Jedro

Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V denacionalizacijskem postopku se status zemljišča dokazuje z aktom o podržavljenju ter planskimi akti oziroma ustreznimi odloki o določitvi zemljišč za gradbene namene. Dokazovanje statusa zemljišč ob podržavljenju pa ni mogoče z zatrjevanjem napačnih katastrskih podatkov oziroma z drugimi dokazili ter sklicevanjem na druge predpise.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 31. 3. 2008 v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 13. 6. 2008, s katero je bilo med drugim odločeno, da se pokojni upravičenki M.E. v postopku denacionalizacije postavi skrbnica za posebni primer A.P. ter da je Slovenska odškodninska družba dolžna za podržavljene nepremičnine parc. št. ..., vse k.o. ..., izplačati odškodnino v obliki obveznic v višini 72.986,30 DEM s pripadajočimi obrestmi, zahtevek za višjo odškodnino (v višini 557.866,80 DEM) pa je bil zavrnjen.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa ter razlogi zanjo. Glede spornega statusa podržavljenih zemljišč ter posledično njihovega vrednotenja pa še dodaja, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (44. člen Zakona o denacionalizaciji – ZDen). Na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da so bile predmetne parcele podržavljene kot kmetijska zemljišča z arondacijsko odločbo in glede na to je pravilno vrednotenje teh nepremičnin kot kmetijskih zemljišč. Tožnica, dokazno breme je namreč na strankah, bi morala zagotoviti dokaze, ki bi dokazovali status zemljišč kot gradbenih v času podržavljenja. Predloženi dokazi pa ne izkazujejo, da bi bile predmetne parcele predvidene za gradnjo že v letu 1963. 3. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje s 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vlaga pa jo iz obeh revizijskih razlogov po določbi 85. člena ZUS-1. Ugovarja ugotovljenem statusu zemljišč ter njihovemu vrednotenju in navaja, da je tolmačenje sodišča prve stopnje glede dokazovanja statusa parcel neutemeljeno ozko. Poleg citirane določbe ZDen predstavlja podlago za vrednotenje podržavljenih nepremičnin tudi Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije ter Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je določal, da se kot gradbena zemljišča nacionalizirajo vsa zazidalna in nezazidalna zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja, pri čemer je gradbeni okoliš obsegal tisto območje, ki naj bi bilo v dogledni gradnji zazidano. Prav ta pogoj pride v poštev v obravnavanem primeru, saj vsa podržavljena zemljišča, katerih vrednotenje je sporno, danes predstavljajo A. naselje, torej vsekakor predstavljajo mestni oziroma gradbeni okoliš. Na voljo ji ni bil dan zadosten rok za predložitev ustreznih dokazov, poleg tega pa se je upravni organ najprej sam zavezal predložiti regulacijski načrt iz leta 1962, nato pa je to prevalil nanjo. V skladu z 62. členom ZDen dokazno breme nosi stranka, vendar pa je v obravnavanem primeru upravni organ razpolagal s tem dokumentom in je bilo upravičeno pričakovati, da ga bo predložil ter pri svoji odločitvi upošteval. V posledici tega je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno raziskano.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo navedla le, da prereka vse revizijske navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ter predlaga, da sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče je revizijo dovolilo na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Revidentka je zatrjevala, da vrednost – razlika v odškodnini glede na vrednotenje zemljišč kot kmetijskih ali stavbnih - znaša 284.721,47 EUR (zavrnjeni del po odločbi prvostopenjskega organa). Zatrjevala je sicer tudi obstoj pogoja po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar se Vrhovno sodišče do obstoja tega pogoja v tej sodbi ne opredeljuje, saj je za dovoljenost revizije dovolj že obstoj enega od pogojev iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporen status podržavljenih zemljišč ter posledično njihovo vrednotenje. Pri tem ni sporno, da je bilo denacionalizacijski upravičenki premoženje podržavljeno z arondacijsko odločbo z dne 17. 6. 1963, izdano na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ter je postalo splošno ljudsko premoženje v upravi Kmetijske zadruge B. 9. V prvem odstavku 44. člena ZDen je določeno, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stališče glede statusa podržavljenih zemljišč oziroma njihovega vrednotenja, kot ga je v izpodbijani sodbi zavzelo prvostopno sodišče, je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sodbah (I Up 36/2007 z dne 6. 9. 2007, I Up 541/2005 z dne 20. 4. 2006, I Up 817/2004 z dne 6. 10. 2005). Dokazno breme za izkazovanje statusa podržavljenih zemljišč je na strani tožnice oziroma denacionalizacijskega upravičenca. Ta status bi tožnica lahko v ponovljenem postopku izkazala z zagotovitvijo ustreznih dokazov, kar ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (s predložitvijo plana stanovanjske oziroma komunalne gradnje). Teh pa, kot je ugotovljeno v upravnem postopku in s čimer se strinja tudi prvostopno sodišče, tožnica ni predložila. V denacionalizacijskem postopku se lahko status zemljišča ob podržavljenju dokazuje z aktom o podržavljenju ter planskimi akti oziroma ustreznimi odloki o določitvi zemljišč za gradbene namene. Dokazovanje statusa zemljišč ob podržavljenju pa ni mogoče z zatrjevanjem napačnih katastrskih podatkov oziroma z drugimi dokazili ter sklicevanjem na druge predpise.

10. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč je Vrhovno sodišče glede tega vezano na ugotovitve v upravnem postopku oziroma pred prvostopenjskim sodiščem. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo ob tako ugotovljenem dejanskem stanju (sporne parcele so bile podržavljene z arondacijsko odločbo z dne 17. 6. 1963 na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, v zemljiški knjigi vknjižene kot kmetijska zemljišča v upravi Kmetijske zadruge B., od leta 1968 pa Agrokombinata B.) pravilno ugotovljeno, da tožnica ni izkazala, da bi bila podržavljena stavbna zemljišča. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do odškodnine za stavbna zemljišča, pač pa do odškodnine za kmetijska zemljišča. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in revizijski ugovori glede zmotne uporabe materialnega prava niso utemeljeni.

11. Tožnica revizijo vlaga tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki jih sicer ni specificirala, vendar iz navedb izhaja, da ugovarja izvedbi dokaznega postopka pred upravnim organom (dokazno breme, podaljšanje rokov za predložitev dokazov). Kršitev pravil upravnega postopka pa v reviziji ni mogoče uveljavljati, zato so ugovori, ki se nanašajo na postopek pred upravnim organom prve stopnje do izdaje izpodbijane odločbe, nedovoljeni in se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje jih je zavrnilo ter za svojo odločitev obrazložilo.

12. Ker torej ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov in tudi ne tistih, na katere je Vrhovno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

13. Tožnica z revizijo ni uspela, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.