Jedro

Tožena stranka je šele na naroku za glavno obravnavo 16. 12. 2015 prvič trdila, da so bile predmet odstopa vse vtoževane terjatve, vendar navedenega ni konkretizirala upoštevaje, da je pred tem trditve o odstopu vtoževanih terjatev podal le stranski intervenient na njeni strani, pri čemer je trdil le, da so bile predmet odstopa zgolj nekatere vtoževane terjatve. Upoštevaje navedene okoliščine je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena, da vtoževane terjatve niso bile predmet odstopov, na tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožbi zoper izpodbijano sodbo se delno ugodi, pritožbi zoper sklep pa se ugodi in se: - sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka v delu, ki se nanaša na znesek 312.315,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2010 dalje do plačila ter v III. točki izreka, in

- sklep sodišča prve stopnje razveljavijo ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zoper izpodbijano sodbo zavrne in se v nerazveljavljenem delu I. in II. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 718.280,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 25. 11. 2010 dalje do plačila in stroške tega pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni unovčiti vse bančne garancije za dobro izvedbo del in poplačilo podizvajalcev, ki jih je prejela od družbe S. d. d. v zavarovanje izpolnitve obveznosti te družbe po pogodbah D. d. d. št. 494/2008, 668/06, 997/2007, 653/2006, 443/10, 648/07, 646/07, 816/06, 1406/09, 610/2006, 342/06 in 1370/2004, sklenjenih med toženo stranko in S. d. d. ter njegovimi partnerji in sicer najmanj v znesku, ki je potreben za popolno poplačilo terjatve tožeče stranke v znesku 718.280,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 11. 2010, nato pa ta znesek plačati tožeči stranki (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 7.773,15 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu na strani tožene stranke v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 7.573,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

3. Zoper navedeno sodbo in zoper sklep sodišča prve stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbi. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbama ugodi, izpodbijana sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je priglasila pritožbene stroške.

4. Na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje sta odgovorila tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke. Predlagala sta, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa je utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

