Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke spornega dne prejel elektronsko sporočilo tožnika in da je iz sporočila lahko razbral, da tožnika na delo ne bo. Tožnik je s tem izpolnil svojo dolžnost po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2017 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo 15. 5. 2017, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 10. 10. 2017 (točka II izreka), da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti za obdobje od 15. 5. 2017 dalje do vključno 10. 10. 2017 v roku 8 dni (točka III izreka), tožniku za čas od 15. 5. 2017 do vključno 10. 10. 2017 obračunati bruto zneske nadomestila plače v višini 1.498,52 EUR mesečno in mu po odvodu davka in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 17. dne dalje v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek, ki se kot zahtevek tožnika nanaša na dolžnost obračuna davka in prispevkov od bruto plače je zavrnilo (IV. točka izreka), tožniku za čas od 10. 10. 2016 do vključno 10. 10. 2017 obračunati bruto znesek regresa v višini 408,90 EUR in po plačilu akontacije dohodnine plačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila v roku 8 dni, višji zahtevek, ki se nanaša na višjo glavnico in dolžnost obračuna davka, je zavrnilo (točka V izreka), tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.718,41 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnik svojo obvestilno določnost izpolnil s tem, ko je po telefonu govoril z delavko tožene stranke A.A. ter s tem, ko je dne 17. 5. 2017 zakonitemu zastopniku tožene stranke poslal e‑sporočilo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je A.A. s tem, ko je tožnika klicala, ravnala povsem samoiniciativno in ne po navodilu tožene stranke, o pogovoru s tožnikom pa ni obvestila nikogar. Sistem obveščanja pri toženi stranki je jasen, saj morajo biti vsa obvestila o odsotnosti posredovana zakonitemu zastopniku tožene stranke, ta pa teh pooblastil ni predal nikomur drugemu. V zvezi s spornim obvestilom z dne 17. 5. 2017 pa navaja, da iz vsebine sporočila ne izhaja, da tožnika ne bo na delo oziroma zakaj ga ne bo na delo. Tožnik v sporočilu tudi ni navedel razloga pritožbe, poleg tega pa je izpovedal, da ni ne A.A. in tudi ne zakonitemu zastopniku tožene stranke povedal, da ga ne bo na delo. Tožnik torej svoje obvestilne dolžnosti ni izpolnil. Tožena stranka namreč ni bila dolžna sklepati, kaj ima v mislih tožnik, kljub temu, da je do takrat manjkal že dlje časa in da je tožena stranka pred tem prejela že dve odločbi ZZZS. Tožnik je namreč polnoletna oseba, ki se mora zavedati svojih obveznosti v delovnem razmerju in ne more pričakovati, da bi delodajalec kot detektiv sledil njegovim polovičnim informacijam in namigom ter skušal razumeti, kaj se s tožnikom dogaja in kaj je imel v mislih. Take odgovornosti za delodajalca zakonodajalec ni predvidel. Sklicuje se na sodno prakso in sicer na sodbo VDSS opr. št. Pdp 200/2014, ki je podobna obravnavani zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ker se tožena stranka na kršitve določb postopka v pritožbi le pavšalno sklicuje, teh ni moglo preveriti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 349/2018 z dne 4. 10. 2018 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 125/2017 z dne 16. 2. 2018, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in odločilo preuranjeno. V novem sojenju je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in se prepričljivo opredelilo tako do elektronskega sporočila tožnika zakonitemu zastopniku tožene stranke kot tudi do izpovedi priče A.A. 6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 10. 10. 2016 do 10. 10. 2017 in da mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ker je bil tožnik od 15. 5. 2017 do 19. 5. 2017, tj. pet dni zaporedoma, neopravičeno odsoten z dela in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti; - da je tožnik toženo stranko o svoji odsotnosti obvestil in sicer z elektronsko pošto z dne 17. 5. 2017, ko je direktorju tožene stranke sporočil, da se je zoper odločbo v zadevi začasne nezmožnosti za delo št. ... z dne 10. 5. 2017 pritožil, ter v telefonskem razgovoru dne 15. 5. 2017 z A.A.; - da je tožnik s tem izpolnil svojo dolžnost po 4. alineji 110. člena ZDR-1, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15. 5. 2017, ampak je trajalo do izteka časa, za katerega je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zato mu je tožena stranka dolžna za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 10. 10. 2017 obračunati in izplačati mesečne plače v višini dogovorjeni s pogodbo o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca ter neizplačani sorazmerni del regresa za leti 2016 in 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve, da je direktor tožene stranke dne 17. 5. 2017 prejel elektronsko sporočilo tožnika in da je iz sporočila lahko razbral, da tožnika na delo ne bo (točka 10 obrazložitve). Tožnik je namreč v sporočilu napisal, da se je pritožil na odločbo v zadevi začasne nezmožnosti za delo, zapisal pa je tudi številko odločbe in njen datum. Ker je bil tožnik že pred tem v bolniškem staležu in je tožena stranka prejela že dve odločbi o tožnikovi nezmožnosti za delo, je vsekakor mogla vedeti, na kaj se nanaša tožnikovo sporočilo. Tožnik je tudi v razgovoru A.A. povedal, da ga na delo ne bo in da je o tem obvestil direktorja. Vse to je tožnik zapisal tudi v svojem pisnem zagovoru. Tako je imela tožena stranka pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi možnost preveriti svoje razumevanje tožnikovega elektronskega sporočila direktorju.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik zadostil obvestilno dolžnost glede odsotnosti z dela. Opredelilo se je tudi do sklicevanja tožene stranke na po njenem mnenju primerljivo sodno prakso, in sicer na sodbo VDSS opr. št. Pdp 200/2014 z dne 13. 3. 2014, na katero se sklicuje tudi v pritožbi. V tej zadevi tožnica delodajalca o svoji odsotnosti sploh ni obvestila in je šele njen mož na zagovoru pred odpovedjo tožničine pogodbe o zaposlitvi delodajalcu povedal, da je tožnica nezmožna za delo. V obravnavani zadevi pa je tožnik toženi stranki poslal sporočilo, za katerega je očitno in tudi upravičeno - glede na bolniške odsotnosti v letu 2017 - menil, da ga bo direktor tožene stranke razumel. Tožnik se je zavedal svojih obveznosti iz delovnega razmerja, vedel je tudi kakšen je sistem obveščanja, zato je direktorju tožene stranke poslal sporočilo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podan razlog po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izredna odpoved z dne 2. 6. 2017 nezakonita in jo je razveljavilo. Posledično je ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter mu dosodilo tudi regres za letni dopust. Pri tem je pravilno upoštevalo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno plačo in tožniku za sporno obdobje dosodilo nadomestila plač v tej višini, kar izhaja iz točke 10 obrazložitve sodbe. Prav tako je tožniku, glede na čas trajanja zaposlitve in pravnomočno dosojeni znesek (točka 11 obrazložitve sodbe), pravilno dosodilo dolgovani znesek regresov za letni dopust za leti 2016 in 2017. Ker je tožena stranka s plačili denarnih zneskov v zamudi, je pravilna tudi odločitev, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude do plačila.

10. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.