Jedro

Čas prebit v delovnem razmerju, za katerega pa je bilo kot bistveno določeno delovno mesto in predvsem plača, se je lahko vštel v zavarovalno dobo že, če se je dokazal obstoj delovnega razmerja. Ker v konkretnem postopku dejstva, ki bi kazala na delovno razmerje, po zaključkih obeh sodišč niso bila dokazana, tudi ni bilo pogojev za vštetje spornega obdobja kot zavarovalne dobe v pokojninsko dobo.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da bi se pokojnemu vštel čas zaposlitve pri ... od 1.3.1946 do 30.6.1950 in pri ... od 1.7.1950 do 30.9.1952 kot zavarovalno dobo v pokojninsko dobo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je vse bistveno pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je v postopku uspela dokazati elemente delovnega razmerja v spornem obdobju, to pa pomeni, da je sodišče napačno uporabilo določbe 202. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma 126. člena temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podrejeno, da se razveljavita drugostopenjska in prvostopenjska odločitev in se zadeva vrne v ponovno obravnavo in sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, tudi če ni upoštevano, da se v reviziji izpodbija pravzaprav samo ugotovitev dejanskega stanja (po določbi 385. člena ZPP to ni revizijski razlog), ni utemeljeno.

Odločitev drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbi prvega odstavka 202. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), ki določa, da pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obsega čas prebit v zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona in čas dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992. Zato je bilo v konkretnem primeru treba uporabiti določbe temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ - Uradni list SFRJ, št. 51/64), ki je v prvem odstavku 126. členu določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona.

Sama določba 126. člena TZPZ sicer lahko nekoliko zavaja, saj bi iz nje lahko sklepali, da je pogoj za ugotovitev zavarovalne dobe zavarovanje in praviloma tudi plačilo prispevkov iz tega naslova. Vendar ni tako. Delovna razmerja so se urejala z drugimi predpisi - v spornem obdobju je bila to sprva uredba o odpovedih delavcev in nameščencev (Uradni list FLRJ, št. 80/46), kasneje pa uredba o ustanavljanju in prenehanju delovnih razmerij (Uradni list FLRJ, št. 84/48), po kateri so morala biti urejena tudi delovna razmerja, ki so bila sklenjena pred njeno uveljavitvijo - ki zaposlitve niso povezovali s prijavo v zavarovanje in plačilom prispevkov. Čas prebit v delovnem razmerju, za katerega pa je bilo kot bistveno določeno delovno mesto in predvsem plača, se je lahko vštel v zavarovalno dobo že, če se je dokazal obstoj delovnega razmerja. Ker v konkretnem postopku dejstva, ki bi kazala na delovno razmerje, po zaključkih obeh sodišč niso bila dokazana, tudi ni bilo pogojev za vštetje spornega obdobja kot zavarovalne dobe v pokojninsko dobo. Zato ni mogoče sprejeti stališča tožeče stranke, da je bilo pri odločanju zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker pa so, kot izhaja iz revizije tožeče stranke, bolj kot uporaba materialnega prava, lahko ostala sporna dejanska vprašanja in v posledici ugotovitev dejanskega stanja, je treba povedati, da je na ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče vezano. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

V spornem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi bilo dejansko stanje lahko nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tako da tudi ni možna uporaba določb drugega odstavka 395. člena ZPP.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi zato ni utemeljeno. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in ostale stare zvezne predpise uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).