Jedro

Ker je bil pomični viličasti ključ najden v kabini vozila za voznikovim sedežem, ki ni skrit prostor, so organi za notranje zadeve zakonito pregledali vozilo na podlagi 1. in 2.odst.148.čl., ključ pa zasegli na podlagi 2.odst. 220.čl. in 1.odst. 164.čl. ZKP. Tako dobljeni pomični viličasti ključ torej ni dokaz, pridobljen s kršitvijo v ustavi določenih človekovih pravic.

Res je, da obsojenec kot direktor podjetja ni bil povabljen, naj bo navzoč pri preiskavi poslovnih prostorov podjetja, s čimer je bila kršena določba 4.odst. 216.čl. ZKP. Vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj sta bili pri preiskavi navzoči priči, katerih namen je varovanje pravic prizadetega z opravljanjem nadzora nad delom policijskih organov, in zastopnik lastnice poslovnih prostorov. V tem primeru tudi ne gre za katerega od procesnih položajev po 219.čl. ZKP, ko je določena ekskluzija dokazov.

Pravilna je ugotovitev, da prošnja, ki jo je za pridobitev slovenskega državljanstva vložil obsojenec, ni ovira, da ne bi obsojencu, ki je tuj državljan in je predkaznovan ter "načrtno" izvaja kazniva dejanja, zaradi česar ni zaželeno, da bi po prestani zaporni kazni nekaj časa živel v Republiki Sloveniji, sodišče smelo izreči stranske kazni po 40.čl. KZ.

Izrek

Zahtevi obs. D.S. in zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je obsojena D.S. in A.P. spoznalo za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odstavkom 212. člena KZ in jima na podlagi 3. odstavka iste zakonske določbe izreklo kazni, obs. D.S. 5 let zapora, obs. A.P. pa 2 leti in 6 mesecev zapora. Po 49. členu KZ je obs. D.S. v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 23.5.1996 od 5.30 ure dalje, po 40. členu KZ pa mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. Oškodovanca je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, oba obsojenca pa po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10.4.1997 deloma ugodilo pritožbi zagovornika obs. A.P. in ob reševanju pritožb obs. D.S. in njegovega zagovornika po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje glede dejanja pod točko I/2 spremenilo tako, da je obsojena D.S. in A.P. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da sta iz blagovnice R., Veletrgovine P. vzela bone, čeke in slipe LB kartice v skupnem znesku 283.354,90 SIT in na škodo P.T., poslovalnica B., čeke v vrednosti 530.270,00 SIT. Odločilo je, da v tem delu stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, sicer pa je pritožbo zagovornika obs. A.P., pritožbi obs. D.S. in njegovega zagovornika pa v celoti zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih D.S. in A.P. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obs. D.S. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil dne 24.6.1997, navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo sojenje, podredno pa da obs. D.S. izreče nižjo zaporno kazen in razveljavi izrek stranske kazni izgona tujca iz države.

Zagovornik obs. A.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 5.5.1997, pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve določb kazenskega zakona, tedaj razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 172. člena ZKP in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so po vložnikovem mnenju vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva zagovornika obs. D.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Poudarja, da ne držita trditvi, da sodba temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, saj sta bili hišna preiskava in pregled avtomobila opravljena v skladu z določbami ZKP. Stranska kazen izgona tujca iz države pa je bila temu obsojencu po mnenju vrhovnega državnega tožilca izrečena v skladu s 40. členom KZ.

Na zahtevo zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. Ocenjuje, da vložnik v zahtevi smiselno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije to zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahtevi zagovornikov obsojenih D.S. in A.P. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Ni mogoče pritrditi zagovorniku obs. D.S., ko izpostavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da se pravnomočna sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in s kršitvijo določb kazenskega postopka, za katere Zakon o kazenskem postopku izrečno določa, da se sodba na takšne dokaze ne sme opreti. Po mnenju vložnika zahteve so organi za notranje zadeve dne 22.5.1996 v nasprotju z določilom 36. člena Ustave Republike Slovenije in brez odredbe sodišča, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 218. člena ZKP, opravili preiskavo vozila in v njem našli pomični viličasti ključ; na ta dokaz pa je sodišče oprlo pravnomočno odločbo.

Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, morajo organi za notranje zadeve ukreniti potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo predmeti, ki utegnejo biti dokaz (1. odst. 148. člena ZKP), da bi izvršili te naloge, pa smejo po 2. odstavku iste določbe opraviti potreben pregled prevoznih sredstev. Po 1. odst. 220. člena ZKP se predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču, te predmete pa smejo po 1. odst. 164. člena ZKP organi za notranje zadeve zaseči še pred začetkom preiskave, če bi bilo nevarno odlašati. Ugotovitev v pravnomočni sodbi, da so na podlagi navedenih zakonskih določb organi za notranje zadeve zakonito pregledali navedeno vozilo, je pravilna. Napačno je naziranje zagovornika obs. D.S., da so se določbe, ki so v času izvedbe tega procesnega dejanja veljale za hišno preiskavo, uporabljale tudi za preiskavo prevoznega sredstva. Preiskano kombinirano vozilo (ni šlo za avtodom ali kakšno drugo po namenu podobno vozilo) po nobeni razlagi ni mogoče opredeliti kot tuje stanovanje ali tuje prostore, ki jih po 2. odstavku 36. člena Ustave brez odredbe sodišča ne sme nihče preiskovati.

Kakor je razvidno iz zapisnika o ogledu vozila (list. št. 187 in 188), potrdila o zasegu predmetov (list. št. 198) in fotografije 81.a (list. št. 238), je bil pomični viličasti ključ najden v kabini vozila za voznikovim sedežem, ki gotovo ni skriti prostor. Da bi organi za notranje zadeve preiskovali skrite prostore v v vozilu vložnik niti ne zatrjuje.

Zakonitost ravnanja organov, ki sodelujejo v (predkazenskem in kazenskem) postopku se presoja po predpisih, ki so veljali, ko je bilo procesno dejanje opravljeno. Zgolj zaradi primerjave je potrebno povedati, da zakon o kazenskem postopku, ki je veljal v času izdaje pravnomočne sodbe, ni vseboval določbe, kot jo ima v 6. odstavku 215. člena veljavni ZKP, s katero predpisuje, da se določbe, ki se nanašajo na hišno in osebno preiskavo smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev. Celo z vidika sedanje ureditve, bi lahko organi za notranje zadeve tak pregled prevoznega sredstva, na podlagi določb 2. odstavka 148.člena, 164.člena in 220. člena ZKP, ki so tudi po noveli ostale nespremenjene, opravili tudi brez odredbe preiskovalega sodnika izdane po 1.odstavku 215. člena ZKP.

Zagovornik prvega obsojenca tudi nima prav, ko navaja, da je bila hišna preiskava "stanovanja oziroma poslovnih prostorov" obs. D.S. v M.S. opravljena v nasprotju z 2. odstavkom 36. člena Ustave in 1. odstavkom 216. člena ZKP in da zato sodišče pravnomočno sodbo ne bi smelo opreti na s tem procesnim dejanjem pridobljeni dokaz - ročno uro znamke Casio.

Nedotakljivost stanovanja je po 36. členu Ustave opredeljena kot posebna človekova pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti, ki mu zagotavlja občutek varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajni bistven del ali vidik človekove zasebnosti je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanje nad vsem tvarnim v njem je bistven del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up 32/94, 13.4.1995).

Preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (1. odstavek 215. člena ZKP). Po 1. odstavku 216. člena ZKP ima tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo, ali njegov zastopnik, pravico biti navzoč pri hišni preiskavi. Pri hišni preiskavi morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči (3. odstavek 216. člena ZKP). Če je bila preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (1. in 3. odstavek 216. člena ZKP), ne sme sodišče opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z odredbo, za katero je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila izdana 22. in ne 23.5.1996, kot je na njej pomotno navedeno, odredil tudi preiskavo poslovnih prostorov gospodarske družbe M. d.o.o., ki je last obs. D.S. v M.S. Hišno preiskavo teh poslovnih prostorov so organi za notranje zadeve na podlagi te odredbe, kakor je razvidno iz zapisnika (list. št. 70 in 71), opravlili dne 22.5.1996 med 15.40 in 17.30 uro. S tem da obs. D.S., ki je bil v tem času pridržan na Policijski postaji v N.G., kot predstojnika (direktorja) niso povabili, naj bo navzoč pri tem preiskovalnem dejanju, so kršili določbo 4. odstavka 216. člena ZKP. Vendar pa po presoji vrhovnega sodišča ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. Pri preiskavi poslovnih prostorov sta bili navzoči (solenitentni) priči, katerih namen je predvsem varovanje pravic prizadetega, tako da priči nadzorujeta delo policijskih organov; navzoč je bil tudi zastopnik lastnice poslovnih prostorov. Obs. D.S. pa je v svojem zagovoru (list. št. 654) potrdil, da se je ura nahajala v navedenih prostorih, s tem da je pojasnil, da mu jo je za opravljeno uslugo izročil obs. A.P. Ni sicer mogoče izključiti situacije, da bi pri preiskavi poslovnih prostorov prišlo tudi do takega posega v pravico do zasebnosti (pri preiskovanju garderobnih omaric, pisalnih miz ipd.), da bi to narekovalo zagotovitev pogojev iz 1. odstavka 216. člena ZKP.

