Jedro

Prvostopno sodišče je ob upoštevanju čl. 8 ZPP in sledeč jasni in nedvoumni oceni izvedenca, s tem, ko je ugotovilo, da tožničine težave, ki jih povzročajo okvare na ledveni hrbtenici, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odgovorilo na vprašanje o ne/obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom tožnici nastale škode. Adekvatno teorijo, ki dejstva, pomembna za ugotavljanje vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo, presoja v skladu z načelom izravnalne pravičnosti, je potrebno uporabiti glede na konkretno situacijo, in zanjo, ob upoštevanju ocene izvedenca, v obravnavanem primeru ni podlage.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi delno spremeni tako, da se: - znesek 1.246,68 EUR v drugem odstavku izreka nadomesti z zneskom 383,38 EUR, in - znesek 543,52 EUR v tretjem odstavku izreka nadomesti z zneskom 2.270,12 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem zavrnilnem in v še izpodbijanem in nespremenjenem stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo o odškodninskem tožbenem zahtevku tožeče stranke, ki mu je delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 9.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (prvi odstavek izreka), v presežku za plačilo nadaljnjih 9.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2018 dalje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (četrti odstavek izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka, in sicer, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti za 1.246,68 EUR pravdnih stroškov v korist proračuna Republike Slovenije na TRR Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. 0110 0637 0421586, sklicna številka 00 36-801-2021 (drugi odstavek izreka), ter še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v istem roku povrniti 543,52 EUR (tretji odstavek izreka), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožeča stranka in izpodbija celotni zavrnilni del sodbe glede nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroškovno odločitev. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge (bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 9.750,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, v stroškovnem delu pa sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo ustrezno višje stroške tega postopka, pri čemer mora tožena stranka odvetniške stroške pooblaščenca tožeče stranke plačati tožeči stranki; podredno pa, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

Tožnica graja višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ki je po pritožbenih trditvah prenizka. Upravičena je do višje odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah, ker je prvostopno sodišče premalo vrednotilo oceno iz izvedenskega mnenja doktor A. A. in izpoved tožnice, zaradi česar je posledično napačno uporabilo materialno pravo. Upoštevaje intenziteto prestanega primarnega strahu in obdobje ter intenziteto prestanega sekundarnega strahu, vse upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, bi moralo sodišče tožnici iz tega naslova prisoditi vso zahtevano odškodnino v višini 2.000,00 EUR in ne zgolj 1.750,00 EUR. Neutemeljeno je zavrnjen njen zahtevek iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je materialno pravno zmoten zaključek, da tožničine težave v celoti izvirajo iz okvar na ledveni hrbtenici. Sodišče ni upoštevalo, da je izvedenec A. A. ugotovil, da ima tožnica zaradi utrpele poškodbe gležnja trajne bolečine pri hoji in daljšem stanju, kar pomeni, da je zaradi tega tudi trajno omejena pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo hojo/daljše stanje. Težave, ki jih tožnica prestaja, torej niso izključna posledica domnevnih degenerativnih sprememb v ledveni hrbtenici, ampak so (tudi) posledica poškodbe gležnja. Pri tožnici pred samim škodnim dogodkom niso bile prisotne nikakršne težave; stanje tožničinega desnega gležnja pred škodnim dogodkom je bilo dobro, povzročile pa jih tudi niso degenerativne spremembe v ledveni hrbtenici. Četudi so bile določene degenerativne spremembe prisotne (kar tožnica izrecno zanika), se le-te niso manifestirale, zaradi česar je bil škodni dogodek edini sprožilni mehanizem za izbruh omenjenih težav, ki so bile do tedaj klinično neme, tožnica jih ni zaznavala in ni imela nikakršnih težav v zvezi z njimi, in bi tako ostalo tudi v prihodnosti, če tožnica ne bi utrpela obravnavanih hudih telesnih poškodb. Tudi sodna praksa je že zavzela jasno stališče, da mora toženec sprejeti oškodovanca takšnega, kot je, zato je potrebno vse nastale posledice pripisati škodnemu dogodku. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in teorijo o adekvatni vzročnosti, bi moralo zaključiti, da je zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti posledica v obravnavanem škodnem dogodku utrpelih poškodb, kar bi pomenilo večji obseg ugotovljene škode in prisojo višje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Podredno, če pritožbeno sodišče ne bi sledilo zgornji argumentaciji, pa je tudi zaradi samega zloma gležnja nedvomno podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj zaradi ugotovljenih bolečin v gležnju težje hodi po neravnem terenu, po stopnicah; težave ima pri skokih, počepih in drugih obremenitvah desne noge oz. gležnja, zaradi česar bi ji morala biti ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevaje sodno prakso priznana odškodnina v celotni zahtevani višini 9.500,00 EUR iz tega naslova.

