Jedro

S trditvami, da je pravno razmerje med pravdnima strankama zajemalo obveznost plačila po pogodbi o licenci s strani toženke in da je te obveznosti toženka dolga leta brez spora poravnavala, pritožba meri na določbo 12. člena OZ. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj poslovni običaji in praksa sami po sebi ne pripeljejo do spremembe pisnih določil pogodbe. Licenčne pogodbe, na podlagi katere tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek, nista podpisali pravdni stranki. Zatrjevana ustaljena poslovna praksa, da tožnica račune za dolgovano licenčnino, dobavljeno blago in opravljene storitve pošilja toženki, ki jih tudi poravnava (in ne A. A.), torej ne zadošča za vzpostavitev pogodbenega odnosa med pravdnima strankama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, lahko obveznost upniku izpolni tudi kdo tretji, ne le dolžnik (271. člen OZ). Zato je sodišče prve stopnje pasivno legitimacijo toženke pravilno presojalo na podlagi licenčne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Tožnica v tem sporu zahteva (1) plačilo nadomestila (rojalitet), ki naj bi ji jih toženka dolgovala v zameno za opravljanje storitev poučevanja angleškega jezika po licencirani metodi ..., ter (2) plačilo raznega blaga, učnega gradiva in storitev, ki so bila potrebna za toženkino poučevanje po licencirani metodi.

**Izpodbijana sodba**

2. Sodišče prve stopnje je postopek za plačilo 48,00 EUR s pripadki ustavilo (I. točka izreka, sklep), tožbeni zahtevek za plačilo 2.294,13 EUR s pripadki pa zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 504,60 EUR s pripadki (III. točka izreka). Kot nosilne razloge za svojo odločitev je navedlo: (1) tožnica je tožbeni zahtevek za plačilo rojalitet in učnih kompletov utemeljevala izključno na podlagi določb licenčne pogodbe iz leta 2012 (A2) (ne pa tudi na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju); (2) stranki licenčne pogodbe iz leta 2012 sta tožnica kot nosilka licence ter A. A.1 kot izvajalka storitev, ne pa toženka; (3) med pravdnima strankama je bila leta 2015 sklenjena tudi pogodba o poslovnem sodelovanju (A1), ki pa se nanaša na poučevanje s strani toženke v vrtcu L. in zasebnem vrtcu M.; (4) poučevanje toženke po licenčni pogodbi iz leta 2012 (v nadaljevanju licenčna pogodba) se je opravljalo v prostorih toženke (in ne v vrtcu L. ali zasebnem vrtcu M.). Presodilo je, da toženka v tem sporu ni pasivno legitimirana.

**Pritožba in odgovor na pritožbo**

3. Proti sodbi (II. in III. točka izreka) se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano odločbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povračilo svojih pritožbenih stroškov.

**K odločitvi o pritožbi**

5. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti spora majhne vrednosti_

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

7. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

_Odgovori na posamezne pritožbene očitke_

8. Pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V prid obstoja prve kršitve je navedla, da _je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama vključevalo plačevanje obveznosti (ki bi bile po pogodbi o licenci iz leta 2012 obveznosti zakonite zastopnice toženke osebno) s strani toženke_. Ker sodišče glede tega dejstva ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, naj bi s tem kršilo njeno pravico do izjave.

Tožnica je v svojih vlogah kot temelj poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama zatrjevala obstoj dveh pogodb, in sicer pogodbe o poslovnem sodelovanju iz leta 2015 (A1) in licenčne pogodbe iz leta 2012 (A2). Glede pogodbe o poslovnem sodelovanju (A1) tožnica v pritožbi navaja, da je na njeni podlagi toženka tista, ki je pridobila terjatve zoper tožnico. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila licenčna pogodba sklenjena med tožnico in A. A. S trditvami, da je _pravno razmerje med pravdnima strankama zajemalo obveznost plačila po pogodbi o licenci s strani toženke_ in da je _te obveznosti toženka dolga leta brez spora poravnavala_, pritožba meri na določbo 12. člena Obligacijskega zakonika2. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj poslovni običaji in praksa sami po sebi ne pripeljejo do spremembe pisnih določil pogodbe. Pogodbe (A2), na podlagi katere tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek, kot rečeno nista podpisali pravdni stranki. Zatrjevana ustaljena poslovna praksa, da tožnica račune za dolgovano licenčnino, dobavljeno blago in opravljene storitve pošilja toženki, ki jih tudi poravnava (in ne A. A.), torej ne zadošča za vzpostavitev pogodbenega odnosa med pravdnima strankama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, lahko obveznost upniku izpolni tudi kdo tretji, ne le dolžnik (271. člen OZ). Zato je sodišče prve stopnje pasivno legitimacijo toženke pravilno presojalo na podlagi licenčne pogodbe (A2). Ker torej pogodbeni stranki te pogodbe nista pravdni stranki, izvedba dokaza z zaslišanjem strank ni bila potrebna. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pravdnih strank ni zaslišalo.

9. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinih navedb glede dolgoletnega obračunavanja terjatev, ki izvirajo iz istega temelja in jih je toženka brez ugovora poravnavala. O tem se je prvostopenjsko sodišče izreklo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo smiselno očitane kršitve 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako kršitev sodišče stori takrat, kadar izda sodbo brez obravnave, pa bi jo moralo opraviti. Določba drugega odstavka 454. člena ZPP v sporih majhne vrednosti omogoča sodišču izdajo sodbe brez naroka, če ga nobena od strank ni zahtevala in če po prejemu vlog ugotovi, da je mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Kot je bilo že pojasnjeno, se dokazni predlog tožnice z zaslišanjem pravdnih strank nanaša na dejstvo, ki v tej zadevi ni pravno pomembno. Zato sodišču prve stopnje tega dokaza ni bilo potrebno izvesti. Nobena od pravdnih strank pa izvedbe naroka ni zahtevala. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izpodbijano sodbo izdalo brez izvedbe glavne obravnave. Zato očitana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Pritožnica tudi ne more uspeti z očitkom, da je toženkin ugovor pasivne legitimacije, ki ga je podala šele v svoji drugi pripravljalni vlogi, prepozen. Kršitev določbe 451. člena ZPP3 predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka. Relativna kršitev procesnih določb postopka pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožnica pa ni zatrjevala, da bi ji bila zaradi kršitve navedene določbe ZPP odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve pa pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti4. 12. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da _se je tožnica glede zahtevka za plačilo rojalitet izrecno sklicevala na določbe licenčne pogodbe_. _Tudi glede plačila učnih kompletov se je izrecno sklicevala na določbe licenčne pogodbe_. Presodilo je, da _tožnica svoj tožbeni zahtevek v celoti opira na določbe licenčne pogodbe kot edino relevantno pravno podlago_. Upoštevajoč to obrazložitev, pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov glede zavrnitve tožbenega zahtevka v tistem delu, ki se ne nanaša na plačilo rojalitet, ni utemeljen. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

13. Tožnica zatrjuje tudi protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je napaka tehnične narave. Podana je takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listine in samo listino. S pritožbeno grajo, da je sodišče napačno _povzelo, da je bilo poslovno razmerje med pravdnima strankama urejeno izključno v medsebojni pogodbi iz leta 2015 in na pogodbi o licenci iz leta 2012_, pritožnica sodišču prve stopnje očita napačno dokazno oceno, ne pa protispisnosti. Protispisnost se mora nanašati na dejanske ugotovitve, ne pa na pravna stališča ali dokazno presojo sodišča prve stopnje. Česa takega pa pritožnica sodišču prve stopnje ne očita. Zato niti ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

14. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse odločilne pritožbene navedbe. Do tistih navedb, ki pomenijo ponavljanje pritožbenih stališč, pa se ni opredelilo. Pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe torej ni utemeljena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu tega dela izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

15. Posledično tudi ni utemeljena pritožba proti stroškovni odločitvi (II. točka izreka). Pritožbeno sodišče je štelo, da se je toženka na pravdne stroške pritožila le posledično.

**O pritožbenih stroških**

16. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni v ničemer pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ta je hkrati tudi zakonita zastopnica toženke. 2 Ta določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. 3 Ta določa, da mora v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. 4 Drugi odstavek 350. člena ZPP.