Jedro

Edini zahtevek, ki ga upnik uveljavlja v stečajnem postopku v zvezi z zatrjevano izločitveno pravico, je zahtevek za priznanje izločitvene pravice na točno določenem premoženju. Gre za prijavo izločitvene pravice. Pri tem niso pomembni razlogi upnika, zakaj meni, da ima izločitveno pravico. Sodišče pa nima pooblastila, da bi prijavo izločitvene pravice zavrglo, ker dejstva, ki jih navaja upnik v prijavi, ne morejo izkazovati obstoja izločitvene pravice. Stvar upravitelja je, da sam presodi, ali prijavljeno izločitveno pravico prizna ali ne, tudi ob upoštevanju tega, kar je prijavi navedeno – če ugotovi, da uveljavljeni razlogi ne morejo predstavljati razlogov za utemeljenost prijavljene izločitvene pravice, le-to pač prereka.

O sami prijavi, ali je utemeljena ali ne, sodišče ne odloča. Le v posledici prerekanja prijavljene terjatve, ločitvene ali izločitvene pravice, odloči o tem, kdo mora s tožbo uveljaviti zahtevek. Za stečajni postopek je glede pravnomočnosti in njenih učinkov pomembno le, ali je upnik v tem postopku že uveljavil izločitveno pravico na istem predmetu. Pravnomočnost v zvezi s pravno in dejansko podlago, kot jo uveljavlja pritožba, je pomembna le za pravdni postopek, nikakor pa ne za postopek zaradi insolventnosti oziroma v konkretnem primeru stečajni postopek. Izločitveno pravico na enem predmetu lahko upnik uveljavi le enkrat. Če je ta prerekana, upnik pa ne uspe s tožbo, na katere vložitev je bil napoten, ali pa tožbe sploh ne vloži, njegova izločitvena pravica preneha na podlagi zakona. Kasneje ne more "oživeti" in biti ponovno uveljavljena.

V stečajnem postopku upnik nima nasprotne stranke. Upravitelj namreč ni stranka stečajnega postopka, prav tako ni stranka postopka stečajni dolžnik. Glede zahteve, kot je obravnavana, pa ni predvidena kontradiktornost že pred sodiščem prve stopnje, temveč se ta vzpostavi šele s pritožbo, v kateri zato lahko pritožnik uveljavi svoje poglede na stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrglo prijavo izločitvene pravice upnika D. dne 9.12.2016 in (2.) zavrnilo predlog upnika D. za preklic javne dražbe, razpisane za dne 22.12.2016. 2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da bi v primeru dražbe ostal brez stanovanja, ki je njemu in mami dom, drugih nepremičnin pa nima, niti nima zadosti finančnih sredstev za nakup nove. Prodaja nepremičnine bi tako pomenila kršitev pravice do zasebne lastnine, zato naj sodišče dražbo prekliče. Sodišče je napačno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Res gre za isto nepremičnino, ne pa za isti zahtevek. Prvič je izločitveno pravico uveljavljal zaradi ničnosti prodajne pogodbe oziroma verige pogodb, s katerimi mu je bila odtujena, ne pa tudi glede priposestvovanja, kot v tokratni prijavi. Zato prijavi nista vsebinsko enaki, gre za dve povsem različni pravni podlagi in tudi dejanski stanji. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo pri presoji, ali gre za objektivno identiteto zahtevka. Po 319. členu ZPP se tožba zavrže le, če je bilo s sodno odločbo pravnomočno odločeno o istem zahtevku iz prejšnje tožbe, torej da je bilo o isti zadevi že sojeno po vsebini, ne pa takrat, ko je bil zahtevek predhodno zavržen zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Po vsebini gre tako za vprašanje, ali obstaja objektivna identiteta med tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe in tožbo na priposestvovanje. Pomembna je identiteta spora – podana mora biti istovetnost pravdnih strank in istovetnost tožbenega zahtevka. Za določitev spornega predmeta sta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje, upoštevati je treba predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe. V prijavah izločitvene pravice gre za dve povsem različni skupini dejstev, torej ni podana objektivna identiteta zahtevkov. Stečajno sodišče namreč sploh ne odloča o utemeljenosti izločitvene pravice, o tem določi šele sodišče v pravdnem postopku, kadar ta ni priznana. Tudi upravitelj pri presoji upošteva le pravno in dejansko podlago, navedeno v prijavi. Sodišče je tudi napačno štelo, da je bila 11.3.2014 prijavljena izločitvena pravica, saj se izločitvena pravica ne more priznati na podlagi ugotovitve ničnosti pogodbe, ko gre za obligacijski (povračilni) zahtevek. Zato že pojmovno ne more iti za isto zadevo. Sodišče je tudi kršilo njegovo pravico do izjave, ko mu ni dalo možnosti izjave o izrednem poročilu upraviteljice. Moral bi imeti pravico opredeliti se do naziranj nasprotne stranke. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z 299. členom ZFPPIPP upniki svoje izločitvene pravice, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, morajo prijaviti v stečajnem postopku, in sicer jih lahko prijavijo vse do prodaje nepremičnine (5. odstavek 299. člena ZFPPIPP) oziroma natančneje do objave razpisa javne dražbe oziroma vabila k dajanju ponudb. Zahtevek, ki ga v stečajnem postopku uveljavi upnik, ki meni, da je ima izločitveno pravico, je določen zahtevek za priznanje izločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice (1. točka 2. odstavka 299. člena ZFPPIPP). Prijava izločitvene pravice mora vsebovati tudi opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje izločitvene pravice, in dokaze o teh dejstvih (2. točka 2. odstavka 299. člena ZFPPIPP), vendar pa če prijava izločitvene pravice tega ne vsebuje, ne gre za nepopolno vlogo, temveč upnika le bremenijo stroški morebitnega postopka za uveljavitev izločitvene pravice, če je bila ta prerekana (4. odstavek 60. člena oziroma 3. odstavek 297. člena v zvezi s 3. odstavkom 299. člena ZFPPIPP).