Materialno pravno je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških, ki je v nasprotju z listinsko dokumentacijo (kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Tožnici je bila na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Celju Bpp 801/2021 z dne 26. 5. 2021 odobrena brezplačna pravna pomoč zgolj za stroške pravdnega postopka, ne pa tudi za odvetniško zastopanje. Zato bi morala tožena stranka te stroške, ki jih je sodišče tudi napačno razpolovilo, povrniti neposredno tožeči stranki in ne na račun brezplačne pravne pomoči. Nadalje je zmoten zaključek sodišča glede uspeha tožnice v pravdi, ki je po temelju uspela s 100%, po višini pa s 50 %, torej znaša tožničin skupni uspeh 75 %, skladno z ustaljeno sodno prakso, kadar je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih stroškov. Prav tako je sodišče stroške izvedenin zmotno upoštevalo zgolj v sorazmerju z doseženim uspehom tožnice v pravdi, čeprav bi jih moralo ob pravilni uporabi materialnega prava priznati v celoti, ne glede na dosežen uspeh v pravdi, ker so bili stroški za izvedence potrebni pravdni stroški in neodvisni od uspeha, upoštevaje bistveno okoliščino pri odločanju o obsegu povrnitve pravdnih stroškov, ki je v ne le s pravnim varstvom pričakovanim zadoščenjem v glavni stvari, temveč tudi ekonomskega položaja, v katerem bi bila stranka, če sploh ne bi bilo škodnega dogodka. Tudi sicer, glede na to, da bi moralo prvostopenjsko sodišče tožnici priznati višji znesek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, bi ji moralo prisoditi temu ustrezno višje, na prvi stopnji zaznamovane in priglašene stroške pravdnega postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zoper odločitev se pritožuje le tožeča stranka in navaja, da jo izpodbija v zavrnilnem delu ter v stroškovni odločitvi; le v tem delu je odločba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa.

**O pritožbenem preizkusu odločitve o glavni stvari:**

6. Obseg ugotovljene nepremoženjske škode, ki je tožnici nastala kot posledica škodnega dogodka z dne 28. 2. 2016, ter višina prisojene odškodnine sta obrazložena v točkah 16 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnici je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 9.750,00 EUR, in sicer: za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem vseh zahtevanih 8.000,00 EUR (kar pritožbeno ni sporno) ter za primarni in sekundarni strah 1.750,00 EUR od zahtevanih 2.000,00 EUR (v presežku je sodišče zahtevek zavrnilo). Zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo.

7. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino iz naslova strahu, kar je obrazloženo v 17. točki obrazložitve. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov dokazno podprto in prepričljivo, v skladu s členom 8 ZPP, najprej ugotovilo in nato obrazložilo obstoj tožničinega primarnega strahu, pri čemer je njene navedbe glede okoliščin škodnega dogodka in izpoved objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke.1 Pri določitvi odškodnine je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage (179. in 182. člen OZ).2 Pritožba pravilnosti odmere prisojene odškodnine iz tega naslova, upoštevaje tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, glede na obrazloženo, ne more izpodbiti zgolj s posplošenim nestrinjanjem z višino odmerjene odškodnine in neobrazloženim sklicevanjem na sodno prakso.

