Jedro

Na prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom sta se priči potem, ko sta prebrali oziroma pregledali zapisnika o njunem zaslišanju, ki sta ju podala kot obdolženca pred avstrijskimi organi in ki se v prevodu nahajata v spisu, izrecno sklicevali na resničnost in točnost njunih izpovedb. S tem sta njuni takratni izjavi postali sestavni del zapisnika o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, saj sta bili izraz njune svobodne procesne volje, zapisnik o njunem zaslišanju pa tudi obsega vse bistvene podatke o poteku in vsebini tega procesnega dejanja (2. odstavek 80. člena ZKP). Omenjeni izpovedbi pri preiskovalnem sodniku zato nista nedovoljen dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega D.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu izreklo kazen eno leto zapora, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 14.11.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov po 420. členu ZKP" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP menil, da zahteva ni utemeljena in predlagal njeno zavrnitev. Vložnik zahteve očitka o kršitvi določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ne konkretizira in jo zato ni mogoče preizkusiti. Brez osnove je tudi očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nepravilno in v nasprotju s podatki spisa je zatrjevanje, da je prvostopenjsko sodišče sodbo oprlo na izjavi, ki sta jih K. in M. dala kot obdolžena avstrijskim varnostnim organom. Sodišče svoje sodbe ni oprlo na ti izjavi, pač pa na njuni izpovedbi, ki sta ju podala, ko sta bila zaslišana kot priči v kazenskem postopku zoper obsojenega D.M. Oba sta namreč v preiskavi izpovedala, da zapisnika avstrijske policije prikazujeta pravo vsebino njunih izpovedb. Tako po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne gre za nedovoljen dokaz, saj sta oba svoja zagovora avstrijskim varnostnim organom po vsebini verificirala, ko sta bila v Sloveniji zaslišana kot priči. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, kršilo pa naj bi tudi 8. točko navedene določbe, ker se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Zagovornik ne utemelji, glede katerih odločilnih dejstev niso navedeni razlogi oziroma so ti nejasni. Zato takšnega posplošenega zatrjevanja kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni mogoče preizkusiti, saj ne zadosti zakonskim kriterijem iz 1. odstavka 424. člena ZKP, ki jo je treba razumeti tako, da je potrebno zatrjevano kršitev tudi obrazložiti. Iz enakih razlogov Vrhovno sodišče tudi ni preizkusilo zagovornikovih posplošenih navedb, da so bile "izjave pridobljene s kršitvijo ustavnih jamstev obdolženega v kazenskem postopku".

V zvezi s kršitvijo 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izjavi K. in M., ki sta ju kot obdolženca podala avstrijskim organom v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njiju. Sodišču očita, da je "prezrlo njuni izjavi, ki sta ju dala v fazi preiskave in na glavni obravnavi", prezrlo pa naj bi tudi odločitev zunajobravnavnega senata, ki je pri odločanju v ugovornem postopku ocenil, da izjavi "nista popolni", ker naj bi bili pridobljeni v nasprotju z določbami 2. odstavka 80. člena in 1. odstavka 241. člena ZKP.

Že sodišče druge stopnje je v okviru pritožbenega preizkusa vsebinsko enake navedbe obrambe zavrnilo kot neutemeljene z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Pravilno je ugotovilo, da se izpodbijana sodba ne opira na izjavi pred avstrijskimi organi in da temelji zgolj na dokazih, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (1. odstavek 355. člena ZKP). D.K. in G.M. sta bila namreč v kazenskem postopku zoper obsojenega D.M. zaslišana pred Okrožnim sodiščem v Mariboru kot priči dvakrat v preiskavi in nato še na glavni obravnavi. Pri prvem zaslišanju dne 23.11.1999 sta se izrecno sklicevala na resničnost in točnost njunih izpovedb, ki sta ju podala kot obdolženca pred avstrijskimi organi. To sta izjavila potem, ko sta prebrala oziroma pregledala zapisnika o njunem zaslišanju, ki se v prevodu nahajata v spisu. Njuni takratni izjavi sta tako postali sestavni del zapisnika o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, saj sta izraz njune svobodne procesne volje, zapisnik o njunem zaslišanju pa tudi obsega vse bistvene podatke o poteku in vsebini tega procesnega dejanja (2. odstavek 80. člena ZKP). Zato pomanjkljivosti, ki jih ugotavlja zunajobravnavni senat in na katere se posplošeno sklicuje vložnik zahteve, ne morejo biti zadosten razlog za oceno o kršitvi 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP oziroma, da sta omenjeni izpovedbi pri preiskovalnem sodniku nedovoljen dokaz in da se zato sodba nanj ne more opirati.

Nižji sodišči sta tako upravičeno upoštevali kot dovoljen dokaz tudi izpovedbi D.K. in G.M. pri preiskovalnem sodniku in ju ocenili kot verodostojni. Obrazloženo pa sta zavrnili kot nesprejemljivi njuni kasnejši pričevanji v preiskavi in na glavni obravnavi, kjer sta prvotni izpovedbi spremenila, vendar sta pri tem zanikala zgolj resničnost, ne pa tudi točnost izpovedb pred avstrijskimi organi. Zato ne drži očitek vložnika zahteve, da je sodišče spregledalo njuni izjavi v fazi preiskave in na glavni obravnavi.

V nasprotju z ustavo (23. člen) in ZKP naj bi bil po mnenju zagovornika pridobljen tudi dokaz z zaslišanjem kriminalista S.I., ki ga je sodišče zaslišalo o tem, kar je od osumljenih K. in M. izvedel v fazi trajanja kazenskega postopka zoper njiju v Avstriji. Navaja, da po doktrini "sadežev zastrupljenega drevesa" sodišče ne more opreti svoje odločitve na izjave, ki jih je dal osumljenec policijskim agentom, ker pri tem niso bile spoštovane vse procesne kavtele, ki jih ZKP in ustava predvidevata za pridobivanje izjav od osumljenih.

Po ugotovitvah nižjih sodišč je kriminalist S.I. v graških zaporih v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP opravil ločeno razgovor s priprtima K. in M. Zagovornik ne pojasni, v katerem delu svoje izpovedbe kriminalist S.I. izpoveduje o tem, kar naj bi mu K. in M. kot osumljenca pripovedovala med kazenskim postopkom, ki je tekel zoper njiju v Avstriji. Zato na takšne načelne očitke iz že navedenih razlogov ni mogoče odgovoriti. Sodišče prve stopnje je na enake zagovornikove ugovore pojasnilo (sodba, stran 7), da je upoštevalo pri odločanju o stvari tisti del njegove izpovedbe, ko je povedal, kar je izvedel od avstrijskih policistov glede same akcije ter prijetja M. in K. Ob tem je poudarilo, da sta se tudi obe priči pri prvem zaslišanju sami sklicevali na svoje izpovedbe pred avstrijskimi policisti, kjer sta po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča priznali svojo (in obsojenčevo) udeležbo, enako pa je izpovedal tudi kriminalist S.I. Kolikor zagovornik trdi nasprotno glede procesno pravno relevantnih dejstev v zvezi z vsebino oziroma izvorom kriminalistove izpovedbe, zatrjuje drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP in je bila sprejeta na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje izpodbijanih odločb.