Up-309/99

30. 1. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 30. 1. 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 96/99 z dne 25. 8. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 189/98-3 z dne 27. 10. 1998 in sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III P 669/95 z dne 30. 9. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je ustavnemu pritožniku kot tožencu v odškodninski pravdi naložilo povračilo škode, ki je izvirala iz škodnega dogodka, v katerem je toženec tožnika udaril v predel nosu in mu prizadejal zlom nosne kosti. Znesek odškodnine, ki ga je sodišče naložilo v plačilo tožencu, znaša le 60% celotnega obsega škode, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec v takšnem razmerju prispeval k njenemu nastanku. Hkrati je sodišče tožencu naložilo tudi plačilo ustreznega dela pravdnih stroškov. Pritožba in revizija sta bili kot neutemeljeni zavrnjeni. Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da so izpodbijane sodbe zanj izrazito neugodne. Meni, da sodišča niso ravnala prav, ker so v sodbah zapisala, da se je bil kot strojevodja dolžan vljudno obnašati do potnikov. Pri tem po mnenju pritožnika sodišča namreč niso upoštevala dejstva, da je tožnik na vlaku razgrajal, oviral vožnjo in da je toženca napadel. Pritožnik tako navaja, da je bilo njegovo posredovanje v takšnih razmerah upravičeno in v skladu s pravom, saj je bil odgovoren za varno vožnjo. Glede na to, da so to okoliščino sodišča po mnenju pritožnika premalo upoštevala, naj bi ga prikrajšala v njegovih pravicah in povzročila neenakopravno obravnavanje v razmerju do tožnika. S tem naj bi mu kršila načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) in pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

3.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

4.Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude