Jedro

Izraz "večje škode" iz 89. člena ZDR je nedoločen pravni pojem oziroma "nedoločena vrednostna količina", ki se šteje kot pravni standard. Pri pravnih standardih namreč v dispoziciji pravne norme ni uporabljen povsem določen pojem z natančno vsebino, zato je natančnejša določitev vsebine prepuščena sodišču. Sodišču je torej dano pooblastilo, da ovrednoti pravni standard premoženjske škode tako, da glede na konkretni primer oceni škodo kot majhno, večjo ali veliko. Zato pomeni ocena sodišča glede vrednotenja nedoločene vrednostne količine "premoženjske škode" uporabo materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 5.1.1993 in njene komisije za prošnje in pritožbe z dne 19.2.1993, na podlagi katerih mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Ugotovilo je, da ni podana tožnikova odgovornost za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti po 18. točki 7. člena pravil podjetja, opredeljeno kot nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti, zaradi česar je nastala v podjetju premoženjska škoda. V posledici te odločitve je zavezalo toženo toženo stranko, da tožniku omogoči delo in mu za čas po prenehanju delovnega razmerja do vnovičnega nastopa dela plača prikrajšanje na osebnem dohodku.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je tožniku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z javnim opominom. Ugotovilo je, da je ... odgovoren za kršitev delovne obveznosti po 18. točki 7. člena pravil tožene stranke, vendar za izrek najstrožjega ukrepa ni podlage v splošnem aktu niti v določbi 89. člena zakona o delovnih razmerjih. Ker tožnikova opustitev dolžnosti odgovorne osebe na delovišču, po stališču drugostopnega sodišča, ni imela za posledico nastanka večje škode, ni bila podana kvalifikatorna okoliščina za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zato je v smislu 4. točke 373. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni odločbi nižjih sodišč tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V reviziji poudarja, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi znaki hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se po 58. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja obvezno izreče najstrožja sankcija. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je izrek najstrožjega ukrepa pogojevan z nastankom ogromne materialne škode, zanj zadošča po 89. členu zakona o delovnih razmerjih že povzročitev večje škode. Tudi njegov zaključek, ki se nanaša na subsumpcijo dejanskih ugotovitev o obliki krivde, je napačen. Ugotovljene okoliščine - o tožnikovem protipredpisnem in protipravilnem ravnanju - kažejo, po mnenju revidenta, na njegovo zavestno malomarnost in ne, kot je ocenilo sodišče druge stopnje, na nisko stopnjo malomarnosti. Revizija je bila na podlagi določila 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP niso podane. Druge se upoštevajo le, če so izrečno uveljavljene. Tožena stranka se na revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopa iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ni sklicevala.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Uvodoma je potrebno ugotoviti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev in so neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na obliko krivde, kot jo je ugotovilo sodišče druge stopnje. Okoliščine notranjega življenja, kamor sodi tudi oblika krivde, tvorijo dejansko podlago o človekovem miselnem svetu. Zato pomeni sklicevanje o obliki krivde, ugotavljanje dejanskega stanja, ki pa v revizijskem postopku glede na prepoved iz 3. odstavka 385. člena ZPP ni več dovoljeno.

Revizija pa tudi v delu, s katerim tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo določb zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja oziroma zakona o delovnih razmerjih, ni utemeljena. Tožena stranka zmotno tolmači pomen obstoja in ugotovitve odločilnih dejstev v disciplinskem postopku, ki tvorijo objektivne in subjektivne znake določene kršitve. Temeljni pogoj delavčeve odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti je, da so njegove obveznosti določene v zakonu in splošnem aktu oziroma kolektivni pogodbi (54. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR), da je delavec očitano dejanje storil in da je podana njegova odgovornost za storjeno dejanje. V 55. členu ZTPDR je vsebovano načelo zakonitosti, po katerem je mogoče delavcu izreči le tiste disciplinske ukrepe, ki jih določa pravna norma. Najstrožji disciplinski ukrep - prenehanje delovnega razmerja se po 58. členu ZTPDR izreče za hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti, ki se nanašajo na v točkah od 1. do 12. v 1. odstavku opisana ravnanja samo v primeru, če so s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo natančneje določene okoliščine in pogoji, pod katerimi se kršitve iz 1. odstavka štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti, v skladu z naravo dejavnosti oziroma naravo dela, ki ga opravlja posamezen delavec. Če kateri izmed omenjenih pogojev pri obravnavanju posebno hudih kršitev z avtonomno normo ni izpolnjen, gre za navadno hujšo kršitev, ki ni obvezno sankcionirana z ukrepom prenehanja delovnega razmerja. Po določbi 89. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju ZDR) se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče (torej fakultativno) za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu, ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Tožena stranka je v svojih pravilih v 78. točki 7. člena opredelila kot hujšo kršitev delovne obveznosti neizpolnjevanje, nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih ali drugih obveznosti, zaradi česar je nastala v podjetju premoženjska škoda; ni pa te kršitve sankcionirala z izrekom najstrožjega ukrepa. Izraz "premoženjske škode" iz omenjene avtonomne norme oziroma "večje škode" iz 89. člena ZDR je nedoločen pravni pojem oziroma "nedoločena vrednostna količina", ki se šteje kot pravni standard. Pri pravnih standardih namreč v dispoziciji pravne norme ni uporabljen povsem določen pojem z natančno vsebino, zato je natančnejša določitev vsebine prepuščena sodišču. Sodišču je torej dano pooblastilo, da ovrednoti pravni standard premoženjske škode tako, da glede na konkretni primer oceni škodo kot majhno, večjo ali veliko. Zato pomeni ocena sodišča glede vrednotenja nedoločene vrednostne količine "premoženjske škode" uporabo materialnega prava.

Za premoženjsko škodo, nastalo toženi stranki z nedopustnim ravnanjem tožnika in izkazano z zneskom 164.800,00 SIT, je sodišče druge stopnje štelo, da ne predstavlja "ogromne" materialne škode (v mislih je bržčas imelo večje materialne škode). Sam njen nastanek je sicer sprejelo kot enega izmed konstitutivnih znakov hujše kršitve delovne obveznosti iz 18. točke 7. člena pravil toženega podjetja, saj je pritrdilo oceni disciplinskih organov, da je tožnik odgovoren za storitev te kršitve. Ob ugotovitvi, da z avtonomno normo, na katero napotuje 3. odstavek 58. člena ZTPDR, tožena stranka ni določila okoliščin in pogojev, ob katerih se normativno dograjene kršitve iz 1. odstavka štejejo za tako hude, da je zaradi njihove izvršitve mogoče izreči le ukrep prenehanje delovnega razmerja, je sodišče druge stopnje sprejelo pravilen zaključek, da za obvezen izrek najstrožjega ukrepa ni podana pravna podlaga. Uporaba določila 89. člena ZDR za fakultativen izrek znanega ukrepa, pa, po presoji pritožbenega sodišča, ni prišla v poštev, saj povzročene škode kot ene izmed kvalifikatornih okoliščin v znesku 164.800,00 SIT ni mogoče šteti za večjo škodo. S tem pravnim stališčem soglaša tudi revizijsko sodišče, saj ustreza - po analogiji inter legis - zakonskemu znaku "premoženja večje vrednosti" pri kaznivem dejanju povzročitve nevarnosti na deloviščih iz takrat veljavnega 1. in 2. odstavka 245. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 do 5/90), ki ga je sodna praksa po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije - sprejeto v letu 1992 - opredelila kot premoženje vredno nad 500.000,00 SIT.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).