Jedro

Ali je tožnik pred odpovedjo, ki je bila podana iz organizacijskega razloga, dejansko opravljal delo delovnega mesta strokovnjak za prodajo, na katerega se je nanašala reorganizacija, je bistveno za presojo, ali je odpoved zakonita, pri čemer se ne zahteva, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, da delavec uveljavlja zahtevek za plačilo po dejanskem delu ali da izpodbija oziroma zaradi navideznosti uveljavlja ničnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Z daljšim opravljanjem drugega dela se namreč šteje, da je prišlo do dejanske spremembe oziroma sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, čeprav ta ni bila v pisni obliki.

Tožnik je konkretno navedel število ur, ki jih je v posameznem mesecu opravil preko polnega delovnega časa, in predlagal dokaze. Toženka konkretizirano navedenim uram ni ugovarjala (niti ni predložila izpiska evidence prisotnosti razen za en mesec). Njene pritožbene navedbe, da ni bilo potreb po opravljanju tega dela oziroma da bi tožnik moral za vsako uro posebej dokazati, da je delo opravljal, so tako neupoštevne oziroma neutemeljene.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v točki II izreka in točki IV izreka za znesek 363,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 12. 2020 do plačila ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba toženke se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka; sklep). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2020, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki z iztekom petnajstdnevnega odpovednega roka ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2020, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 7. 2020 in mu za čas od izteka odpovednega roka priznati neprekinjeno delovno dobo, ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, urediti vpis delovne dobe v matično evidenco zavarovancev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter mu plačati mesečno nadomestilo plače v višini 3.725,00 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača 9.372,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 12. 2020 do plačila (točka III izreka); višji zahtevek za plačilo 2.118,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 12. 2020 do plačila je zavrnilo (točka IV izreka). Naložilo ji je, da mu plača pravdne stroške v višini 741,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka), ter jo določilo kot zavezanca za plačilo sodne takse v deležu 81,5 odstotkov (točka VI izreka).