8. Neutemeljeno je nadaljnje pritožbeno zavzemanje tožeče stranke, da bi ji morala biti prisojena tudi zahtevana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je bila po oceni pritožbenega sodišča pravilno v celoti zavrnjena. Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo in povzelo, sklicujoč se na oceno izvedenca kot strokovnjaka, da zaradi zloma zunanjega maleola desnega gležnja tožnica nima3 nobenih organskih ali funkcionalnih okvar, zaradi česar njene splošne življenjske aktivnosti zaradi zloma zunanjega maleola desnega gležnja niso trajno zmanjšane. Tožničino omejenost pri športnih aktivnostih je izvedenec sicer potrdil, vendar je težave pripisal okvaram na ledveni hrbtenici, za katere pa je ugotavljal, da niso v vzročni zvezi z nezgodnim dogodkom z dne 28. 2. 2016,4 in sodišče je mnenju sledilo, ko je presojalo obstoj oz. s škodnim dogodkom vzročno povezan obseg škode. Pritožnici lasten je zaključek,5 da ocena izvedenca, da ima tožnica zaradi utrpele poškodbe gležnje trajne bolečine pri hoji in daljšem stanju, posledično pomeni, da je zaradi tega tudi trajno omejena pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo hojo/daljše stanje.6 Slednje je sicer tožnica zatrjevala že med postopkom na prvi stopnji, in sicer po pridobitvi izvedenskega mnenja medicinske stroke. Vendar iz izvedenskega mnenja, na katerega se sodba opira, in glede katerega tožnica kljub nestrinjanju ni podala predloga za dopolnitev zaradi morebitnega razjasnjevanja okoliščin, da zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki bi bilo vzročno povezano s škodnim dogodkom, ni, po tožnici zatrjevani (drugačen) in z ničemer strokovno podkrepljeni zaključek ne izhaja in je celo v nasprotju z oceno izvedenca. V slednji tudi ni najti podlage za pritožbeno trditev, da je škodni dogodek edini sprožilni mehanizem za manifestacijo tožničinih težav, ki so bile do tedaj klinično neme,7 zaradi česar tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na judikate,8 ki so si v bistvenem različni in zato niso primerljivi, ter pritožnica ne more uspeti s trditvami, da je potrebno vse nastale posledice pripisati obravnavanemu škodnemu dogodku. Prvostopno sodišče je ob upoštevanju čl. 8 ZPP in sledeč jasni in nedvoumni oceni izvedenca, s tem, ko je ugotovilo, da tožničine težave, ki jih povzročajo okvare na ledveni hrbtenici, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odgovorilo na vprašanje o ne/obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom tožnici nastale škode. Adekvatno teorijo, ki dejstva, pomembna za ugotavljanje vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo, presoja v skladu z načelom izravnalne pravičnosti, je potrebno uporabiti glede na konkretno situacijo, in zanjo, ob upoštevanju ocene izvedenca, v obravnavanem primeru ni podlage, kot je to pravilno ugotovilo in povzelo že prvostopno sodišče.9 Zato ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da gre za zmoten zaključek sodišča in da bi ob pravilni uporabi materialnega prava ter upoštevaje sodno prakso in načelo enakosti pred zakonom, prvostopno sodišče moralo tožnici prisoditi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. Pritožbeni očitek o prenizki odmeri denarne odškodnine kot celotni odmeni za nastalo škodo je povezan s pritožničinimi navedbami o tem, da je zatrjevana škoda zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v vzročni zvezi s škodim dogodkom, kar pomeni potrebo po odmeri višje odškodnine, primerljive s prisojenimi v podobnih primerih. Ker z navedbami o obstoječem s škodnim dogodkom vzročno povezanem zmanjšanju življenjskih aktivnosti pritožba ni uspela, je brez podlage v pritožbi ponujena primerjava na podlagi povprečnih mesečnih neto plač v drugih odločitvah, s katerimi se pritožnica sklicuje na prisojo tam višjih odškodnin. Gre namreč izključno za odločitve, v katerih je bila odškodnina odmerjena za z obravnavanim neprimerljiv obseg škode (v judikatih, na katere se sklicuje pritožnica,10 je bilo namreč za razliko od konkretno obravnavanega primera ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot to izrecno navaja tudi pritožnica sama), kar se že po naravi stvari same odraža v višji odmeri odškodnine. Ob pravilni uporabi materialnega prava prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, z upoštevanjem prisojene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v višini 8.000,00 EUR, ki ni pritožbeno izpodbijana, v višini 9.750,00 EUR, kar predstavlja ob odmeri odškodnine cca 7,4 povprečne neto slovenske plače,11 ustrezno upošteva tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožbene navedbe o prenizki odškodnini ob obrazloženem ne prepričajo.

