Jedro

Pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovancu na podlagi dejstva, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ali je pri njem podana II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa pod pogoji, da izpolnjuje tudi splošne pogoje iz 66. člena oziroma 71. člena ZPIZ-1 (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 9. 9. 2010 dalje ter v izpodbijanem delu tožencu naložilo, da s posebnim upravnim aktom odmeri in odloči o izplačilu delne invalidske pokojnine. Ni pa odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in skladno z določbo prvega odstavka 93. člena v zvezi s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. točka) spremeni tako, da pravilno glasi: „Tožeči stranki se prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 9. 9. 2010 dalje. O odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka s posebnim upravnim aktom.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 4. 1. 2011 v II. točki izreka in tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez dolgotrajne prisilne drže, brez ponavljajočih gibov levega in desnega zapestja, izmenično stoje in sede ter v ugodnih mikroklimatskih pogojih s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 9. 9. 2010 dalje. Obenem je tožnici naložilo, da se je dolžna prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. S IV. točko izreka pa je tožencu naložilo, da s posebnim upravnim aktom odmeri in odloči o izplačilu delne invalidske pokojnine v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. S V. točko izreka pa je odločilo, da je toženec dolžan za tožnico povrniti njene stroške tega postopka v znesku 425,07 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni, po poteku navedenega roka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper IV. točko izreka je pritožbo vložil toženec iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je IV. točka izreka nepravilna, ker je sodišče odločilo, da je toženec dolžan s posebnim upravnim aktom odmeriti in odločiti o izplačilu delne invalidske pokojnine v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, v 13. točki obrazložitve sodbe pa sodišče prve stopnje razloguje, da je sodišče tožnici ob uporabi prvega odstavka 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in da je ob smiselni uporabi drugega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tudi odločilo, da bo o pravici in višini ter izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, saj se upoštevajoč 160. člena ZPIZ-1 delna invalidska pokojnina izplačuje osebam, ki so bile obvezno zavarovane od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, največ od nastanka invalidnosti. Tako je v 13. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da bo o pravici, višini ter izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Ker je sodišče v IV. točki izreka odločilo drugače, kot je obrazloženo v 13. točki, je po mnenju toženca podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe. Prav tako pa je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom. V 14. točki izreka bi moralo biti pravilno odločeno, da bo o pravici, višini ter izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijanem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ni pa podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ima vedno za posledico razveljavitev sodbe.

ZPIZ-1 v prvem odstavku 93. člena določa, da ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in imata preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

Glede na citirano določbo prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1 pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovancu na podlagi dejstva, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ali je pri njem podana II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa pod pogoji, da izpolnjuje tudi splošne pogoje iz 66. člena oziroma 71. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je pri tožnici ugotovilo prav takšno stanje in jo razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez dolgotrajne prisilne drže, brez ponavljajočih gibov levega in desnega zapestja, izmenično stoje in sede ter v ugodnih mikroklimatskih pogojih s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 9. 9. 2010 dalje ter v izpodbijanem delu tožencu naložilo, da s posebnim upravnim aktom odmeri in odloči o izplačilu delne invalidske pokojnine. Ni pa odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine, skladno z določbo prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. točka) na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo in skladno z določbo prvega odstavka 93. člena v zvezi s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 9. 9. 2010 dalje, tako da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. točka) pravilno glasi: Tožnici se prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 9. 9. 2010 dalje. O odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine bo odločil toženec s posebnim upravnim aktom. Skladno s takšno odločitvijo bo toženec ob upoštevanju določbe 160. člena ZPIZ-1 tožnici odmeril delno invalidsko pokojnino in odločil o njenem izplačevanju.