5. Iz navedenega izhaja, da je edini zahtevek, ki ga upnik uveljavlja v stečajnem postopku v zvezi z zatrjevano izločitveno pravico, zahtevek za priznanje izločitvene pravice na točno določenem premoženju. Ker opis dejstev v zvezi z utemeljenostjo zahtevka za priznanje izločitvene pravice in dokazi o teh dejstvih niti niso nujno potrebna sestavina prijave izločitvene pravice, to tudi pomeni, da upnik v primeru uveljavljanja izločitvene pravice s tožbo v pravdnem postopku ne more biti omejen z razlogi, ki jih navaja v tožbenem zahtevku, v primerjavi z razlogi iz prijave izločitvene pravice, bremenijo pa ga lahko le stroški pravdnega postopka, ki bi nastali zaradi drugačne pravne in dejanske podlage.

6. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, je upnik v tem stečajnem postopku 11.3.2014 (PD 272) že uveljavil izločitveno pravico na isti nepremičnini, kar v pritožbi priznava tudi upnik. Vendar pa trdi, da ta prijava ni predstavljala prijave izločitve pravice, saj je z njo uveljavljal obligacijski zahtevek. Prijavo je v imenu upnika vložila odvetnica, torej oseba s pravnim znanjem, naslovljena je kot "Prijava izločitvene pravice", v besedilu je navedeno, da upnik prijavlja izločitveno pravico, vsebuje določen zahtevek za priznanje izločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. Ne more biti torej dvoma, da gre za prijavo izločitvene pravice. Pri tem niso pomembni razlogi upnika, zakaj meni, da ima izločitveno pravico. Sodišče pa niti nima pooblastila, da bi prijavo izločitvene pravice zavrglo, ker dejstva, ki jih navaja upnik v prijavi, ne morejo izkazovati obstoja izločitvene pravice. Stvar upravitelja je, da sam presodi, ali prijavljeno izločitveno pravico prizna ali ne, tudi ob upoštevanju tega, kar je prijavi navedeno – če ugotovi, da uveljavljeni razlogi ne morejo predstavljati razlogov za utemeljenost prijavljene izločitvene pravice, le-to pač prereka.

7. Edini zahtevek, ki ga oseba, ki trdi, da je izločitveni upnik, uveljavi v stečajnem postopku, je tako zahtevek za priznanje izločitvene pravice.

8. Prijava z dne 11.3.2014 je bila že preizkušena s sklepom o preizkusu terjatev z dne 15.9.2014 (PD 311), katerega del je tudi končni seznam preizkušenih izločitvenih pravic z dne 3.9.2014 (PD 309). V skladu z odločitvijo sodišča prve stopnje je upraviteljica v seznam vpisala, da mora v drugem postopku zahtevek za ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice uveljavljati izločitveni upnik. V 1. odstavku 310. člena je takemu upniku naložena vložitev tožbe, s katero uveljavlja zahtevek iz 1. odstavka 309. člena ZFPPIPP.

9. Upnik v pravdnem postopku ni uveljavil zahtevka iz 1. odstavka 309. člena ZFPPIPP, temveč obligacijski zahtevek. Pritožba ima sicer prav, ko razpravlja o učinkih pravnomočnosti sodne odločbe. Vendar pa se razlogi, ki jih navaja, nanašajo na tožbene zahtevke in ne zahtevke, podane v insolvenčnem postopku. O sami prijavi, ali je utemeljena ali ne, sodišče ne odloča. Le v posledici prerekanja prijavljene terjatve, ločitvene ali izločitvene pravice, odloči o tem, kdo mora s tožbo uveljaviti zahtevek. Za stečajni postopek je glede pravnomočnosti in njenih učinkov pomembno le, ali je upnik v tem postopku že uveljavil izločitveno pravico na istem predmetu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je to že zgodilo, v zvezi z zahtevo za priznanje izločitvene pravice na tej isti nepremičnini – stanovanju – pa je sodišče prve stopnje tudi že odločilo, kdo mora v pravdnem postopku to pravico uveljaviti. To pa pomeni, da je bila v tem postopku izločitvena pravica pritožnika že preizkušena in upnik te pravice ob neuspehu v pravdnem postopku (to velja tudi, kadar tožbo umakne) ne more ponovno uveljaviti, tudi če v ponovni prijavi izločitvene pravice navede druge razloge, zakaj naj bi imel izločitveno pravico. Pravnomočnost v zvezi s pravno in dejansko podlago, kot jo uveljavlja pritožba, je pomembna le za pravdni postopek, nikakor pa ne za postopek zaradi insolventnosti oziroma v konkretnem primeru stečajni postopek. Izločitveno pravico na enem predmetu lahko upnik uveljavi le enkrat. Če je ta prerekana, upnik pa ne uspe s tožbo, na katere vložitev je bil napoten, ali pa tožbe sploh ne vloži, njegova izločitvena pravica preneha na podlagi zakona (3. odstavek 310. člena ZFPPIPP). Kasneje ne more "oživeti" in biti ponovno uveljavljena.

