Jedro

Tožnik je bil načelnik protiobveščevalne službe v nekdanji JLA. Po njeni naravi, kraju in delovnem področju je to takšno delo, da deluje zoper varnost ali obrambo naše države. Tožnik torej ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva R Slovenije po 3. odstavku 40. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 40. člena ZD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da je deloval zoper Republiko Slovenijo, zaradi česar bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za državo. Tožena stranka je vlogo zavrnila po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožnik je bil načelnik protiobveščevalne službe nekdanje JA.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Navajal je, da v Sloveniji živi že od leta 1962 in da ima tu družino. Opravljal je funkcijo oficirja v varnostni službi Jugoslovanske armade, vendar to ne more pomeniti, da bi bil njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v nasprotju z njenimi interesi. Okoliščine, ki jih tožniku očita tožena stranka, niso resnične. Ni pripravljal procesa proti četverici in tudi ni izvajal pritiska na slovenske častnike, ki so zapustili nekdanjo Jugoslovansko armado. Ni sodeloval v agresiji proti Republiki Sloveniji, ker je bil do 1. julija 1991 zaprt v vojašnici, nato pa je bil bolan in operiran na hrbtenici. Ob koncu leta 1991 je bil upokojen.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je po 3. odstavku 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku seznanila tožnika z dejstvi in okoliščinami, ki so bile ugotovljene v postopku. Izpodbijana odločba je bila izdana v skladu z diskrecijsko pravico. Po prosti presoji dokazov po 9. členu zakona o splošnem upravnem postopku je tožena stranka ocenila, da obstaja dejanski stan po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožba ni utemeljena.

Novela zakona o državljanstvu Republike Slovenije (prvo besedilo Uradni list RS, št. 1/91-I ZDS), ki je začela veljati 14.12.1991 (Uradni list RS, št. 30/91, ZDS), torej pred izdajo odločbe, v 3. odstavku določa, da se, ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka navedenega člena, vloga za pridobitev državljanstva lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Ta določa, da se oseba lahko sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če sprejem ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Tožnik priznava (navedbe v točki II. tožbe z dne 9.10.1992, izpovedba z dne 18.8.1992), da je bil načelnik protiobveščevalne službe v varnostni službi nekdanje Jugoslovanske armade. Izpovedal je tudi, da so v službi, ki ji je načeloval, zbirali podatke o častnikih nekdanje Jugoslovanske armade, ki so sodelovali z VIS in Teritorialno obrambo Republike Slovenije.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo z utemeljitvijo, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost na področju javnega reda, varnosti ali obrambe države. ZDS teh pojmov določno ne opredeljuje. Nevarnost za javni red, varnost in obrambo države tudi pomeni določen položaj ali vloga osebe, ki bi naj pridobila državljanstvo Republike Slovenije ali njeno aktivno ravnanje, ki lahko privede do takšnega dejanskega stanja, ki je podlaga za uporabo 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDS. Služba, ki jo je vodil tožnik, je že po njeni naravi, vlogi in delovnem področju takšna, da deluje zoper varnost ali obrambo druge države. Po 25.6.1991, ko je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država (1. odstavek I. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91 -I), je bila protiobveščevalna služba nekdanje JA organizacija tuje države, oziroma ni bila več organizacija Republike Slovenije, kar je pomenilo, da je njeno delovanje bilo usmerjeno proti interesom Republike Slovenije in je pomenilo tudi nevarnost za njeno varnost ali obrambo. Že navedena okoliščina, da je tožnik deloval v protiobveščevalni službi tudi po 25.6.1991, je podlaga za oceno, da bi bil njegov sprejem v državljanstvo nevaren za Republiko Slovenijo. Sodišče je po obrazloženem moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Druge navedbe v tožbi, ki se ne nanašajo na razlog zavrnitve tožnikove vloge, za odločitev niso pomembne.