Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz ugotovitev sodišča v postopku glede zakonitosti odpovedi ne izhaja, da bi tožena stranka podala odpoved očitno brez podlage in z očitnim namenom škodovanja tožnici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nastalo nematerialno škodo v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2021 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 244,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnica pa sama krije svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj ji je zaradi nezakonitega ravnanja nastala nematerialna škoda. Meni, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in je za nematerialno škodo krivdno odgovorna tožena stranka. Opozarja, da je bila pogodba s strani tožene stranke odpovedana nezakonito, kar predstavlja protipravno ravnanje, poteze in ravnanje tožene stranke po ugotovljeni nezakonitosti odpovedi z odreditvijo čakanja na delo doma in naslednja odpoved ter v zvezi s tem diskriminatorno ravnanje tožene stranke, pa kažejo na hudo zlorabo instituta pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da je tožena stranka kršila tožničine pravice iz delovnega razmerja z enostranskim posegom v pogodbeno razmerje. Zatrjuje, da je predlagala dokaze, da nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja konkretni škodni dogodek, da je podana protipravnost ravnanja tožene stranke, da so pri tožnici nastale posledice na psihičnem zdravju in počutju, kar v konkretnem primeru predstavlja nastalo škodo, prav tako je zatrjevala vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastankom škode, ki je dokazovana z medicinsko dokumentacijo, predlogom za pritegnitev izvedenca ter predlogom za zaslišanje tožnice. Sodišču prve stopnje očita, da njenim dokaznim predlogom ni sledilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da je šlo za niz namernih dogodkov oziroma ravnanj tožene stranke, s čimer je hudo zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pove, da je sodišče v predhodnem postopku Pd 58/2019 odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti z dne 10. 5. 2019 nezakonita in jo je bila tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, kar pa je izvršila tako, da je tožnico pozvala nazaj na delo in ji še isti dan odredila čakanje na delo doma ter ji 25. 11. 2020 ponovno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Navaja, da je višje sodišče razsodilo, da je tudi druga odpoved nezakonita zaradi diskriminacije tožnice. Poudarja, da iz zapisnika zadnjega naroka v tej zadevi, ki ga brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, ker je potekal pred vložitvijo pritožbe, izhaja, da stranki, kljub temu, da je o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi že pravnomočno odločilo višje sodišče, nista uspeli dogovorno rešiti zadeve, kljub spremembi reintegracijskega zahtevka v zahtevek za sodno razvezo. Prepričana je, da ravnanje tožene stranke predstavlja hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne gre namreč za običajno poslovanje in organizacijo dela delodajalca, temveč za motiv osebne narave, usmerjen proti tožnici osebno. Opozarja, da iz vloge, na katero se je sklicevala tožena stranka, izhajajo trditve tožnice o predhodni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter naslednji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi zahtevku oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odloči o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnica v pritožbi pavšalno graja kršitev procesnih pravil, ki jih utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje ni zaslišalo in da ni postavilo izvedenca medicinske stroke. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP odloči sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotovil vpliv nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi na psihično stanje in zdravje tožnice (nastalo škodo), kot nepotreben. Ob dejstvu, da zatrjevana nezakonita odpoved pogodbe ne zadošča za ugotovitve odškodninske odgovornosti tožene stranke (neobstoj predpostavke protipravnosti), izvedba dokaza z izvedencem ni bila potrebna. Enako je sodišče prve stopnje tudi predlog za zaslišanje tožnice pravilno zavrnilo kot nepotreben. Izvedba dokazov je namenjena dokazovanju predhodno zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Postopek na prvi stopnji zato ni obremenjen s smiselno zatrjevano kršitvijo pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu prodajalka in ji je bila 10. 5. 2019 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela zaradi invalidnosti. S sodbo sodišča Pd 58/2019 z dne 27. 11. 2019 je bilo odločeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za obdobje nezakonite odpovedi priznati vse pravice iz delovnega razmerja. V tem sporu tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke pravilno oprlo na prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)2 in 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ).3 Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka s podajo redne odpovedi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti namenoma ali iz hude malomarnosti ravnala zoper predpise.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj zato, ker je sodišče ugotovilo nezakonitost takšne odpovedi. Bistveno je, ali dejanje tožene stranke pomeni hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne zadostuje za tak sklep.4 Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz ugotovitev sodišča v postopku glede zakonitosti odpovedi Pd 58/2019 ne izhaja, da bi tožena stranka podala odpoved očitno brez podlage in z očitnim namenom škodovanja tožnici. Tožena stranka je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti z dne 10. 5. 2019 napačno štela, da tožnica pri svojem delu premešča tudi bremena, težja od 5 kg, in da takšno delo ne ustreza njenim omejitvam po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ). Sodišče je ugotovilo, da je tožnica po pogodbi o zaposlitvi dolžna dvigovati bremena do 5 kg, kar je v skladu z omejitvijo, določeno v odločbi ZPIZ, in je posledično odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Takšna napaka tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča, da se ravnanje tožene stranke opredeli kot protipravno. Da bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke bi morale biti hkrati izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, določene v 131. členu OZ. Ker elementa protipravnosti tožnica ni dokazala, je pravilen zaključek, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

10. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožnica natančneje pojasnjuje nadaljnje ravnanje tožene stranke, ki je tožnico po odločitvi sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2019 pozvala nazaj na delo in ji odredila čakanje na delo doma ter ji nato ponovno (nezakonito) odpovedala pogodbo o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnica jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica sicer v zvezi s tem pritožbi prilaga zapisnik naroka z dne 16. 2. 2023 v zadevi Pd 43/2022 in zatrjuje, da ga brez svoje krivde ni mogla predložiti prej. Ker pritožbeno sodišče o utemeljenosti zahtevka odloča glede na dejansko stanje, ki je obstajalo na dan zaključka glavne obravnave in ga zajemajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe, pri odločitvi ne upošteva dejstev nastalih po 19. 1. 2023, ko je bila zaključena glavna obravnava v obravnavani zadevi.5

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. 4 Tako VDSS v Pdp 636/2020. 5 Glej dr. Galič, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana, Uradni list RS, Ljubljana, 2005, stran 326.