Jedro

Če je sodišče izvršbo s sklepom že ustavilo, je potrebno vlogo stranke, ki želi doseči identičen cilj, zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom 1.) zavrglo dolžnikov predlog za izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe; 2.) zavrnilo predlog dolžnika, naj sodišče po uradni dolžnosti razveljavi vsa izvršilna dejanja in 3.) zavrglo predlog dolžnika, naj sodišče po uradni dolžnosti izda sklep o kratenih premoženjskih pravicah stranke v postopku - dolžnika.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnik graja ugotovitev izpodbijanega sklepa, češ da ni pretrpel znatnejše škode. Kot dokaz v tej smeri ponuja obvestilo SKB Banke o zaostanku kredita ter obrestih za to obdobje, kar naj bi bilo vse posledica nelegitmne in nezakonite izvršbe. Dalje navaja, da sodišče ni odreagiralo na njegovo opozorilo, da mu je izplačevanje preživnine onemogočeno, zaradi česar je delodajalec rubil 90 % plače. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša tako z odločitvijo prvega sodišča. Pritožniku je potrebno vnovič pojasniti, da je bila izvršba dokončno ustavljena že s sklepom z dne 15.4.1999 (l.št. 99-100). Tako je bilo vsebinsko o tem, kar skuša doseči dolžnik, že odločeno po uradni dolžnosti. O dolžnikovem predlogu za ustavitev izvršbe je tako ne le nesmiselno odločati (saj je cilj h kateremu dolžnik stremi že dosežen), marveč bi bilo takšno odločanje tudi v nasprotju z enim izmed temeljnih načel Zakona o pravdnem postopku - ZPP, to je, da ni dovoljeno dvakrat odločati o isti stvari (319.člen ZPP in 12.točka 339/2. člena ZPP v zvezi s 15.členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Odločitev prvega sodišča, da predlog za ustavitev izvršbe zavrže, je tako v celoti pravilna.

Da bi ne prišlo do nepotrebnega ponavljanja se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje tudi na razloge prvega sodišča, ki utemeljujejo odločitev v drugi točki izpodbijanega sklepa. Pritožnik le-teh izrecno tudi ne napada. Pritožnikove navedbe se namreč osredotočajo na obstoj premoženjske škode, ki naj bi mu nastala. Vsebinsko torej pritožnikove navedbe napadajo tretjo točko izreka izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da je bilo o vsem, kar je predmet tega postopka, že odločeno, ob čemer velja še posebej izpostaviti dejstvo, da so bila zasežena sredstva dolžniku vrnjena. Zahtev, kot jo je postavil dolžnik, torej ne more biti predmet izvršilnega postopka. Pritožbeno sodišče ob tem posebej poudarja, da navedeno ne pomeni, da je dolžniku odtegnjeno pravno varstvo. Gre le za to, da lahko dolžnik morebitne druge zahtevke uveljavljati v ustreznem postopku in na z zakonom predpisan način. Ni pa mogoče v tem postopku odločati o preostalih dolžnikovih zahtevah, saj je sodišče prve stopnje izčrpalo vse možnosti, ki jih ponujajo določbe ZIZ.

Iz navedenih razlogov je pritožba neutemljena. Ker prvo sodišče ni zagrešilo tudi nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (353.člen ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).