10. Glede na obrazloženo je pritožba glede glavne stvari neutemeljena. Pritožba očitka o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka v tem delu ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa ob pritožbenem preizkusu ni zasledilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**O pritožbenem preizkusu stroškovne odločitve:**

11. Pritožnica pa delno utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Pravno podlago za odmero potrebnih pravdnih stroškov predstavljata določbi 151. in 155. člena ZPP, in ker je tožnico pred prvostopnim sodiščem zastopal odvetnik, tudi določbe Odvetniške tarife (OT). Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP sicer ni podana, je pa sodišče, kot to pravilno zatrjuje pritožba, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je, sklicujoč se na 17. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv), napačno razpolovilo tožeči stranki priznane stroške zastopanja, ki jih je nato v tem delu tudi napačno naložilo v plačilo toženi stranki z obvezo nakazila zneska na račun organa za brezplačno pravno pomoč. Tožeči stranki je bila namreč z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 801/2021 z dne 26. 5. 2021 odobrena brezplačna pravna pomoč, vendar v obliki oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji, razen plačila sodnih taks, od dne 25. 5. 2021 dalje.12 Slednje pomeni, kot utemeljeno trdi pritožba, da brezplačna pravna pomoč ne vključuje stroškov odvetniškega zastopanja (člen 26 Zakona o brezplačni pravni pomoči; ZBPP). Upoštevaje korektno obrazložitev iz 26. točke izpodbijane sodbe, glede na 3. odstavek 46. člena ZBPP, je torej edini znesek, ki ga je tožena stranka v polovičnem znesku dolžna povrniti v korist proračuna, znesek stroškov izvedenca varstva pri delu, to je 383,38 EUR (kar je ob nadaljnji obrazložitvi narekovalo spremembo zneska v višini 1.246,68 EUR13 iz drugega odstavka izreka izpodbijane sodbe, ki je bil rezultat po prvostopnem sodišču izvedene računske operacije s seštetjem pravilno upoštevanega zneska 383,38 EUR in napačno upoštevanega zneska 863,30 EUR tožeči stranki pripadajočih pravdnih stroškov iz naslova odvetniškega zastopanja v obsegu, obrazloženem v točkah 24 in 25 izpodbijane sodbe14). Tožeči stranki je prvostopno sodišče za pravkar omenjeno zastopanje pravilno priznalo 3.453,21 EUR odvetniških stroškov (odmere po posameznih postavkah pritožnica ne izpodbija), glede na polovični uspeh zmanjšanih za 50%, kar znaša skupaj 1.726,60 EUR. Prav tako ji je glede na polovičen uspeh pravilno priznalo še nadaljnjih 578,32 EUR od skupno 1.156,64 EUR iz naslova preostalih pravdnih stroškov, obrazloženih v točki 28 izpodbijane sodbe. Skupno je torej tožeča stranka upravičena do 2.304,92 EUR pravdnih stroškov (kamor niso všteti pravdni stroški izvedenine za izvedenca varstva pri delu), katerih plačilo bremeni toženo stranko v razmerju do tožeče stranke neposredno. Pravdni stroški, priznani toženi stranki, obrazloženi v točki 29 izpodbijane sodbe, niso bili pritožbeno sporni, zato sodišče povzema odločitev prvostopnega sodišča, ki je toženi stranki priznalo (glede na njen polovičen uspeh) polovico njenih potrebnih pravdnih stroškov, to je 34,80 EUR, ki jih ji je dolžna plačati tožeča stranka. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka tako ob pravilni uporabi materialnega prava dolžna tožeči stranki plačati za 2.270,12 EUR potrebnih pravdnih stroškov (kar je narekovalo spremembo zneska iz tretjega odstavka izreka izpodbijane sodbe, po prvostopnem sodišču ugotovljenega v višini 543,52 EUR, glede na pravilno priznana zneska potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.726,60 EUR in 578,32 EUR, zmanjšana za pravilno odmerjene potrebne pravdne stroške toženi stranki v višini 34,80 EUR), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

