Jedro

Zato, da tako imenovano zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije škodo, morata biti izpolnjena dva pogoja: storjena mora biti z motornim vozilom in mora biti povzročena v zvezi s prevozom na javnih površinah.

Zavarovanje traktorja sta v času škodnega dogodka (v letu 1993) posebej urejala Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 50/88) in Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur.l. SRS, št. 5/82) do 1/91), ki je v prvem odstavku 131. in 133. člena predpisoval evidenco in izdajo prometnega dovoljenja za traktorje, kadar so v cestnem prometu, v 165. členu pa je zahteval zavarovanje proti odgovornosti zaradi smrti, poškodbe telesa ali zdravja, ki jo povzroči drugim v cestnem prometu, pri čemer se je skliceval na ZTSPOZ. Lastnik oziroma imetnik traktorja je po pogojih AO torej zavarovan samo pri prevozu v cestnem prometu in ne tudi tedaj, ko upravlja delovne stroje v poljedelstvu na nejavnih površinah (na njivi).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 8.450.000 tolarjev odškodnine, ker je ugotovilo, da tožena zavarovalnica ni dolžna plačati odškodnine za nepremoženjsko škodo, do katere je prišlo dne 1.10.1993, ko je tožnica pri setvi pšenice sestopila z deske sejalnika, priključenega na traktor. Proti tej sodbi se je tožnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ji odškodnina pripada, ker jo je poškodovalo vozilo, ki je v lasti tretje osebe in je bilo pri toženi stranki zavarovano za primer povzročitve nevarnosti. Po njenem ni pomembno, če je prišlo do nesreče na javni cesti ali na drugi površini, saj bi zavarovalnica odgovarjala za škodo tudi v primeru, če bi prišlo do nesreče izven prometnega pasu. Gre za zavarovano nevarnost, ne glede na območje, na katerem se nevarno sredstvo giblje in kjer opravlja določeno funkcijo. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. L. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega zakona nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ob ugotovitvi, da se je tožnica poškodovala na njivi, ko je pri setvi pšenice sestopila s sejalnika, in da je bil traktor zavarovan pri toženi stranki s polico št. 099392 po Pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek.

Zavarovanje pred odgovornostjo je široko pravno področje, ki obsega katerokoli zavarovanje odškodninske obveznosti povzročitelja, ki mora tretji osebi plačati škodo, ki jo je povzročil. Na splošno urejata to pravno področje 940. in 941. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Zakon ne določa podrobnosti, saj zavarovanje odgovornosti obsega različne vrste zavarovanj, npr. zavarovanje gradbene pogodbe, zavarovanje stanovanjskih nepremičnin, zavarovanje na področju prometa itd. Tudi slednje, to je zavarovanje vozil v prometu je široko: je fakultativno ali obvezno. Obvezno zavarovanje je v času nesreče urejal Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ, Ur.l. SFRJ, št. 17/90), ki je v VII. poglavju: Obvezna zavarovanja določal, da se morajo zavarovati vsi (1) potniki v javnem prometu, (2) uporabniki oziroma lastniki motornih vozil proti odgovornosti za škode, povzročene tretjim osebam, in (3) uporabniki oziroma lastniki letal proti odgovornosti za škode, povzročene tretjim osebam. Zavarovanje uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil je urejal v 90. do 108. členu, v katerih je predpisoval obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti in opredelil pojem motornega vozila, upravičence iz zavarovanja ter škode, ki jih zavarovanje krije ali izključuje. Zato, da tako imenovano zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije škodo, morata biti izpolnjena dva pogoja: škoda mora biti storjena z motornim vozilom in mora biti povzročena v zvezi s prevozom na javnih površinah. To izhaja tudi iz imena oziroma naslova "Splošnih pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti" ter iz besedila v pogojih, v katerih je govor o "vozilu" (prvi in tretji odstavek 1. člena). Tudi 2. člen Splošnih pogojev, ki izključuje zavarovane nevarnosti, jasno kaže, da gre za prevoz in da so izključene škode, ki niso v zvezi s prevozom, npr. škode, nastale pri sodelovanju na dirkah (2.točka drugega odstavka 2. člena). Tudi sodna praksa je na tem področju vseskozi enotna in iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti prisoja izplačila oškodovancem le v primerih, če je škoda nastala v zvezi s prevozom na javnih površinah. Čeprav pojem široko interpretira, vseeno ne vključuje dela stroja na njivi, v poljedelske namene.

Zavarovanje traktorja sta v času škodnega dogodka posebej urejala Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 50/88), ki je v 195. členu predpisoval obveznost registracije traktorjev v cestnem prometu, in Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur.l. SRS, št. 5/82 do 1/91), ki je v prvem odstavku 131. in 133. člena predpisoval evidenco in izdajo prometnega dovoljenja za traktorje, kadar so v cestnem prometu, v 165. členu pa je zahteval zavarovanje proti odgovornosti zaradi smrti, poškodbe telesa ali zdravja, ki jo povzroči drugim v cestnem prometu, pri čemer se je skliceval na ZTSPOZ.

Tako se izkaže, da je bil lastnik oziroma imetnik traktorja zavarovan samo pri prevozu v cestnem prometu in ne tudi tedaj, ko upravlja delovne stroje v poljedelstvu na nejavnih površinah, torej na njivi. Glede na to niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker sodišče ob reševanju revizije ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je v skladu s 393. členom ZPP 1977 zavrnilo. Tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov je zavrnilo, ker revizija ni bila utemeljena (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP 1977).