10. Pritožba uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave, ker upniku ni bilo vročeno izredno poročilo upraviteljice v izjavo, tako da bi se lahko opredelil do naziranj nasprotne stranke. Po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je ta kršitev podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Določbe ZPP se za postopke zaradi insolventnosti ne uporabljajo neposredno, temveč se smiselno uporabljajo le pravila ZPP (1. odstavek 121. člena ZFPPIPP). V stečajnem postopku upnik nima nasprotne stranke. Upravitelj namreč ni stranka stečajnega postopka, prav tako ni stranka postopka stečajni dolžnik. Upravitelj je organ stečajnega postopka, ki mora delati po navodilih sodišča (1. odstavek 97. člena in 1. odstavek 101. člena ZFPPIPP). Je torej na nek način pomočnik sodnika, ki vodi stečajni postopek. Obravnavani stečajni postopek je obsežen, v njem je bilo opravljenih veliko procesnih dejanj – obravnavana pritožnikova prijava izločitvene pravice je procesno dejanje s številko 520. V takih (obsežnih) zadevah je povsem običajno in logično, da sodnik, ki vodi postopek, od upravitelja zahteva poročilo, zato da (med drugim) lažje poišče vloge in sklepe, ki so pomembni za odločitev. Ta izjava upravitelja je namenjena predvsem temu, ne pa izjavi "nasprotne" stranke, torej izjavi upnika, ki bi rad uveljavil katero od svojih pravic. Glede zahteve, kot je obravnavana, pa ni predvidena kontradiktornost že pred sodiščem prve stopnje, temveč se ta vzpostavi šele s pritožbo, v kateri zato lahko pritožnik uveljavi svoje poglede na stvar. Sodišče prve stopnje namreč o zahtevah odloči le na podlagi tega, kar vložnik zahteve ali predloga sam navede v vlogi, kar pa tudi pomeni, da mora sam navesti tudi vsa potrebna dejstva. Pritožnik je imel možnost, da se o razlogih sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo pri odločanju, izjasni tudi še v pritožbi. To možnost je pritožnik tudi izkoristil. Če česarkoli, kar je pomembno za odločitev, sodišče prve stopnje ne upošteva ali to upošteva napačno, višje sodišče samo presodi o pomembnih navedbah ali pa sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži presojo pomembnih dejstev, o katerih se višje sodišče samo ne more izjasniti. S tem je zagotovljena tudi potrebna kontradiktornost postopka.

11. Stečajni postopek je v bistvu nepravdni postopek, v katerem niti ni nasprotnih strank, zato tudi ni take pravice do izjave, kot je v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje (praviloma) samo odloča o postavljenih predlogih, v večji meri kot v pravdnem postopku pa so ravno zato dopustne tudi novote v pritožbi. V pritožbi se je pritožnik vsekakor izjavil tudi o navedbah upravitelja, pri čemer pa višje sodišče ugotavlja, da se s samimi dejstvi, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, tudi strinja. Ne strinja pa se s pravno presojo, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Pravica do izjave mu tako ni bila kršena, upravitelj oziroma stečajni dolžnik pa glede prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku ni "nasprotna" stranka. Zato je tudi ta uveljavljeni pritožbeni razlog neutemeljen.

12. Pritožnik je tako na istem predmetu v stečajnem postopku že uveljavil izločitveno pravico, zato je ne more uveljaviti še enkrat. Upravitelj je pritožnikovo izločitveno pravico že preizkusil, v posledici prerekanja pa je sodišče prve stopnje že s sklepom z dne 15.9.2014 odločilo, da jo mora v pravdnem postopku uveljaviti pritožnik. Zato ponovno njegove izločitvene pravice, tudi če jo uveljavlja iz drugačne pravne in dejanske podlage, ni več mogoče preizkušati. Višje sodišče sicer razume pritožnikov težek položaj, ki ga je opisal tudi v pritožbi, vendar pa zato, ker ob prerekanju njegove izločitvene pravice ni vložil tožbe, s katero bi morda lahko uspel, če bi uspel dokazati priposestvovanje spornega stanovanja, pritožniku ne more pomagati.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

14. Na podlagi 129. člena ZFPPIPP upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.