12. Ni pa utemeljena nadaljnja pritožbena graja o zmotnem zaključku glede tožničinega uspeha v pravdi. Pritožnica navaja, da je po temelju zoper toženo stranko uspela s 100 %, po višini pa s 50 %, kar pomeni 75 % celotni uspeh. Odločitev sodišča prve stopnje o polovičnem uspehu tožnice v pravdi je materialnopravno pravilna. Kadar pravdna stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Merilo, ki narekuje izbor metode vrednotenja uspeha stranke v pravdi, so torej okoliščine primera. Res je ena od metod vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini ter nato upoštevanje aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vendar sodna praksa takšno ločevanje pravdnega uspeha na temelj in višino dopušča le, ko je velik del dokaznega postopka namenjen izključno obravnavanju temelja zahtevka. V tej zadevi glede na podatke v spisu ne gre za tak primer.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi glede na določilo 1. odstavka 155. člena ZPP prvostopno sodišče moralo tožnici v povračilo priznati celotne stroške izdelave izvedenskih mnenj (tiste, katere je predlagala in plačala tožnica), ne glede na dosežen uspeh v pravdi, ker so po pritožbenih trditvah stroški za izvedence potrebni pravdni stroški in neodvisni od uspeha ter ker je bistvena okoliščina pri odločanju o obsegu povrnitve pravdnih stroškov, vključno s tekom zakonskih zamudnih obresti, ta, da stranka postopka ne pričakuje, da ji bo pravno varstvo prineslo le zadoščenje v glavni stvari, temveč tudi povrnitev ekonomskega položaja pred škodnim dogodkom, ki ji je povzročil stroške. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da, upoštevaje čl. 155/1 ZPP, sodišče prizna le strankine potrebne stroške za pravdo, ki jih nato odmeri po načelu uspeha (čl. 154 ZPP). Stroški izvedencev so stroški pravdnega postopka (čl. 151 ZPP), zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se tudi potrebni stroški izvedenine odmerijo na način, kot vsi ostali stroški pravdnega postopka, to je upoštevaje kriterij uspeha, kot je to prevladujoča sodna praksa, saj za odstop od slednje ni razlogov oz. teh ne predstavljajo pritožbene navedbe, da so stroški izvedencev neodvisni od postavljenega tožbenega zahtevka in torej tudi neodvisni od tožničinega končnega pravdnega uspeha.

14. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo pritožbi v stroškovnem delu delno ugoditi, kot to izhaja iz obrazložitve v točki 11 te sodbe, in sodbo sodišča prve stopnje v drugem in tretjem odstavku izreka spremeniti v zneskih, kot to izhaja iz izreka. Sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu ni zasledilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka:**

15. Pritožnica je s pritožbo uspela delno le v delu zoper stroškovno odločitev, ki predstavlja odločitev o akcesorni terjatvi. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje ob tem tudi le delni uspeh pritožnice v tem delu, odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sama (člen 165 ZPP).

1 Ta je ocenjeval, da je tožnica v trenutku padanja pri drsanju trpela kratkotrajen primarni strah, ki je bil glede na okoliščine nezgode zmerne stopnje, po padcu pa ni bilo več nevarnosti dodatnih poškodb in s tem tudi ne razloga za nadaljnji primarni strah, medtem ko je glede sekundarnega strahu ocenjeval, da je tožnica po padcu imela hude bolečine v predelu desnega gležnja in na nogo ni mogla več stopiti, zaradi česar je bila zaskrbljena, zaskrbljenost je bila prisotna tudi med prevozom v bolnišnico in v času zdravniške obravnave, nakar se je ta po pojasnilu s strani zdravnika glede narave poškodbe in načina zdravljenja zmanjšala, zaradi česar je trpela nekaj ur intenziven sekundarni strah, v času zdravljenja pa je bila zaskrbljena pred izhodom zdravljenja in posledicami; dodatno zaskrbljenost je povzročala tromboza na desni spodnji okončini - sekundarni strah v zmerni obliki je bil kot pogost prisoten dva meseca in občasno okrog štiri mesece. 2 Kar je prvostopno sodišče obrazložilo v točki 15 izpodbijane obrazložitve. 3 Kot to izhaja iz ocene izvedenca, čeprav je v sodbi beseda „nima“ očitno pomotoma izpuščena. 4 Glej točko 18 izpodbijane sodbe s povzetim izvedenskim mnenjem izvedenca prim. A. A., dr. med., ta na strani 4 in 5 mnenja izpostavlja prvi zapis o težavah ledvene hrbtenice, zapisan pri pregledu pri ortopedu dne 7. 11. 2017, to je 20 mesecev po padcu, zaradi česar jih je izvedenec pripisal razvojni anomaliji in posledičnih degenerativnim spremembam, kakršnokoli poškodbo ledvene hrbtenice pa je izključil. 5 V zvezi s katerim je zatrjevala, da so težave (tudi) posledica poškodbe gležnja in ne zgolj domnevnih degenerativnih sprememb. 6 V pritožbi je namreč vztrajala, da zaradi ugotovljenih bolečin v gležnju težje hodi po neravnem terenu, po stopnicah, da ima težave pri skokih, počepih in drugih obremenitvah desne noge oz. gležnja. 7 Slednje sicer v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno kot sporno. 8 VSL I Cp 675/2016 z dne 21. 6. 2016, I Cp 2300/2015 z dne 22. 6. 2016, II Cp 1500/2005 z dne 7. 12. 2005, VS RS II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009, kot tudi prvostopni odločbi Okrajnega sodišča v Celju P 302/2010 z dne 4. 7. 2012 in Okrožnega sodišča v Celju P 305/2008 z dne 21. 5. 2012. 9 Glej opombo 4. 10 II Ips 332/2006 z dne 9. 10. 2008, II Ips 451/2005 z dne 14. 6. 2007, II Ips 1271/2008 z dne 28. 5. 2009, II Ips 727/2004 z dne 13. 7. 2006, II Ips 264/2009 z dne 5. 11. 2009 11 Ta je v mesecu oktobru 2022 znašala 1.317,60 EUR. 12 Glej prilogo A61. 13 Glej zaključek v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Zadnji znesek predstavlja ¼ pravilno priznanih stroškov zastopanja v višini 3.453,21 EUR, pravilno zmanjšanih za ½ na račun polovičnega uspeha v pravdi in napačno zmanjšanih še za ½ na račun odobrene brezplačne pravne pomoči.