Jedro

I. V sodnem sporu, ki se nanaša na premoženjske pravice občine, ni pravilno zastopana, če je ne zastopa javni pravobranilec. Vendar zakon določa izjemo: ko bi prišlo do kolizije interesov zastopanih strank, zastopa občino organ, določen v statutu. To določbo je treba uporabiti tudi, ko javni pravobranilec sam nastopa kot stranka na podlagi posebnih zakonskih pooblastil. II. Javni pravobranilec ni na splošno upravičen, da sam kot stranka v pravdnem postopku izpodbija pravne posle zaradi ničnosti. Določba 3. odst. 3. čl. novele zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS št. 5/91) pomeni izjemo in pooblašča javnega pravobranilca za tožbo na ugotovitev ničnosti samo iz razlogov, ki jih določa 30. čl. zakona (spremenjen z 2. čl. navedene novele), pri čemer to pravico časovno omejuje na 3 mesece. Iz tega izhaja, da nastopa javni pravobranilec kot stranka pri uveljavljanju ničnosti izjemoma in samo v prekluzivnem roku treh mesecev. Glede na navedeno javni pravobranilec ne more izpodbijati pogodbe zaradi kršitve predpisov o prodaji na javni dražbi, lahko pa zahteva ugotovitev ničnosti iz razlogov, ki jih določa 5. odst. noveliranega 30. čl. zakona o kmetijskih zemljiščih.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je nična prodajna pogodba z dne 21.11.1991, s katero je prva tožena stranka prodala parc.št. 895 drugemu tožencu. Drugemu tožencu je naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, prvi toženi stranki pa vrnitev kupnine v znesku 93.394,00 Sit z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je razlog za ničnost pogodbe v kršitvi določbe 3. odst. 62.čl. zakona o kmetijskih zemljiščih v zvezi z 8.čl. zakona o prometu nepremičnin. Aktivna legitimacija tožeče stranke je podana na podlagi določbe 10.čl. zakona o prometu z nepremičninami, po kateri javni pravobranilec izpodbija pogodbo, s katero družbena pravna oseba prenese nepremičnino na občana, društvo ali drugo civilno pravno osebo, ali jo od nje pridobi po ceni, ki je nižja ali višja od prometne vrednosti. V zvezi s to določbo je aktivna legitimacija jvnega pravobranilca, ko gre za uveljavljanje ničnosti, sama po sebi umevna.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi drugega toženca in je razveljavilo sodbo prve stopnje ter tožbo zavrglo. Zavzelo je stališče, da prva tožena stranka ni pravdno sposobna stranka in ni bila zastopana v skladu z določbami zakona o javnem pravobranilstvu. Tožeča stranka je bila na to napako v tožbi opozorjena s prejšnjim razveljavitvenim sklepom, vendar ni poskrbela, da bi se ta procesna pomanjkljivost odpravila. Glede na to je ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP in odločilo tako, kot je bilo navedeno.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbija stališče, da prva tožena stranka ni bila pravilno zastopana in opozarja na določbe zakona o javnem pravobranilstvu, ki urejajo zastopanje v primeru kolizije interesov.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zakon o javnem pravobranilstvu (Ur. l. SRS št. 19/76 - 5/91) opredeljuje javnega pravobranilca predvsem kot zastopnika družbenopolitičnih skupnosti v njihovih premoženjsko pravnih sporih (2. čl.). Glede na to občina v sodnem sporu, ki se nanaša na njene premoženjske pravice, ni pravilno zastopana, če je ne zastopa javni pravobranilec. Vendar določa zakon o javnem pravobranilstvu izjemo: ko bi pri zastopanju prišlo do kolizije interesov zastopanih strank, zastopa občino organ, določen v statutu (8. čl.). To določbo je treba uporabiti tudi v primerih, ko izjemoma, na podlagi posebnih zakonskih pooblastil, nastopa javni pravobranilec sam kot stranka. Kadar v tem svojstvu toži občino, ne more biti hkrati njen zastopnik. Glede zastopanja občine je v takem primeru treba uporabiti določbo 8. člena zakona. Zato je napačno stališče drugostpnega sklepa, ki šteje, da v tem sporu prva tožena stranka ni bila pravilno zastopana. Če je predsednik izvršnega sveta organ, ki ga statut določa za zastopanje v takih primerih, je bila prva tožena stranka pravilno zastopana in razlog, zaradi katerega je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo prve stopnje in zavrglo tožbo, ne obstoji.