Zagovornik obsojenega D.S. zahtevo ne opira na tako podlago, marveč navaja le, da obsojenec o tej preiskavi ni bil obveščen in da ji tudi ni prisostvoval. Glede na to, da je to hišno preiskavo potrebno ocenjevati z vidika določbe 4. odstavka 216. člena ZKP, ki je bila s tem, da obsojenec kot predstojnik podjetja ni bil povabljen, naj bo navzoč pri preiskavi, sicer kršena, ne gre za nobenega od procesnih položajev, za katerega 219. člen ZKP določa ekskluzijo dokazov.

Vložnikoma zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi niti v delu, ko uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ker da je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Ne drži namreč, da bi moralo pritožbeno sodišče zaradi pomembnega zmanjšanja kriminalne količine pri enem od izvršitvenih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, obsojencema izreči tudi nižji zaporni kazni. Vložnika namreč tako izpodbijata višino obsojencema izrečenih zapornih kazni, ki sta jima bili, na podlagi presoje pri tem pomembnih okoliščin, odmerjeni v zakonskem okviru. Pravnomočno sodbo torej v tem delu napadata zaradi odločbe o kazenski sankciji, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Kršitev kazenskega zakona, očitno tisto po 5. točki 372. člena ZKP vidi zagovornik obs. D.S. tudi v tem, da je bil temu obsojencu s pravnomčno sodbo po 40. členu KZ izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. Z navedbami, da je bilo nesporno ugotovljeno, da obs. D.S. že od rojstva živi v Sloveniji, da je v naši državi obiskoval vse šole, da pri nas živijo njegovi starši in ostali sorodniki ter da ima tu dva otroka, da je pri izreku stranske kazni potrebno upoštevati pravico otrok do stikov s svojimi starši in da je z izrekom te stranske kazni onemogočen vsakršen stik otrok z očetom, vložnik zahteve uveljavlja razlog po 1. odstavku 374. člena ZKP. Našteva namreč okoliščine, ki so pomembne pri oceni primernosti in odmeri kazenske sankcije, in ne tiste, ki bi kazale, da je sodišče pri izreku te kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da prošnja, ki jo je za pridobitev slovenskega državljanstva vložil D.S., ni ovira, da bi obsojencu, ki je tuj državljan in je predkaznovan ter "načrtno" izvaja kazniva dejanja, zaradi česar ni zaželeno, da bi po prestani zaporni kazni nekaj časa živel v Republiki Sloveniji, sodišče ne smelo izreči stranske kazni po 40. členu KZ. Glede na to, da zagovornik obs. D.S. tudi v tem delu pravnomočno sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče odmerilo v skladu z zakonom, tudi v tem delu zahteve ne more doseči uspeha.

Z navedbami, da obstaja močan dvom, da sta obsojenca odnesla tako veliko količino predmetov in v taki vrednosti, kot je ugotovljena v pravnomočni sodbi, zagovornik obs. A.P., ki take trditve pobliže ne konkretizira, izpodbija dokazno presojo, ki jo je glede teh vprašanj sprejelo sodišče. Zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po 2. odstavku 420. členu ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Zagovornik obs. A.P. v zahtevi poudarja, da je pritožbeno sodišče kršilo določila kazenskega postopka, ki so v končni posledici vplivale na zakonitost sodne odločbe, vendar tudi te navedbe natančneje ne pojasni. Ta trditev, kajti vložnik sploh ne pove, za katere procesne kršitve naj bi šlo, je v tolikšni meri posplošena, da je sploh ni mogoče preizkusiti.

Na podlagi povedanega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v svojih zahtevah, zagovornik obs. A.P. pa je zahtevo vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevi zagovornikov obs. D.S. in A.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavnilo kot neutemeljeni.