6. Tožeča stranka je kot podizvajalka družbe S. d. d. - v stečaju (glavni izvajalec), ki v konkretni pravdi nastopa kot stranski intervenient, od tožene stranke kot naročnice na podlagi določbe 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ) primarno zahtevala plačilo še neplačanih opravljenih del na več avtocestnih odsekih. Med postopkom je podala tudi podredni zahtevek, s katerim je od tožene stranke zahtevala unovčitev bančnih garancij za dobro izvedbo del in poplačilo podizvajalcev, ki jih je od družbe S. d. d. prejela v zavarovanje izpolnitve obveznosti te družbe po več pogodbah, sklenjenih med toženo stranko in S. d. d ter njegovimi partnerji, in sicer najmanj v znesku, ki je potreben za popolno poplačilo terjatve tožeče stranke v višini 718.280,91 EUR s pripadki, nato pa plačilo tega zneska tožeči stranki.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja vtoževanih terjatev, saj naj bi bile le-te, preden je tožeča stranka dne 24. 11. 2010 na toženo stranko naslovila neposredni zahtevek na podlagi 631. člena OZ, odstopljene V. d. d. in N. d. d., oziroma da iz dogovorov o poravnavi obveznosti št. D-106/10 (B52) in D-8/10 (B54) izhaja, da so prenehale vse obveznosti podizvajalca do stranskega intervenienta po računih, zapadlih do 31. 8. 2010. 8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke o neizkazanosti dodelitve zatrjevanih terjatev v procesu preoblikovanja tožeče stranke in ugovor tožene stranke, da zahtevek tožeče stranke z dne 24. 11. 2010 ne predstavlja neposrednega zahtevka podizvajalca zoper naročnika na podlagi 631. člena OZ. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da so se pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in glavnim izvajalcem, nanašale na prodajo blaga, zaradi česar za njih naj ne bi bilo mogoče uporabiti določil podjemne pogodbe, kot tudi ugovor tožene stranke, da skuša tožeča stranka s predmetno tožbo zaobiti načelo enakega obravnavanja upnikov. V tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Utemeljeno pa pritožba sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji obstoja vtoževanih terjatev zmotno prevalilo na tožečo stranko trditveno in dokazno breme o tem, da vtoževane terjatve pred postavitvijo neposrednega zahtevka na podlagi 631. člena OZ niso bile predmet odstopa terjatev. Slednje je oprlo na ugotovitev, da je stranski intervenient tekom postopka zatrjeval, da je tožeča stranka vtoževane terjatve pred postavitvijo zahtevka na podlagi 631. člena OZ odstopila novima upnikoma. Vendar navedeno ne drži. Stranski intervenient je v vlogi z dne 1. 6. 2015 sicer trdil in dokazoval, da so bile nekatere terjatve tožeče stranke odstopljene novima upnikoma, saj je trdil, da so bile iz razloga odstopa terjatev tožeči stranki v stečajnem postopku nad S. d. d. prerekane terjatve (zgolj) v znesku 431.344,87 EUR (list. št. 68). V dokaz navedenega je stranski intervenient priložil obvestili o prenosu terjatev z dne 19. 1. 2010 (B53) in 24. 9. 2010 (B51), skupaj z obema dogovoroma o poravnavi obveznosti št. D-106/10 (B52) in D-8/10 (B54), iz katerih izhaja, da so prenehale vse obveznosti podizvajalca do S. d. d. po računih, zapadlih do 31. 8. 2010, ter tudi listino „Obrazložitev situacij in računov iz tožbe“ (B55), v kateri je določno označil, katere terjatve so bile odstopljene in iz katere izhaja, da so bile od vtoževanih terjatev v stečaju „potrjene“ terjatve v višini 364.243,32 EUR. Tekom postopka, vse do naroka za glavno obravnavo 16. 12. 2015, niti tožena stranka niti stranski intervenient nista navedla, da so bile predmet odstopa novima upnika vse vtoževane terjatve. Šele na navedenem naroku za glavno obravnavo je tožena stranka navedla, da so bile vse vtoževane terjatve odstopljene novima upnikoma še pred postavitvijo neposrednega zahtevka tožeče stranke toženi stranki, pri čemer se je sklicevala na prej navedene listine, ki jih je k svoji vlogi priložil stranski intervenient. Trdila je, da naj bi že iz primerjave specifikacij terjatev, zajetih v obeh dogovorih o poravnavi obveznosti (hrbtna stran B52 in B54), in specifikacije S.-jevih neporavnanih terjatev na AC odsekih (A5), na katero se je v dokaz obstoja terjatev v tožbi sklicevala tožeča stranka, izhajalo, da so v tožbi zajete odstopljene terjatve (list. št. 95).

10. Iz podatkov spisa torej izhaja, da je stranski intervenient v svoji prvi pripravljalni vlogi trdil, da so bile od vtoževanih terjatev predmet dveh odstopov le vtoževane terjatve v znesku 431.344,87 EUR,1 medtem ko tožena stranka vse do naroka za glavno obravnavo drugega v zvezi z odstopom terjatev ni trdila, na naroku za glavno obravnavo 16. 12. 2015 pa je prvič trdila, da so bile predmet odstopa vse vtoževane terjatve, vendar navedenega ni konkretizirala, upoštevaje, da je pred tem trditve o odstopu „le dela“ vtoževanih terjatev podal le stranski intervenient na njeni strani. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena o tem, da vtoževane terjatve niso bile predmet odstopov, na tožečo stranko.