Pač pa bo treba v nadaljevanju postopka pravilno rešiti vprašanje, ali v tem primeru tožeča stranka lahko nastopa kot stranka.

Po 109. čl. ZOR se lahko sklicuje na ničnost vsaka zainteresirana oseba. Javni pravobranilec kot institucija ni oseba. Je samostojni organ družbenopolitične skupnosti, ki zastopa družbenopolitično skupnost, njene organe, organizacije in sklade, ki so pravne osebe ter krajevne skupnosti, pred sodišči in drugimi organi glede njihovih premoženjskih pravic in koristi ter izvršuje druge pravice in dolžnosti, določene z zakonom (2. čl. zakona o javnem pravobranilstvu Ur.l. SRS št. 19/76 - 5/91). Javni pravobranilec je zastopnik navedenih pravnih oseb, sam pa nima sposobnosti biti stranka v pravdnem postopku, razen kadar mu zakon tako sposobnost izrecno podeli (1. in 2. odst.77. čl. ZPP). V tej zadevi uveljavlja javni pravobranilec ničnost prodajne pogodbe iz dveh razlogov: zaradi kršitve določbe 5. odst. 2. čl. zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS št. 5/91) in zaradi kršitve 3. odst. 62. čl. zakona o kmetijskih zemljiščih (prečiščeno besedilo Ur. l. SRS št. 17/86; ta določba s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami Ur. l. 9/90 in 5/91 ni bila spremenjena) v zvezi z 8. čl. zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS št. 19/76 in 42/86). Za uveljavljanje ničnosti iz prvonavednega razloga je javni pravobranilec upravičen, da nastopa sam kot stranka na podlagi določbe 3. odst. 3. čl. novele zakona o kmetijskih zemljiščih iz l. 1991, medtem ko za uveljavljanje ničnosti po drugonavedenem razlogu takega upravičenja nima. Javni pravobranilec nastopa kot stranka samo, kadar zakon to posebej določa. Pravic javnega pravobranilca, ki so opredeljene v teh določbah, ni mogoče širiti na druge primere, tudi ne, ko gre za uveljavljanje ničnosti po 8. čl. ZPN oz. 62. čl. ZKZ. Javni pravobranilec ni na splošno upravičen, da sam kot stranka v pravdnem postopku izpodbija pravne posle zaradi ničnosti. Določba 3. odst. 3. čl. novele zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS št. 5/91) pomeni izjemo in pooblašča javnega pravobranilca za tožbo na ugotovitev ničnosti samo iz razlogov, ki jih določa 30. čl. zakona (spremenjen z 2. čl. navedene novele), pri čemer to pravico časovno omejuje na 3 mesece. Iz tega izhaja, da nastopa javni pravobranilec kot stranka pri uveljavljanju ničnosti izjemoma in samo v prekluzivnem roku treh mesecev.

Glede na navedeno javni pravobranilec ne more izpodbijati pogodbe zaradi kršitve predpisov o prodaji na javni dražbi, lahko pa zahteva ugotovitev ničnosti iz razlogov, ki jih določa 5. odst. noveliranega 30. čl. zakona o kmetijskih zemljiščih. Na ta razlog se tožba sklicuje, vendar se sodišče prve stopnje z njim ni ukvarjalo, ker je ugotovilo drug ničnostni razlog. V nadaljevanju postopka bo treba ugotoviti, ali pomeni izpodbijana pogodba nedovoljeno privatizacijo v nasprotju s prisilnimi predpisi, kar bi bil po določbi 103. čl. ZOR razlog za ničnost. V tem primeru je po določbi 3. odst. 3. čl. novele zakona o kmetijskih zemljiščih, s katero je spremenjen 35. čl. tega zakona, javni pravobranilec lahko pravdna stranka (2. odst. 77. čl. ZPP), sicer pa ne.

Sklep revizijskega sodišča temelji na 1. odst. 394. čl. ZPP.