2. Zoper odločitev o neutemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja in s tem povezane zahtevke ter za plačilo božičnice v višini 363,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 12. 2020 do plačila (točka II izreka, delno točka IV izreka) ter posledično zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7., 212. in 214. členom ZPP ter kršitve 15., 22. in 23. člena Ustave RS. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ni ves čas zaposlitve pri toženki opravljal enakega dela. Do odpovedi je opravljal delo vodje poslovne enote, pri čemer za podajo odpovedi ni bilo objektivnih razlogov. Toženka je institut odpovedi zlorabila. Sodišče prve stopnje je sledilo le izpovedi direktorja toženke, prezrlo pa izpovedi tožnika in prič A. A. ter B. B. Ravnalo je pristransko. Do izpovedi se ni opredelilo niti se ni opredelilo do številnih predloženih listin, iz katerih izhaja, da je bil tožnik vodja poslovne enote. Tako ga naslavljajo tudi elektronska sporočila, ki jih je poslal direktor toženke neposredno pred podajo odpovedi. A. A. je štel, da je tožnik njegov nadrejeni, B. B. pa je izpovedala, da je tožnika nadomestil C. C., novo zaposleni vodja poslovne enote D. Poslovni razlog ni podan oziroma je navidezen, toženka ni imela potrebe po delu na delovnem mestu strokovnjak za prodajo niti ni noben delavec tega dela opravljal. Tožnik je ves čas zaposlitve pri toženki prejemal enako plačo. Toženka je število delavcev podvojila. Sodišče prve stopnje mu je zaradi zmotne ugotovitve glede dela prisodilo prenizko božičnico, moralo bi upoštevati božičnico v višini, kot je bila določena za vodilne delavce (2.500,00 EUR). Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka se pritožuje zoper odločitev o utemeljenosti zahtevka iz naslova nadur in nadomestila za neizrabljeni letni dopust (delno točka III izreka sodbe) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožnik letnega dopusta v času odpovednega roka kljub takšnemu navodilu toženke ni izrabil izključno iz razlogov na njegovi strani. Nadur mu ni odredila, potreb po opravljanju nadur ni bilo. To je potrdil direktor toženke. Tožnik jih ni dokazal; za vsako uro posebej bi moral dokazati, da je delo opravljal. Sodišče prve stopnje je zmotno dokazno ocenilo elektronsko sporočilo, ki ga je poslala B. B., ki ne potrjuje obstoja nadur, ampak potrebo po sestanku glede opravljenega dela. Zaradi dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v nasprotju z dokazi, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe Pravilnika o delovnem času in letnih dopustih, ki omejuje število nadur, ki se lahko prenašajo v naslednji mesec. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke prereka njene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, kršitev, ki jih uveljavlja pritožba tožnika, niti kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki jo uveljavlja pritožba toženke. Bistvena dejstva za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust in nadur je pravilno in popolno ugotovilo; katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V tem delu je materialno pravo uporabilo pravilno. Pri odločitvi o neutemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja in s tem povezane zahtevke ter za plačilo božičnice v višini 363,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 12. 2020 do plačila pa je zaradi zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen najprej po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 12. 2019 za delovno mesto vodja poslovne enote in nato po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 7. 2020 za delovno mesto strokovnjak za prodajo. To pogodbo o zaposlitvi mu je toženka odpovedala iz poslovnega razloga. Kot je sodišče prve stopnje povzelo iz obrazložitve odpovedi, je toženka odpoved podala na podlagi odločitve o reorganizaciji prodaje oziroma enote D., ki naj ne bi delovala dovolj učinkovito; toženka je delovno mesto strokovnjak za prodajo ukinila in naloge, ki jih je tožnik opravljal na tem delovnem mestu, prenesla na delovno mesto strokovnjak za produktni management; s tem naj bi dosegla boljšo organizacijo procesov. Gre za, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, opredelitev organizacijskega razloga v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe najprej pravilno navedlo, da je glede na zatrjevano navideznost poslovnega razloga bistveno, ali držijo tožnikove navedbe, da je po obeh pogodbah o zaposlitvi opravljal enako delo – delo delovnega mesta vodja poslovne enote D.; za katerega je toženka dober teden po podaji odpovedi tožniku objavila razpis (tožnik je po skladnih navedbah strank odpoved prejel 14. 12. 2020; objava prostega delovnega mesta je bila 22. 12. 2020). Kljub takšnemu pravilnemu izhodišču je nato zmotno štelo, da je za presojo dela bistvena le vsebina pogodbe o zaposlitvi in ne to, kakšno delo je delavec, konkretno tožnik pri toženki dejansko opravljal. 9. Ali je tožnik pred odpovedjo, ki je bila podana iz organizacijskega razloga, dejansko opravljal delo delovnega mesta strokovnjak za prodajo, na katerega se je nanašala reorganizacija, je bistveno za presojo, ali je odpoved zakonita, pri čemer se ne zahteva, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, da delavec uveljavlja zahtevek za plačilo po dejanskem delu ali da izpodbija oziroma zaradi navideznosti uveljavlja ničnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Z daljšim opravljanjem drugega dela se namreč šteje, da je prišlo do dejanske spremembe oziroma sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1; prim. sodba VS RS VIII Ips 222/2012 z dne 8. 1. 2013), čeprav ta ni bila v pisni obliki. Kot določa četrti odstavek 17. člena ZDR-1, na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, če je stranki nista sklenili v pisni obliki ali če v pisni obliki niso izražene vse njene sestavine.

