Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati mora tudi, da takšna škoda zanjo pomeni težko popravljivo škodo. Te pa tožnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni izkazal, saj škode ni z ničemer opredelil niti po višini niti po vsebini. Ker ni izkazal težko popravljive škode, tudi primerjava s škodo za javno korist ni mogoča.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da tožnik zahteva izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v zvezi s svojo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 7. 2009, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje zaradi zaposlitve ali dela v Republiki Sloveniji.
2. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik z navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanka težko popravljive škode v smislu tretjega v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 ni izkazal. Tožnik zgolj pavšalno zatrjuje, da je vse svoje življenjske cilje podredil začetku dela v A.A. in mu vsako odlašanje povzroča hudo škodo. Zgolj pavšalna trditev, da škoda nastaja, pa za izdajo začasne odredbe po mnenju sodišča prve stopnje ne zadošča. Odločanje o začasni odredbi namreč zahteva restriktiven pristop.
3. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da mu nastaja nepopravljiva škoda, hkrati pa toženi stranki ne nastaja nobena škoda in bi zato sodišče prve stopnje moralo škode vsaj primerjati. Prav tako toženi stranki ne nastane nobena škoda, če bi sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, njemu in njegovi družini pa bo s tem veliko prihranjenega. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da mu pritožbeno sodišče prizna priglašene pritožbene stroške in jih naloži v plačilo toženi stranki.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik z navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe in v pritožbi zoper izpodbijani sklep nastanka težko popravljive škode v smislu tretjega v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 ni izkazal. Tožnik tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep zgolj pavšalno zatrjuje, da je vse svoje življenjske cilje podredil začetku dela v A.A. in mu vsako odlašanje povzroča hudo škodo, medtem ko toženi stranki ne nastaja nobena škoda in bi zato sodišče moralo škodo vsaj primerjati. Vendar pa teh svojih trditev ni z ničemer konkretiziral. Zgolj pavšalna trditev, da škoda nastaja, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča za izdajo začasne odredbe ne zadošča, saj odločanje o začasni odredbi namreč zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora namreč že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati mora tudi, da takšna škoda zanjo pomeni težko popravljivo škodo. Te pa tožnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni izkazal, saj škode ni z ničemer opredelil niti po višini niti po vsebini. Ker ni izkazal težko popravljive škode, tudi primerjava s škodo za javno korist ni mogoča. Zato prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka, ko primerjave, ki ni mogoča, ni opravilo. Tudi pritožbeno sodišče poudarja, da dolgotrajnost sodnih postopkov ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč navaja okoliščine, ki so lahko predmet predloga za prednostno obravnavo zadeve, kar ponavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, vendar to ni stvar tega postopka, v katerem se odloča le o začasni odredbi.
6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 82. in določbe šestega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
7. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).