11. Sodišče prve stopnje je v okoliščinah danega primera trditveno in dokazno breme zmotno prevalilo na tožečo stranko in tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka tega bremena ni zmogla, ne da bi presojalo listine, na katere sta se sklicevala stranski intervenient in tožena stranka.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz primerjave specifikacij odstopljenih terjatev na hrbtnih straneh obeh dogovorov o poravnavi obveznosti (B52 in B54) s specifikacijo vtoževanih terjatev tožeče stranke (A5) izhaja, da vse vtoževane terjatve niso bile predmet odstopov. Prav tako je pritožnica utemeljeno opozorila, da so bili nekateri vtoževani računi izdani po 31. 8. 2010 (glej prilogo A5). Zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz obeh navedenih dogovorov o poravnavi izhaja, da so med pravdnima strankama (pravilno med tožečo stranko in stranskim intervenientom) prenehale vse obveznosti in terjatve nastale do 31. 8. 2010, sama po sebi ne dokazuje, da so vse vtoževane terjatve prenehale pred postavitvijo neposrednega zahtevka tožeče stranke.

13. Glede na trditve in dokaze tožeče stranke ter okoliščine podaje ugovornih trditev tožene stranke (najprej ugovor stranskega intervenienta o delnem odstopu vtoževanih terjatev, nato pa ugovor tožene stranke na naroku o odstopu vseh vtoževanih terjatev), je bilo oziroma je na toženi stranki trditveno in dokazno breme o tem, katere od vtoževanih terjatev so bile predmet odstopa in katerega odstopa in je drugačno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pa je tožeča stranka v pritožbi predložila posodobljeno specifikacijo neporavnanih oziroma odprtih terjatev do S. d. d. oziroma tožene stranke (str. 6 pritožbe) in izrecno navedla, da ima do S. d. d. oziroma do tožene stranke po 631. členu OZ odprte terjatve le še v višini 312.315,94 EUR (str. 10 pritožbe). S tem je tožeča stranka priznala ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni imetnica tistih vtoževanih terjatev, ki jih ni navedla v specifikaciji še odprtih terjatev, in sicer v višini 405.964,97 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper del I. in tudi II. točke izreka sodbe (saj je obstoj vtoževanih terjatev nujen pogoj za utemeljenost podrednega tožbenega zahtevka), ki se nanaša na znesek 405.964,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2010 dalje zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), ko je ta v tem delu uspešno prestala pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Upoštevaje navedeno je sporen le še tožbeni zahtevek v višini 312.315,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2010 dalje, glede katerega pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo (355. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo v delu, ki se nanaša na znesek 312.315,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2010 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče namreč glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka (355. člen ZPP), saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vrste trditev tožeče in tožene stranke ter stranskega intervenienta, ki so odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tako se sodišče prve stopnje tudi ni ukvarjalo z ugovori tožene stranke (z izjemo tistih, ki so povzeti v točki 8 te odločbe), ki jih je (delno) povzelo v točki 2 in 3 obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Posledično, ker tožeča stranka zahteva le še plačilo 312.315,94 EUR s pripadki, obstoj vtoževane terjatve pa je nujen pogoj za presojo utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka na unovčitev bančnih garancij za dobro izvedbo del in poplačilo podizvajalcev in sicer najmanj v znesku, ki je potreben za popolno poplačilo terjatve tožeče stranke, nato pa plačilo tega zneska tožeči stranki, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tudi v II. točki izreka (podredni zahtevek) razveljavilo v delu, ki se nanaša na še sporni znesek 312.315,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2010 dalje. V kolikor bo to potrebno, se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do trditev tožeče stranke, da naj bi tožena stranka ravnala protipravno, ker ni unovčila bančnih garancij, zaradi česar naj bi bila odškodninsko odgovorna.

17. Zaradi delne ugoditve pritožbi in delne razveljavitve I. in II. točke izreka izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev oziroma III. točko izreka izpodbijane sodbe in zadevo tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prim četrti odstavek 165. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep

18. Tožeča stranka je sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 3. 2016 o odmeri stroškov stranskega intervenienta izpodbijala le v povezavi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. V kolikor je namreč izpodbijana sodba nezakonita oziroma nepravilna, je nepravilen tudi sklep o stroških. Ker je tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje delno uspela in je bila le-ta delno razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje in zadevo v tem delu prav tako vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (četrti odstavek 201. člena ZPP).