se je ukvarjal pred nezgodo (kolesarjenje, pohodništvo in pomoč okoli hiše), sodna izvedenca pa sta po pregledu tožnikove medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnika podala svoje mnenje glede posameznih oblik nepremoženjske škode, ki sta jih tudi ustrezno strokovno obrazložila. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče ne more upoštevati vseh duševnih bolečin zaradi omejitev navedenih prostočasnih aktivnosti zgolj zato, ker jih tožnik ni izpostavil posebej v svoji izpovedi. Oškodovanci se kot laiki pogosto niti ne zavedajo vseh razsežnosti telesnih poškodb, zato ni mogoče pričakovati, da bodo v svoji izpovedi navedli prav vsako negativno posledico, ki jo zaradi škodnega dogodka trpijo.

13. Tožnik je s tožbenim zahtevkom iz naslova škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval plačilo zneska 30.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 24.000,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s tem le pavšalno navaja, da tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem po svoji intenziteti in trajanju ne opravičujejo odmere odškodnine v takšni višini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina, ob upoštevanju sodne prakse na tem področju, ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova utemeljeno prisodilo 50.000,00 EUR od zahtevanih 54.800,00 EUR. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 34 let, mnenje sodnih izvedencev ter izpoved tožnika pa potrjujeta, da so njegove življenjske aktivnosti po škodnem dogodku močno zmanjšane. Ker je sodišče prve stopnje v 41. in 42. točki obrazložitve sodbe navedlo, katere negativne posledice oziroma okoliščine je v okviru zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti upoštevalo pri odmeri odškodnine, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do navedb tožnika o povezavi med škodnim dogodkom in njegovimi težavami z zgornjimi okončinami, saj tovrstne zdravstvene težave niso bile upoštevane pri odmeri odškodnine.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku prisoditi nižjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker so bile pri tožniku že pred nesrečo prisotne slabo razvite govorne sposobnosti in druge spremljajoče motnje oziroma da gre pri njem za prirojeno lažjo duševno prizadetost, kar naj bi potrjeval izvid in mnenje strokovne komisije za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju z dne 23. 11. 1983. Ni bistveno, kako je k posledicam poškodbe prispevalo siceršnje zdravstveno stanje tožnika, saj mora v skladu z doktrino "jajčne lupine", ki je sprejeta v novejši sodni praksi, odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Oškodovanec je zato v skladu z določbo 169. člena OZ upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, četudi je ta večja zaradi njegovega posebnega zdravstvenega stanja. Kot posebno zdravstveno stanje se štejejo tudi motnje čustvovanja in druge osebnostne (prirojene ali pridobljene) lastnosti tožnika, zaradi katerih je v povezavi s škodnim dogodkom obseg škode večji.

16. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisodilo 1.000,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine obravnavanega primera odmero v takšni višini opravičujejo, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožniku odškodnina iz tega naslova ne pripada. Izvedeni dokazi namreč potrjujejo ugotovitve sodišča, da ima tožnik po operativnih ranah brazgotine, ki so atrofične, barve kože in na komunikacijsko razdaljo sicer slabo vidne, vendar pa tožnik zaradi njih trpi duševne bolečine. Brazgotine se sicer res nahajajo na relativno zakritem delu telesa (pod trebuhom in na hrbtu), vendar pa to ne pomeni, da tožnik zaradi tega ne more duševno trpeti, kot to v pritožbi zatrjuje tožena stranka. Ob upoštevanju navedenega znesek 1.000,00 EUR predstavlja pravično in primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke pa so neutemeljene.

17. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova odškodnine za pretrpljeni strah neutemeljeno prisodilo 5.000,00 EUR od zahtevanih 8.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja in izpovedi tožnika izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel hud primarni strah v trajanju 15 - 20 minut. Ta oblika strahu nastane neposredno pred za življenje ter telesno duševno integriteto nevarnim dogodkom oziroma situacijo in med njenim trajanjem. Zato dejstvo, da je bil tožnik v času delovne nezgode s hrbtom obrnjen proti balam in da ni zaznal padajoče bale, še ne pomeni, da ni trpel primarnega strahu, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Pri tem je iz tožnikove izpovedi glede poteka samega škodnega dogodka mogoče razbrati, da se je padca bale zavedal, čeprav megleno, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožniku priznalo odškodnino tudi za primarni strah. Izvedeni dokazi potrjujejo tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik trpel tudi strah za izid zdravljenja, t. i. sekundarni strah. Tožnik je neposredno po škodnem dogodku do postavitve zunanjega fiksatorja trpel zelo hud sekundarni strah, nadaljnjih 6 dni do notranje fiksacije medenice je trpel intenziven strah srednje intenzitete, strah lažje intenzitete pa je trpel vse do zaključka hospitalizacije. Občasno je srednji in manj intenziven strah tožnik trpel do predvidene odstranitve osteosintetskega materiala. Ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu ne dajeta podlage za prisojo nižje denarne odškodnine, kot jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, zato so tudi pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene.

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.