10. Sodišče presoja zakonitost odpovedi v okviru razlogov, kot so v njej navedeni (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Glede na navedeno in upoštevaje, da se je toženka v odpovedi sklicevala na ukinitev delovnega mesta strokovnjak za prodajo, ni nebistveno, kot je štelo sodišče prve stopnje, ali je delovno mesto ukinila (v zvezi s tem predložen sklep z dne 24. 11. 2020; B1) niti kakšno delo je delavec dejansko opravljal. Če, kot tožnik zatrjuje, dejansko ni opravljal dela delovnega mesta strokovnjak za prodajo (kar dokazuje z listinami – elektronskimi sporočili, v katerih ga toženka naslavlja kot vodjo poslovne enote, A10; o delu tožnika je izpovedal tudi priča A. A., ki ga je za nasprotne navedbe predlagala toženka), je to bistveno za presojo, ali je potreba po njegovem delu na podlagi reorganizacije, ki se nanaša na delovno mesto strokovnjak za prodajo, prenehala.

11. Sodišče prve stopnje je upoštevaje 164. člen ZDR-1 in sodno prakso Sodišča EU, temelječo na Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (OJ L 299) pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust; izpolnjena sta bila oba pogoja za pridobitev te pravice, in sicer dejstvo prenehanja delovnega razmerja in dejstvo, da tožnik iz objektivnih razlogov, saj je bil do izteka odpovednega roka v bolniškem staležu, (dela) letnega dopusta ni izrabil. Bolniški stalež ni okoliščina na strani tožnika, da zato ne bi bil upravičen do vtoževanega nadomestila, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi.

12. Pri presoji zahtevka iz naslova nadur je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo sprejeta stališča sodne prakse, da je delavec upravičen do plačila, četudi mu te niso bile odrejene na način, kot določa ZDR-1 (144. člen ZDR-1), in četudi je prekoračil dovoljeni obseg nadurnega dela. S tem v zvezi se toženka neutemeljeno sklicuje na določbe Pravilnika o delovnem času in letnih dopustih, ki omejuje število nadur, ki se prenašajo v naslednji mesec. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2021 konkretno navedel število ur, ki jih je v posameznem mesecu opravil preko polnega delovnega časa (predložil je preglednico, ki njegove navedbe potrjuje; A21, ter povzetek; A22). Toženka konkretizirano navedenim uram ni ugovarjala (niti ni predložila izpiska evidence prisotnosti razen za zadnji mesec januar 2021). Njene pritožbene navedbe, da ni bilo potreb po opravljanju tega dela oziroma da bi tožnik moral za vsako uro posebej dokazati, da je delo opravljal, so tako neupoštevne oziroma neutemeljene. Glede opravljanja dela je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo skladni izpovedi tožnika in priče B. B., ki jo je toženka sama predlagala za zaslišanje, in pa vsebino elektronskega sporočila z dne 17. 11. 2020, ki ga je poslala B. B., ki ne potrjuje le dejstva, da je bila potreba po sestanku (ki ga ni bilo, kot je povzelo sodišče prve stopnje izpoved zakonitega zastopnika toženke), ampak tudi samo dejstvo obstoja nadur, kar je prav tako pravilno pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev upoštevalo sodišče prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi zmotne materialnopravne presoje najmanj preuranjeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja in s tem povezane zahtevke ter tudi zahtevek za plačilo višje božičnice, katere višina je odvisna od tega, delo katerega delovnega mesta je tožnik opravljal. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe (točka II in delno točka IV izreka) delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma da jih bo hitreje odpravilo sodišče prve stopnje, pri čemer gre za ugotavljanje sklopa dejstev glede dela, ki ga je opravljal tožnik, ki je dosedaj izostalo. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

14. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolni dokazni postopek (ugotavlja naj, ali je tožnik dejansko opravljal delo delovnega mesta po sklenjeni pisni pogodbi o zaposlitvi, strokovnjak za prodajo, ali pa delovnega mesta vodja poslovne enote, kot zatrjuje) in nato ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja in s tem povezane zahtevke ter zahtevek za plačilo božičnice v višini 363,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 12. 2020 do plačila.

15. Ker sicer niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja pritožba toženke, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.